Vrt brez vzhoda

Nihče ni vedel, kje leži tisti vrt. Ni ga bilo mogoče najti na nobenem zemljevidu, pa vendar so ga vsi nekoč obiskali. Nekateri v sanjah, drugi med branjem starih knjig, tretji v tistem redkem trenutku, ko misel za hip utihne, pa vendar človek ne zaspi. Tam ni bilo ne vzhoda ne zahoda. Sonce ni vzhajalo in luna ni zahajala. Svetloba ni prihajala od nikoder, temveč je bila kakor tiha navzočnost, ki ni metala senc.

Sredi vrta je rasel star bor. Njegove korenine so izginjale globlje, kakor je segala zemlja, njegove veje pa so se raztezale dlje od neba. Pod njim je stal kamnit stol. Prazen. Dolgo je ostal prazen. Potem se je po stezi počasi približal starec na vodnem bivolu. Ni bilo slišati kopit. Samo veter je zašumel med iglicami. Starec je sestopil in pobožal žival po vratu. Ni pogledal ne v nebo ne proti zemlji. Sedel je na kamen.

Dolgo je molčal. Šele ko je veter znova obrnil nekaj borovih iglic, je v zemljo pred seboj z odlomljenim kosom veje zapisal: Dào kě dào, fēicháng dào. 道可道，非常道。Čez nekaj časa je dodal še drugo vrstico. Míng kě míng, fēicháng míng. 名可名，非常名。Ime, ki ga je mogoče izreči, ni večno ime. Besede so obstale v zraku kakor rosa na pajčevini.

Takrat se je po drugi poti zaslišalo počasno stopanje. Prišel je mož v preprosti obleki. Poklonil se je staremu možu. 

»Učitelj.«

Starec je prikimal.

»Qiu.«

Bil je Konfucij.

Nekaj časa sta molčala. Konfucij je pogledal prazni kamen poleg sebe.

»Čudno je,« je dejal. »Ko sva se zadnjič srečala, si mi rekel, naj opustim ošabnost, mnoge želje in učenost. Šele po dolgih letih sem začel slutiti, da nisi grajal znanja, ampak navezanost nanj.«

Starec ni odgovoril.

Konfucij je nadaljeval.

»Toda ljudje potrebujejo besede. Brez njih ni mogoče učiti ne otrok ne vladarjev.«

Tedaj je starec počasi dvignil pogled.

»Ali si že kdaj opazoval dolino?«

»Seveda.«

»Ali odmev pripada dolini ali glasu?«

Konfucij se je zamislil. Veter je znova zašumel. Bor ni odgovoril. Po dolgem molku je Konfucij dejal:

»V Lunyu sem zapisal: Zǐ yuē: Jūnzǐ hé ér bù tóng, xiǎorén tóng ér bù hé. 子曰：「君子和而不同，小人同而不和。」Plemeniti človek živi v skladnosti, ne da bi bil enak drugim; mali človek išče enakost, ne da bi dosegel skladnost.«

Laozi je prikimal.

»Lepo.«

Potem pa je vprašal:

»Kaj pa drevesa?«

Konfucij ga je začudeno pogledal.

»Drevesa?«

»Ali rastejo v enakosti ali v skladnosti?«

Konfucij ni odgovoril.

Tedaj se je iz daljave zaslišal smeh. Ne posmehljiv prej razigran. Lahkoten. Kakor da bi se nekdo smejal vetru. Po stezi je prihajal mož, ki ni hodil naravnost. Vsake toliko se je ustavil, pogledal metulja, nato kamen, nato oblak. Zdelo se je, kakor da ga vodi nekaj, česar drugi ne vidijo. Ko je prišel do bora, ni pozdravil. Sedel je na travo. Pobral je storž in ga obrnil med prsti.

Potem je vprašal:

»O čem govorita?«

Konfucij je hotel odgovoriti, a Laozi ga je prehitel.

»O besedah.«

Mož se je zasmejal.

»Potem sta prišla na pravi kraj.«

Konfucij ga je pogledal.

»In kdo si ti?«

Mož je zamišljeno pogledal proti metulju, ki je prav tedaj sedel na vejo.

»Včasih nisem vedel, ali sem človek, ki sanja metulja, ali metulj, ki sanja človeka.«

Konfucij se je nasmehnil.

»Zhuang Zhou.«

Zhuangzi se je priklonil samo metulju. Potem pa je vprašal:

»Povejta mi nekaj.«

Oba sta ga pogledala.

»Kaj ostane ... ko vsak odloži svoje besede?«

Bor ni zašumel. Veter ni zapihal. Prvič se je zdelo, kakor da je tudi tišina prisluhnila.

Veter, ki ga ni mogoče ujeti

Nihče ni odgovoril na Zhuangzijevo vprašanje. Ne zato, ker odgovora ne bi poznali, temveč zato, ker so vsi zaslutili, da bi ga besede takoj zakrile. Veter je šel skozi krošnjo starega bora. Ni ga bilo videti. Slišati ga je bilo samo tam, kjer je srečal iglice.

