Drugi mednarodni seminar daoistične kulture: ko se učenje in vadba zlijeta v eno, znanje in delovanje pa poistovetita

Drugi Mednarodni seminar daoistične kulture je potekal od 1.6 do 17.6. v mestu Danjiangkou ( 丹江口) v provinci Hubei. Pod okriljem Svetovne daoistične federacije in Kitajske Daoistične zveze, kakor tudi Daoističnega združenja province Hubei in Daoističnega združenja Shiyan, ga je organizirala Daoistična akademija gore Wudang (Wudang Mountain Daoist Cololege). 

Akademija je ena najvidnejših kitajskih ustanov za pridobivanje in poglabljanje teoretičnih in praktičnih znanj s področja daoistične kulture. Seminar je gostila v svojih prostorih, ki so sestavni del templja Jingle Palace (净乐宫) v Danjiangkou. 

Prvotni tempelj Jingle so zgradili v času dinastije Ming v zgodnjem 15. stoletju. Veljal je za »prvi samostan« v veličastnem kompleksu starodavnih stavb gorovja Wudang. Posvečen je bil vrhovnemu daoističnemu božanstvu Xuanwuju. Pred nekaj desetletji so ga ob gradnji največjega azijskega akumulacijskega jezera Danjiangkou, ki s pitno vodo oskrbuje tudi Beijing, potopili. Iz doline so se, žal, morali izseliti številni prebivalci, ki jim je država sicer priskrbela nova domovanja. Pred potopitvijo so rešili tudi številne značilne kamnite in lesene dele starega templja in njegove kulturne artefakte. Med njimi želvi, ki nosita ogromni steli. Rekonstrukcija in restavriranje templja, pri katerih so arhitekti uporabljali načrte iz časov dinastije Ming, sta se začeli leta 2002 in se po 14 letih zaključili. Tempelj Jingle je tako znova zaživel kot pričevalec daoistične kulturne dediščine in nenazadnje tudi skrbi zanjo. 

Študentke in študenti, ki smo bili povabljeni na izobraževanje, smo v Danjiangkou prileteli z različnih koncev sveta, od Vietnama, do Indonezije, Mehike, Združenih držav Amerike, Švice, Francije, Rusije in seveda Slovenije. Naša skupina je štela pet članov Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije (SDT), ki nam je tudi omogočil, da smo se udeležili seminarja. V skupini smo bili rektor SDT Jure Čeh, prorektorica SDT Darija Mavrič Čeh, članica SDT Špela Hrastnik, senator SDT Uroš Hrastnik in jaz. 

Na uvodni slovesnosti je predsednik Svetovne daoistične federacije Li Guangfu (李光富) med drugim poudaril: “Z veseljem ugotavljamo, da so daoistični prijatelji postali kot semena daoistične kulture, posejana po vsem svetu. V svojih državah so se ukoreninili, zrasli, zacveteli in obrodili sadove. V mednarodno širjenje daoistične kulture so vnesli svežo vitalnost. Danes je še petdeset daoističnih prijateljev iz osmih držav prepotovalo tisoče kilometrov, da bi se zbrali tukaj. Danes bodo začeli novo pot učenja Daa in samokultivacije.”

Daoizem je pomemben del kitajske tradicionalne kulture in je duhovni zaklad človeštva, je še izpostavil: “Njegove temeljne ideje, kot sta 'Dao sledi naravi'/ Dao fǎ zì rán (道法自然) in 'najvišje dobro je kot voda'/ Shàng shàn ruò shuǐ (上善若水) predstavljajo globok vpogled Kitajcev v zakone vesolja, vzorce narave in pravi pomen življenja. Te ideje ne ponujajo le smernic za osebno samokultivacijo, temveč zagotavljajo tudi dragoceno vzhodnjaško modrost za reševanje skupnih izzivov, s katerimi se sooča današnji svet, kot so ekološka kriza in konflikti med civilizacijami.”

