Nerodno stopicljanje, Einstein (14. marec 1879 – 18. april 1955) in Zhuangzi (ok. 369 pr. n. št. – ok. 286 pr. n. št)

Pripovedujejo, da je nekoč po prašnih poteh stare Kitajske hodil mlad popotnik. Na hrbtu ni nosil ničesar razen zvitka praznega papirja, v sebi pa eno samo vprašanje: ali obstaja kraj, od koder bi bilo mogoče izmeriti vse gibanje pod nebom? Dolgo je iskal takšno mesto. Povzpel se je na visoke gore, opazoval zvezde nad puščavo, plul po širokih rekah in poslušal modrece, toda vsak mu je pokazal drugo smer. Višje ko se je povzpel, bolj se je zdelo, da se središče sveta odmika.

Nekega dne je ob reki srečal starega daoista. Ta ni govoril o nebu, zvezdah ali zakonih narave. Tiho je opazoval vodo, ki je brez truda obšla vsak kamen in nikoli ni vprašala, po kateri poti mora teči.

Popotnik mu je razkril svoje vprašanje. Rad bi našel kraj, ki se nikoli ne premakne, da bi od tam lahko razumel vse drugo. Modrec ga ni zavrnil. Namesto odgovora ga je vprašal, kam izgine sever, kadar človek zaspi. Ali se premakne gora, kadar se obrnemo proč? Ali se premakne reka, ko po njej pluje čoln, ali se premakne čoln, medtem ko breg ostaja na svojem mestu? Vsako vprašanje je bilo preprosto, toda vsako je nekoliko razrahljalo popotnikovo gotovost.

Nazadnje je starec zajel vodo v leseno skledo. Na gladini so se zrcalili oblaki. Skledo je rahlo nagnil in odsev se je zazibal. »Ali sem premaknil nebo?« je vprašal.

Popotnik je hotel odgovoriti, pa ni več vedel, kaj je pravzaprav premaknjeno. Šele tedaj je prvič zaslutil, da vprašanje morda ni v tem, kaj miruje in kaj se giblje, temveč v tem, od kod sploh gledamo.

Dolga leta pozneje je isti popotnik z imenom Einstein svetu povedal, da ni privilegiranega prostora in ne privilegiranega časa, iz katerih bi bilo mogoče opisati vse gibanje. Opazovalec ni gospodar sveta, ampak njegov udeleženec. Gibanje ni mogoče določiti brez razmerja med tistim, ki opazuje, in tistim, kar je opazovano. Tako je izginil Newtonov absolutni prostor, z njim pa tudi misel, da obstaja eno samo izhodišče, iz katerega bi bilo mogoče izmeriti vse.

Če bi to slišal Zhuangzi, bi se verjetno nasmehnil. Ne zato, ker bi Einsteinu nasprotoval, ampak zato, ker bi v njegovem odkritju prepoznal velik korak na poti, ki jo je tudi sam poznal. Že stoletja prej je v poglavju Qiwu lun razmišljal o tem, da nobeno gledišče ni dokončno in da se »to« in »ono«, »prav« in »narobe«, »veliko« in »majhno« porajajo drug iz drugega. Kar se enemu kaže kot začetek, je drugemu konec; kar se enemu zdi mirujoče, je drugemu v gibanju. Modrec zato ne išče položaja, iz katerega bi dokončno presodil vse drugo, temveč se osvobodi navezanosti na eno samo perspektivo.

Toda prav tu bi se poti obeh mislecev začeli razhajati.

Einstein je odpravil privilegirani referenčni okvir, vendar je še vedno iskal nekaj, kar ostaja enako za vse opazovalce – zakone narave, ki veljajo ne glede na izbrani sistem. Njegov cilj ni bil relativizem, ampak globlja invariantnost. Zhuangzi pa bi vprašal nekaj še bolj nenavadnega: zakaj človek sploh želi najti tisto zadnje gledišče, iz katerega bi bilo vse razumljeno? Ali ni tudi iskanje univerzalnega opisa še vedno izraz iste težnje, da bi um našel trdno točko, na kateri bi lahko obstal?