Tedaj je Laozi tiho dejal: Tiānxià wànwù shēng yú yǒu, yǒu shēng yú wú. 天下萬物生於有，有生於無。»Deset tisoč stvari nastane iz bivajočega; bivajoče nastane iz nebivajočega.«

Nihče ni vprašal, kaj pomeni wu (無). Vsi so vedeli, da bi razlaga že zožila njegovo odprtost. Konfucij je počasi pokimal.

»Vedno sem se spraševal,« je rekel, »zakaj govoriš tako malo.«

Zhuangzi se je nasmehnil in vprašal:

»Ali si že slišal, kako raste trava?«

Konfucij je hotel odgovoriti, pa je obstal. Ne. Nikoli ni slišal trave rasti. Tedaj je Zhuangzi pobral suh list in dejal:

»Ta list je bil nekoč sok v korenini. Bil je veja. Bil je senca. Bil je ptici počivališče. Bil je ogenj. Bil je dim. Bil je dež. Povejte mi – pri kateri od teh oblik je bil najbolj resničen?«

Laozi se je smehljal, Konfucij pa je odgovoril:

»V vseh.«

»Potem,« je vprašal Zhuangzi, »zakaj se ljudje tako oklepajo samo ene?«

V tistem trenutku je po stezi prišel nov popotnik. Ni bil star. Ni bil mlad. Njegovi koraki so bili tako lahki, kakor da se komaj dotikajo zemlje. Zdelo se je, da ga veter nosi bolj kakor noge. Ko je prišel do bora, se ni priklonil. Naslonil se je na deblo in pogledal proti nebu.

»Še vedno piha,« je dejal.

Zhuangzi ga je pozdravil.

»Lie Yukou.«

Liezi se je nasmehnil.

»Ljudje me še vedno sprašujejo, ali sem res jezdil veter.«

Konfucij se je zdrznil.

»Ali nisi?«

Liezi se je zasmejal.

»Če odgovorim da, boste hoteli poskusiti. Če odgovorim ne, boste rekli, da je zgodba izmišljena.«

Potem je pogledal Laozija.

»Zato bom odgovor prepustil vetru.«

Sedeli so in dolgo niso spregovorili. Liezi je prvi prekinil tišino.

»Nekoč sem res jezdil veter.«

Potem je dodal:

»Toda tudi veter se utrudi.«

Konfucij ga je začudeno pogledal.

»Kako se lahko utrudi nekaj, kar nima telesa?«

Liezi ga je pogledal z blagim nasmehom.

»Kako se lahko utrudi misel, ki nima kosti?«

Nato je počasi recitiral vrstice, ki so jih pripisovali njegovemu izročilu:

Zhìrén wú jǐ, shénrén wú gōng, shèngrén wú míng. 至人無己,神人無功,聖人無名。

»Popolni človek nima jaza. Duhovni človek nima zaslug. Modrec nima imena.«

Laozi je zaprl oči.

Konfucij pa je zamišljeno dejal:

»Če ni imena, kako ga prepoznamo?«

Liezi je odvrnil:

»Ko sonce vzide, ga ne kličeš po imenu.«

Tedaj je Zhuangzi pogledal proti poti.

»Nekdo prihaja.«

Tokrat koraki niso bili lahki. Bili so odmerjeni. Skoraj rimski. Mož, ki se jim je približeval, je nosil zvitek. Ni imel ne kadilnice ne molitvenega venca. Na njegovem obrazu ni bilo zanosa mistika. Bil je obraz človeka, ki je dolgo razumsko opazoval naravo. Ko je prišel bliže, je položil roko na star bor. Ne iz spoštovanja, bolj iz radovednosti. Ogledal si je letnice, se dotaknil smole in potem rekel:

»Narava ne potrebuje čudežev.«

Laozi ga je pogledal.

»Ne.«

Mož je nadaljeval.

»Svet ni nastal zaradi človeka.

Niti zaradi bogov.«

Razvil je zvitek.

Na začetku je pisalo: Aeneadum genetrix, hominum divomque voluptas... »Roditeljica Aenejcev, radost ljudi in bogov.«

Zbrani možje črk in besed niso poznali, a čutili so blagozvočni ritem.

Konfucij ga je vprašal:

»Kaj piše?«

Mož je odgovoril:

»Slavim naravo. Ne zato, ker je sveta kot skrivnostno božanstvo, temveč kot večno gibanje stvari, iz katerega se rojeva vse, kar obstaja«

Zhuangzi se je zasmejal.

»In kdo pravi, da resnično ni sveto?«

Mož je prvič dvignil pogled. Pred njim ni sedel duhovnik, niti filozof. Sedel je nekdo, ki ni ločeval med nebom in zemljo tako, kot so bili vajeni Grki.

»Sem Titus Lucretius Carus.«

Laozi je pokimal.

»Dobrodošel. Povej nam ..., kaj ostane, ko tudi narava odloži svoje ime.«

Lukrecij ni odgovoril takoj. Položil je dlan na skorjo starega bora. Prvič po dolgem času ni opazoval sveta, temveč je za hip prisluhnil.

(se nadaljuje)

Yuan Weiqi