Na seminarju so poučevali priznani mojstrice in mojstri, učiteljice in učitelji različnih daoističnih področij, lahko bi rekli raznolikih obrazov daoizma, ki se stekajo v celovit vpogled v starodavno, a še kako živo, življenjsko modrost. Ta ne ponuja instant odgovorov, temveč odpira vedno nova vprašanja in odstrira vedno nove steze Poti, Daa, pri raziskovanju globin človeka, notranje kultivacije, obstoja, kozmosa in yin-yang povezanosti vsega na mikro in makro ravni, kjer se vrtinčijo in uravnovešajo galaktične energije vsemirskega brezprostorja in brezčasja. 

Seminar je bil zelo dobro strukturiran z izmenjavo teoretičnih in praktičnih predavanj in vaj, razporejenih skozi ves dan. Nadgradili so ga na podlagi lanskih izkušenj. Zelo dobra odločitev je po moje bila, da smo se udeleženci, drugače kot lani, ko so takoj sodelovali pri jutranjem in večernem obredju, najprej naučili peti in recitirati obredna besedila. Nosilni temi sta bili letos prav Wudang jutranje in večerno obredje ter Wudang Taijiquan. 

Wudang jutranji in večerni obred  

V Wudang jutranje in večerno obredje nas je vpeljala ena najvidnejših kitajskih mojstric s tega področja Wu Junli (武俊丽), sicer tudi podsekretarka generalnega sekretarja Daoističnega združenja Wudangshana, ki s svojim delom pomembno prispeva k ohranjanju daoistične glasbe in promociji daoistične kulture doma in po svetu. 

Na njenih predavanjih/delavnicah smo se učili peti in recitirati dva sklopa obrednih besedil, ki jih med 5. in 7. uro ter med 17. in 19. uro kot redno vsakodnevno, jutranjo in večerno liturgijo, izvajajo daoistični duhovniki.

Skladno s tem, so obredni spisi zbrani v dva dela: Najvišji daoistični spisi jutranjega obreda in Najvišji daoistični spisi večernega obreda. Zajemajo sveta besedila, pesniške hvalnice in sveta zaklinjanja iz temeljnih del, kot so Osem velikih božanskih zaklinjanj, Dao De Qingjing jing o Jasnini in spokojnosti, ki jo je izrekel najvišji gospod Lao, Zlato pismo o žadastem pečatu uma Nebeškega vladarja cesarskega veličanstva, pa tudi hvalnice različnim Nesmrtnim in Resničnim gospodarjem. 

Cilj jutranjih in večernih obredov je prebuditi človekovo 'izvorno naravo' in 'pravo srčno zavest um'. Brez obrednega petja in recitiranja ni mogoče ohraniti 'prvinske harmonije'. Ti spisi so tudi vrata do človekovih vrlin in poti notranje kultivacije, oziroma, negovanja lastne duhovne narave. 

Na predavanjih smo petje in recitacijo spremljali s tolkali, pri čemer nas je predavateljica vsakič znova povabila, naj tolkala, ki so hrbtenica obrednega ritma, poskusimo tudi igrati. Na voljo smo imeli: boben, leseno ribo, činele različnih velikosti, mali gong, pojočo skledo, zvonec.   

V začetku je bilo res težko ujeti ritem in melodijo, ter slediti izjemnemu petju mojstrice Junli, vendar smo se z vsakodnevnimi vztrajnimi vajami, ponavljanjem in njeno mirno spodbudno vedno nasmejano potrpežljivostjo, vendarle uspeli naučiti toliko, da smo se nekaj zadnjih dni lahko že aktivno vključili v jutranji in večerni obred v eni od tempeljskih dvoran. Pri učenju mi je vsekakor pomagalo vsaj osnovno znanje izgovorjave zapisov v pinjinu, ki sem ga urila nekaj časa pred odhodom na Kitajsko.

Ko začutiš polno moč obrednega petja, recitacij in glasbe 

 Jutranji in večerni obred se ne razlikujeta po poteku, drugačne so le pesmi in recitacije. 

