Dao in odnosnost: spominjanje izvornosti skozi mrežo pojavov:

Sodobna fizika opisuje vesolje kot preplet štirih temeljnih interakcij: gravitacije, elektromagnetne sile, močne jedrske sile in šibke jedrske sile. Te sile niso zgolj ločeni pojavi, ampak načini, kako se temeljna struktura resničnosti izraža v različnih oblikah. Gravitacija povezuje velike kozmične strukture, elektromagnetizem omogoča svetlobo in kemijo, močna sila drži skupaj jedra atomov, šibka sila omogoča preobrazbe, skozi katere se razvija zvezdna in kozmična evolucija.

Toda vprašanje ostaja: od kod izhaja sama možnost in vzpostavitev teh zakonov?

Če si zamislimo predmanifestativni Dao, potem ta ni še ena sila med silami. Ni del vesolja, temveč simbolizira predpogoj, iz katerega je mogoče, da vesolje in njegovi zakoni sploh nastanejo. Predstavlja neizraženo presežnost iz katere se oblikuje možno eno (Taiyi), iz katere se razvije dvoje (yin – yang), ki se razrašča v mnogoterost.

V tej simbolni shemi lahko tri ravni Sanqing razumemo kot tri vidike istega procesa:

Wuji kot kozmološki princip je personificiran v podobi Yuanshi Tianzuna, ki predstavlja predmanifestativni izvor – stanje, kjer še ni ločitve med možnostjo in uresničenjem.

Taiji kot kozmološki princip je personificiran v podobi Lingbao Tianzuna, ki predstavlja načelo dinamičnega reda manifestacije: način, po katerem se predmanifestativni Dao skozi prvo razlikovanje yin–yang izrazi kot urejeno in gibajoče se vesolje. Z rojstvom polarnosti nastane temeljna odnosnost, saj yin in yang nista ločeni nasprotji, temveč se določata in uresničujeta drug skozi drugega. Ta vzorec vzajemnosti se nadaljuje v vseh ravneh pojavnega sveta – od kozmičnih struktur do medsebojnega delovanja naravnih sil. Na tej ravni se pojavi red, ki ga fizika opisuje kot zakonitosti narave in temeljne interakcije vesolja .

Bagua kot kozmološki princip je personificiran v podobi Daode Tianzuna, ki predstavlja mnogoterost pojavnega sveta – neskončno mrežo bitij, dogodkov in odnosov, v kateri se izvorna enost izražata kot raznolikost in preobrazba. V tem smislu se tudi šibka sila, ki omogoča prehode in transformacije delcev, lahko simbolno primerja z načelom preobrazbe, ki ga izraža Bagua in kasneje 64 heksagramov – ne kot fizična enačba, ampak kot vzorec spreminjanja pojavov. Mnogoterost zato ni nasprotje enosti. Je njen izraz.

Prav tu postane pomemben pojem odnosnosti. Če je vse, kar obstaja, izraz skupnega izvora, potem nobena pojavna oblika niti bitje nista popolnoma ločena. Vsaka stvar manifestiranega vesolja obstaja skozi odnose: atom skozi sile, organizem skozi okolje, človek skozi naravo in skupnost, zavest skozi svet, ki jo obdaja. Odnosnost ni zgolj povezava med že obstoječimi stvarmi. Je način, kako se resničnost sploh kaže. Bitje ni izolirana enota, ampak vozlišče odnosov. V tem smislu je odnosnost zrcaljenje predmanifestativnega v manifestiranem svetu. Izvornost se odraža skozi mnogoterost odnosov.  

Tudi daoistični ritual lahko razumemo v tej luči. Ritual pred oltarjem ni dejanje, s katerim bi človek spreminjal temelj resničnosti ali vplival na kozmične zakone in red. Globlja pomena rituala sta spominjanje in ozaveščanje. Človek za trenutek prekine razpršenost vsakdanjega sveta in se ponovno zaveda povezanosti, iz katere izhaja. Ritual je možen način, kako posameznik v mnogoterosti ponovno vzpostavi zavest o izvorni povezanosti. Obred ni pomemben zaradi zunanje oblike, barv, zvokov, gibanja ampak zaradi odnosa, ki ga lahko poglablja. Ritual oblikuje čas, v katerem se lahko ta odnos ozavešča. Brez osebnega najdenja in doumetja tega je obredje prazno in samo sebi namen. To omenja tudi Spinoza: At Religionis longe alia est ratio. Nam quandoquidem ipsa non tam in actionibus externis, quam in animi simplicitate & veracitate consistit, nullius juris neque authoritatis publicæ est. / Toda z religijo je povsem drugače. Kajti ker religija ne obstaja toliko v zunanjih dejanjih kakor v preprostosti in resnicoljubnosti duha, ni stvar ne javnega prava ne javne oblasti.« cit, Tractatus theologico-politicus, cap. VII, in Spinoza Opera, ed. Carl Gebhardt, vol. III, p. 117. 

V nadaljevanju zapiše_ “... ad hoc requiritur pia & fraterna monitio, bona educatio & supra omnia proprium & liberum judicium. / za religiozno življenje niso dovolj zunanja dejanja; potrebni so notranja presoja, vzgoja in svobodna sodba posameznika.”

Spoštovati odnosnost zato pomeni spoštovati samo strukturo bivanja. Ko spoštujemo pojavno, ne spoštujemo zgolj ločenega bitja ali stvari ali institucionalne doktrine, ampak odnos, skozi katerega se naša skupna izvornost izraža. Vzpostavljanje tega spoštovanja lahko imenujemo tudi resnična kultivacija.

Vesolje ni samo zbirka stvari, ki med seboj delujejo. Vesolje je mreža odnosov, skozi katero se skupna izvornost izraža kot mnogoterost, ki jo povezuje odnosnost. 

Yuan Weiqi; Rektor SDT