Ponedeljkovo sedenje v pozabi

Daoizem ne izhaja iz latinskega pojma meditatio, ki v zahodni tradiciji pogosto pomeni premišljevanje, razumsko refleksijo ali mentalno koncentracijo, temveč iz povsem drugega izkustvenega horizonta, kjer je osrednja praksa bližje pojmu zuò wàng 坐忘 – »sedenje in pozabljanje«.

V tem okviru ne gre za ustvarjanje miselnih vsebin ali njihovo usmerjanje, temveč za postopno umirjanje in opuščanje vseh mentalnih oprijemov: praktikant umiri aktivno miselno delovanje, opusti navezanost na predstave o sebi in svetu, poskuša prenehati nadzorovati izkušnjo ter dopusti, da se naravni tok (Dao) izrazi sam od sebe. Zuò wàng zato ni “delanje nečesa”, temveč ravno prenehanje poseganja, s čimer se odpre prostor za tisto, kar v daoizmu razumemo kot presežno in neulovljivo v konceptualnem mišljenju.

Kaj pomeni daoizem? Nič.
Kaj pomeni meditacija? Nič.
Kaj pomeni vaša navzočnost zaradi fascinacij ali percepcij? Nič.
Kaj pomeni resničnost, ki se vam lahko odstira? Mnogo.

Ta misel nakaže bistvo daoističnega pogleda: pojmi sami po sebi nimajo dokončnega, trdnega pomena, temveč delujejo kot kazalci, ki usmerjajo pozornost onkraj besed in konceptov. Prava razsežnost se razkrije šele v neposredni izkušnji resničnosti, ki presega razlage in definicije. V tem smislu se zuò wàng povezuje tudi s širšim daoističnim načelom wu wei (nedelovanje) – delovanjem brez prisile, ki sledi naravnemu toku stvari in ne izhaja iz volje, temveč iz usklajenosti z Daom.

Prosimo vas le, da v prostor vstopate tiho in spoštljivo do vseh udeležencev ter ga prav tako tiho zapuščate, da ne motite drugih.