K obredu v eni od dvoran templja Jingle je začel pozivati boben. Ko se je bobnanje drugič ponovilo ob šestih zjutraj, smo se daoistični duhovniki, študenti seminarja in zunanji obiskovalci zbrali v dve vrsti. Pri vstopu v tempelj je sledil poklon božanstvom in nato drug drugemu. Razporedili smo se ob klečalnikih. Skoraj enourni obred se je začel z bobnanjem in zvoncem, obrednim poklonom - koutoujem (叩頭) - in nato petjem ter recitiranjem obrednih besedil, ki na trenutke doseže neverjetno hiter ritem. Naj dodam, da koutou v daoizmu med drugim izraža globoko spoštovanje in povezanost z naravo, kozmosom in Daom.  S sodelovanjem na obredu smo lahko polno začutili njegovo moč in morda bolje razumeli napotek mojstrice Junli, da je med petjem in recitiranjem obrednih pesmi potrebno 'izprazniti' možgane, da lahko qi sploh začne krožiti. Ko smo jo vprašali, kaj je bistveno pri petju, ki je podobno grlenemu, a je veliko bolj zveneče, je odgovorila, da mora glas priti iz dantiena in nato zazveneti v glavi. 

Z dvema obrednima pesmima smo, po moje uspešno, predstavili več kot polmesečno delo z naših predavanj. To sta bili Xiǎo zàn (小讚) ali Mala hvalnica in San gui yi (三皈依) ali Tri zatočišča. Slednja je eden temeljnih daoističnih tekstov. Predstavlja zaobljubo trem zakladom daoizma. To so: Dao (道), vrhovna resnica in pot narave. Jing (經), sveti spisi, ki prenašajo modrost in shi (師), učitelji, oziroma, mojstri. Glasbeni zasedbi, ki so jo na tolkalih sestavljali izurjeni študenti iz Indonezije, Vietnama in Mehike, so se na nastopu pridružili še glasbeni mojstri in učenci iz akademije, ki so zvok tolkal obogatili s prečno flavto dizi (笛子), kitajsko lutnjo pipa (琵琶), kitajskim oprekljem iz družine tolkalnih citer ali yangqinom (扬琴). Profesorica Junli nam je med vajami, ko smo peli in recitirali tudi po 40 minut skupaj, večkrat prijazno razdelila bonbone za grlo, na koncu seminarja pa je vsakega obdarila s talismanom. 

Wudang Taijiquan 

Tudi delavnice Wudang Taijiquana (Wudang Wushu / 武当武术) so bile izjemno intenzivne. Vodil jih je priznani mojster Zhang Weishen (张微神), ki je tudi eden od profesorjev Akademije. Trenirali smo vsak dan in vsak drugi dan dopoldan in popoldan. Vsak dan smo pred zajtrkom imeli »vaje za ohranjanje zdravja«. Učili smo se stoječe meditacije v taiji položaju, Wudang taiji forme 18 in Wudang Qigonga Osmih brokatov. Predvsem pa nas je mojster Weishen pri vseh vajah učil poslušati svoje telo, se umsko in fizično sprostiti ter pravilno dihati. Slednje omogoča kroženje qi-ja: pri vdihu se dviga iz dantiena (točke pod popkom), pri izdihu se spušča vanj. V prvi vrsti nas je spodbujal, naj pri gibanju uporabljamo um, mehkobo, namesto grobe moči. To je tudi eden temeljnih principov Wudang taijija. Bistveno je, da gibe zavestno usmerjamo. Denimo, za dvig roke svoj um usmerimo proti cilju in roka se bo, tako rekoč spontano, naravno premaknila. Gibanje brez naprezanja, ki ga lahko po spontanosti primerjamo s hojo, se pri taijiju prenese na celo telo. 

Wudang taiji je notranja borilna veščina. V nasprotju z zunanjimi slogi, ki so osredotočeni na zunanjo akcijo in eksplozivno moč, se notranje veščine posvečajo kultivaciji notranjih energetskih sistemov telesa. To so trije zakladi (Sanbao / 三宝): jing - esenca, izvorna fizična energija, qi - energija, dihanje, vitalna moč in shen - duh, umska in duhovna budnost. Bistveno je kultiviranje notranjega eliksirja ali Neidana (内丹) – notranje alkimije, ki je temeljna daoistična praksa duhovne in fizične preobrazbe. Pri tej se jing preobrazi v qi, qi v shen, shen pa se vrne v Wu ali praznino. Enotnost notranjega uma in zunanjega gibanja je najvišji dosežek Wudang taijija: zahteva popolno koordinacijo gibov kot zunanje manifestacije, dihanja kot notranjega procesa in zavesti kot »poveljnika«.