V tej razliki ni nasprotja, temveč razlika v smeri vprašanja. Fizika raziskuje, kako se svet kaže vsem mogočim opazovalcem, in išče zakonitosti, ki ostajajo nespremenjene skozi vse njihove perspektive. Daoizem pa raziskuje samega opazovalca. Ne zanima ga predvsem, kako se giblje nebo, ampak kako nastane misel, da bi moral človek stopiti zunaj neba, če ga želi razumeti.

Zato bi Zhuangzi ob Einsteinovi teoriji verjetno dejal, da je človek naredil izjemen korak: opustil je absolutni prostor in absolutni čas. Toda nato bi ga tiho povabil še korak dlje. Povabil bi ga, naj za trenutek opusti tudi potrebo po zadnjem opisu sveta.

Ne zato, ker bi bili zakoni narave nepomembni, temveč zato, ker noben zakon ne more nadomestiti neposredne ga bitovanja v toku življenja. Razumevanje je dragoceno kakor čoln, ki človeka varno pripelje na drugi breg. Če pa ga nosi na hrbtu še dolgo potem, ko je reka že prečkana, postane breme.

Morda je zato najlepša podoba njunega srečanja prav reka. Einstein bi jo opazoval in iskal zakon, ki pojasnjuje njeno gibanje. Zhuangzi bi sedel na njenem bregu in opazoval, kako se brez napora preliva mimo kamenja. Nobeden od njiju se ne bi motil. Eden bi razkrival red pojavnega sveta, drugi pa bi opozarjal, da življenje ni izčrpano z nobenim opisom, pa naj bo še tako popoln.

Ko bi se njuna pogleda srečala, bi se verjetno le nasmehnila drug drugemu. Einstein bi priznal, da ni privilegiranega opazovalca. Zhuangzi pa bi tiho dodal, da tudi ni privilegiranega gledišča, s katerega bi bilo mogoče dokončno zaobjeti Dao. Dao namreč ni kraj, ni čas in ni zakon. Je neprenehno porajanje odnosov, zaradi katerih se svet sploh lahko razodeva.

Reka zato teče, ne da bi poznala svojo enačbo. Veter piha, ne da bi razumel svojo smer. Modrec pa ju opazuje brez želje, da bi ju ujel v zadnjo definicijo. Prav v tem se morda skriva najgloblje srečanje med zgodnjim daoizmom in Einsteinovo mislijo: oba sta opustila iskanje absolutnega središča sveta. Eden zato, da bi našel univerzalne zakone narave, drugi zato, da bi človeka osvobodil potrebe po središču.

Čeprav ju ločuje več kot dva tisoč let, se Zhuangzi (ok. 369–286 pr. n. št.) in Albert Einstein (1879–1955) srečata ob presenetljivo sorodnem vprašanju. Zhuangzija zanima, ali sploh obstaja privilegirano gledišče, s katerega bi bilo mogoče dokončno soditi o svetu, medtem ko se Einstein sprašuje, ali v naravi obstaja privilegiran referenčni sistem, glede na katerega bi bilo mogoče določiti absolutno gibanje. Njuni poti se na tem mestu za trenutek približata, nato pa se razideta. Einstein kot fizik pokaže, da absolutni prostor in absolutni čas nimata mesta v opisu narave, vendar išče univerzalne zakone, ki veljajo za vse opazovalce. Zhuangzi pa stopi še korak dlje: pod vprašaj postavi samo človekovo težnjo po iskanju dokončnega gledišča. Prvi razkriva invariantnost naravnih zakonov, drugi pa vabi k preseganju navezanosti na vsako privilegirano perspektivo. Prav zato njuno srečanje ni srečanje enakih naukov, temveč dveh izjemnih načinov mišljenja, ki se vsak po svoji poti oddaljujeta od ideje absolutnega središča sveta.

Rektor SDT, Yuan Weiqi