V času seminarja smo dokončali formo Wudang taiji 18, spoznali osnovne korake taijija, vaje za umiritev in sprostitev napetosti. Vadili smo elemente forme Wudang osmih brokatov ter se preizkusili v stoječi meditaciji, ki ima dve telesni drži: wuji in taiji. Slednjemu  pogosto rečemo »objemanje drevesa«, čeprav je mojster to držo opisal kot »objemanje balona«. Stoječa meditacija je temelj Wudang borilnih večin, saj omogoča kultiviranje notranjega qija. Sama sem pri tej obliki meditacije, ko smo jo prvič izvajali dobrih 40 minut, imela precej težav, veliko lažje je bilo drugič, ko se je meditacija zaključila po 15 minutah - pa še vedela sem, da sledi zajtrk! Mojster Weishen nas je ob tem opozoril, da pri stoječi meditaciji ne bi smeli siliti čez mejo, ko opazimo težave. Bistvo vsega je namreč sproščenost, ki omogoča kroženje qija, ne pa vztrajanje za vsako ceno. Nobeno tekmovanje z drugimi ni potrebno, nobeno stiskanje zob do zadnje kaplje potu, temveč zgolj opazovanje sebe, svojega telesa in uma. To sproščanje sčasoma pripelje do tega, da lahko v položaju zdržiš vedno dlje.

Postopoma se začneš zavedati, kako pomembno je pravilno povezovati dihanje z gibi in pri tem biti ves čas ‘buden’, skratka, zavestno izvajati gibanje, ki mora biti umirjeno, počasno, tekoče, kot bi se voda igrala z zrakom. Simbol Wudang borilnih veščin je Veliki bojevnik Xuan wu. Njegov simbol je želva, okrog katere se ovija kača. Želva pomeni prizemljenost, mir, vodo, yin, kača pa predstavlja fleksibilnost, neprestano gibanje, yang, ogenj. Skupaj simbolizirata yin in yang, harmonijo vode in ognja, kar je ključni simbol daoistične filozofije brez katere tudi ne bi bilo Wudang borilnih veščin. Zadnji dan vaj z mojstrom Weishenom smo v skupinah po štiri vsi uspešno opravili preizkus znanja z izvedbo taiji forme 18. Mojster nas je nagradil z lesenim amuletom, študentke smo prejele še zapestnico.

Modrost temeljnih daoističnih del in njihovo udejanjanje skozi raznolike dejavnosti 

Poleg omenjenih tematik smo se na seminarju podrobneje seznanili z zgodovino razvoja daoistične misli, ki jo je predaval profesor Luo Lin (骆淋) in z interpretacijo nekaterih poglavij temeljnega daoističnega besedila Dao De jing pod vodstvom profesorja Dai Lisonga (戴理松).  

V znamenito klasično besedilo Kanon tisočerih pismenk / Qiānzì wén (千字文) nas je vpeljal profesor Deng Xuelin (邓学林), ki je na večernih srečanjih predstavil tudi globok pomen čajnega obreda. 

Večerna srečanja so bila tematsko raznolika, kar govori o tem, kako so vsi vidiki življenja, od urejanja doma, skrbi za zdravje do obredne glasbe, kaligrafije, z naravo usklajenega gibanja, izvirajočega iz gibov živali, tradicije kadil, čajnega obreda, prežeti z osnovnimi načeli daoizma, ki v veliki večini izvirajo iz Laozijevega Dao De Jinga. 

Med drugim smo spoznali sedem strunsko glasbilo guqin (古琴), na katerega je igrala priznana kitajska glasbenica, na delavnicah kaligrafije (shufa / 书法) smo se med drugim učili o tem, kako so se kitajske pismenke razvile iz opazovanja naravnih pojavov ter vsakodnevnih človekovih dejanj in temeljnih odnosov. Recimo, pismenka za vodo – shuǐ (水) – ponazarja vijugasti tok reke. Kaligrafija je vrhunska umetnost. Profesor nam je razložil, da mora pisec svoje poteze uskladiti s čopičem, da lahko tečejo čim bolj spontano, po načelu ziran. Na zadnjem predavanju je naša imena ali določene izbrane misli izpisal na poseben papir, ki ga je njegov pomočnik žigosal. Izbrala sem svoje kitajsko ime Xuan Nu (玄女 / Skrivnostna bojevnica) in ta mala umetnina že krasi moj dom.

Na večeru, namenjenem tradicionalni kulturi kadil, sta predavatelja poudarila povezanost dišav, komunikacije z dušo in Daom. Kadila v različnih oblikah izdelujejo iz lokalnih rastlin, praktično pa smo spoznali tudi njihovo uporabo pri krepitvi zdravja notranjih organov.

Profesor Deng Xuelin nam je, kot rečeno, približal čajni obred (Cha dao / 茶道). Kot je dejal, je pitje petih vrst čaja – belega, zelenega, rumenega, rdečega in temnega -  tesno povezano z notranjo alkimijo ali preobrazbo: pet čajev je namenjenih podpori petim različnim qi-jem in s tem petim meridianom glavnih notranjih organov (pljuč, jeter, vranice, srca in ledvic). Vendar je opozoril, da je treba pri krepitvi telesa s čajem vedno zdraviti pravi vzrok težav, ne le posledic. Zato pri težavah s srcem ni nujno, da moramo piti rdeči čaj, saj imajo težave lahko vzrok v neravnovesju katerega drugega organa.

Prav tako smo dobili osnovna znanja o talismanih in vpogled v razvejano, široko področje tradicionalne kitajske medicine (TKM). Ta predstavlja večtisočletno izkustveno znanje o zdravju, ki se je prenašalo z generacije na generacijo. TKM ni le zdravljenje, temveč celostna filozofija, zasnovana na konceptu yin-yang, njene korenine pa izvirajo iz daoizma. TKM verjame v samozdravilne sposobnosti našega telesa. Njen cilj je vzpostavljati fizično in psihično ravnovesje s krepitvijo dinamičnega gibanja petih qi-jev telesa. 

To dosežemo s prakticiranjem Wudang Taijiquana, kjer je vsak gib sestavljen iz yin in yang položaja, pa tudi tako, da delamo stvari ob pravem času, oziroma, ob pravi uri dneva, pravem letnem času, pri čemer je zmernost vedno najboljša drža. Ne pretiravamo v nobeno smer. Ko je študente zanimalo, koliko časa je potrebno »sedeti v tišini«, je bil odgovor profesorja: Ničesar preveč, ničesar premalo. Predolgo sedeti v tišini prav tako ni dobro, specifičnega časa trajanja ni, prilagojen je posamezniku. 

Naj še povem, da je predavanja v angleščino prevajala študentka jezikoslovja Dan Yili, da je vse teklo brez večjih zapletov, pa so veliko truda, potrpežljivosti in prijaznosti, seveda poleg organizatorjev, vložili tudi prostovoljke in prostovoljci, ki so prevajali na delavnicah Wudang Taijiquanab in reševali naše drobne, vsakodnevne zagate. 

Ob tem moram poudariti izjemno dobro vegetarijansko hrano, ki jo je pripravljala kuharska ekipa, za čistočo v velikem parku z bujnimi magnolijami in drugim subtropskim drevjem in rastlinjem pa so vsak dan skrbeli številni člani osebja. 

Zaključna slovesnost s pozdravnim nagovorom fangzhang Wu Chengzhen

Na zaključni slovesnosti je zbranim namenila nagovor tudi Wu Chengzhen (吴诚真), prva daoistična mojstrica z najvišjim nazivom fangzhang (glavna predstojnica samostana) v zgodovini kitajskega daoizma in predsednica Daoističnega združenja province Hubei. Njen matični samostan je sicer znameniti tempelj Changchun (长春观 / Samostan večne pomladi) v mestu Wuhan.

Tečajnikom je čestitala za uspešno opravljeno polmesečno izobraževanje pod okriljem Svetovne daoistične federacije, nakar so nam podelili diplome. 

»Čeprav prihajamo iz različnih krajev, nas združuje isto iskanje Daa na gori Wudang,« je poudarila predstojnica Chengzhen. »Z bivanjem na tej tisočletni gori ste začeli potovanje iskanja svojih korenin, spoznavanja Daa in duhovne vadbe. Hkrati pa ste spisali čudovito novo poglavje medsebojnega spoznavanja Kitajske in sveta.«

Izpostavila je, da smo udeleženci skozi študij klasičnih besedil odkrivali načelo, da »Dao sledi naravi«, skozi intenzivno praktično vadbo pa smo zjutraj in zvečer spoznavali globoko modrost Wudang taijija ter metod za ohranjanje zdravja. Po njenih besedah smo študenti dokazali, da sta se učenje in vadba zlila v eno, znanje in delovanje pa poistovetila.

Ob zaključku govora nam je za popotnico predala močno sporočilo o preseganju meja: »Dobrota ne pozna meja in za tiste, ki so na poti Daa, razdalja ne obstaja. Ta podelitev diplom ni konec vaše duhovne poti, temveč novo izhodišče za prinašanje dobrega vsem živim bitjem. Želim si, da postanete glasniki prijateljstva in kulturne izmenjave med Kitajsko in svetom ter da ponesete modrost kitajske daoistične kulture v svoje domovine. Širite čudovite koncepte svobodne narave Daa, harmonije in sožitja na vse štiri strani neba. Naj se vez Daa, ki presega državne meje, nadaljuje večno. Naj človeška civilizacija skozi izmenjavo in medsebojno učenje živi in cveti v neskončnost.«

Naj dodam, da sta pred začetkom seminarja predstojnico Wu Chengzhen v njenem templju vljudnostno obiskala rektor SDT Jure Čeh in prorektorica Darija Mavrič Čeh. Več o tem najdeš na tej povezavi: https://slovenski-daoisticni-tempelj.si/zh/lishi/%E6%8B%9C%E8%B0%92%E9%…

Potovanje domov

Potovanje domov, v Koper, je bilo dolgo, a vsekakor prekratko, da bi lahko premlela vtise tega zelo bogato zasnovanega in zelo dobro organiziranega seminarja o daoistični kulturi. Pustil je neizbrisen pečat. Domov smo se vsi vrnili malo drugačni, s polno vrečo znanj, morda z malo več občutka o globoki povezanosti vseh in vsega, narave, kozmosa in človeka ter z nekim zelo približnim občutkom o tem, kaj je wu-wei, naravno, spontano delovanje v dobrobit vseh bitij. 

Kot je dejala Wu Chengzhen, smo začeli potovanje iskanja svojih korenin, spoznavanja Daa in duhovne vadbe. Obenem pa smo spisali novo poglavje medsebojnega spoznavanja Kitajske in sveta ter prijateljskega, miroljubnega, spoštljivega povezovanja med ljudmi z vseh koncev našega planeta.

Zgodovini razvoja daoistične misli, Dao De Jingu in Kanonu tisočerih pismenk nameravam posvetiti posebne, samostojne prispevke. Enako velja za dve ekskurziji in obredni dan, ko so veljala stroga pravila tudi v jedilnici. V prvi osebi sem spoznala celo, kako zelo učinkovit je kitajski zdravstveni sistem in predvsem prijaznost medicinskega osebja v bolnišnici v Danjiangkou ter prostovoljk seminarja, še posebej Nox, ki so me spremljale na zdravljenje. Nad mojim počutjem je ves čas skrbno bdela tudi prorektorica SDT Darija Mavrič Čeh in prav tako ostali člani naše male daoistične ekspedicije. A o vsem tem, vtisih iz Šanghaja in tridnevnega meditativnega potepanja po zibelki daoizma, gorovju Wudang, pa prav tako več v prihodnjih zapisih.  

Lea Širok (Xuan Nu), direktorica medijskega centra SDT