Vrt brez Vzhoda (2.del)

Lukrecij ni odgovoril takoj. Položil je dlan na skorjo starega bora. Prvič po dolgem času ni opazoval sveta temveč za hip prisluhnil…

Preden nadaljujemo vam želim razložiti, Zakaj je naslov teh prispevkov: Vrt brez vzhoda?

Vzhod v človeškem izkustvu ni le geografska smer. Je tudi simbol začetka, rojstva svetlobe, prebujenja in prvega koraka poti. Toda vzhod ni nikoli absoluten. Vedno je določen glede na tistega, ki gleda. Kar je za enega vzhod, je za drugega zahod. Kar je nekje jutro, je drugje že dan ali večer.

Vzhod je zato resničen znotraj sveta odnosov, meritev in človeških pogledov, vendar nima nespremenljivega središča. Vrt brez vzhoda pomeni prostor, v katerem ni več ene privilegirane smeri, enega izbranega izhodišča ali enega časa, ki bi imel večjo bližino resnici kot drugi. To ni vrt brez svetlobe. Nasprotno. To je vrt, v katerem svetloba ne prihaja samo iz ene smeri.

V njem se lahko srečajo misleci, ki jih zgodovina običajno ločuje s stoletji in civilizacijami: Laozi in Plotin, Zhuangzi in Bruno, Konfucij in Spinoza, Lukrecij, Sima Chengzhen in ostali. Ne srečujejo se kot predhodniki in nasledniki, niti kot nauki, ki bi si morali nasprotovati ali se med seboj potrjevati, temveč kot sopotniki v imaginarnem prostoru, kjer čas izgubi svojo razdaljo.

Vrt brez vzhoda zato ni prostor, kjer bi ena pot premagala druge. Je imaginarni prostor, kjer se različne poti srečajo, ker nobena ne zahteva, da bi bila središče vseh drugih. Ko človek odloži potrebo po lastnem središču, se začne razkrivati nekaj, kar daoistično izročilo imenuje qīngjìng 清靜 – jasnina in spokojnost. V tej jasnini se ne izbrišejo razlike. Ravno nasprotno: šele ko se umiri želja po prevladi ene same razlage, lahko različni glasovi resnično slišijo drug drugega. Vrt brez vzhoda je zato prostor brez priviligirane smeri, brez priviligiranega časa in brez priviligiranega glasu. Je prostor srečevanja.

***

(Nadaljevanje)

Smola se je počasi oprijela njegovih prstov. Lukrecij je pogledal sled, ki jo je pustilo drevo na njegovi dlani. V Rimu bi morda iskal vzrok. Vprašal bi, katera snov se je izločila iz notranjosti debla, kateri proces jo je ustvaril in kako se je skozi naravo prenesla do njegove roke. Toda srečanje pod tem borom ga je usmerilo k drugačnemu premisleku. Vprašanje ni bilo več zgolj: Kako se nekaj zgodi? Postalo je tudi: Kaj pomeni, da nekaj sploh je?

Drevo ni odgovorilo. Toda tudi tišina ni ostala prazna. Vrt je bil kakor prostor pred prvo besedo. Ne nebo in ne zemlja. Ne začetek in ne konec. Ni pripadal nobenemu ljudstvu in nobenemu času. Tukaj niso bili Rimljani, Kitajci ali Grki ali tista mešana ljudstva sedanje Evrope. Bili so samo glasovi, ki so se za trenutek srečali.

Veter je šel skozi krošnjo. Nobena veja se ni vprašala, katera druga veja ima prav.

Lukrecij je končno spregovoril.

»Ljudje pogosto mislijo na strah pred smrtjo. Toda pogosto se bojijo zgolj predstave, ki so si jo ustvarili o njej.«

»Človek se ne boji samo tega, da bo prenehal biti. Boji se tudi misli, da bo nekega dne izgubil vse, kar je imenoval svoje: svoje telo, svoje ime, svoje spomine, svoje mesto med drugimi ljudmi. Zato si je ustvaril podobe prihodnosti. Nekatere kulture so ustvarile kazni, druge  nagrade. Nekateri so si predstavljali večne sodnike, drugi večne vrtove. Toda pogosto tega ni izrekala večnost, temveč človekov lastni strah, ki je iskal obliko in trajanje.«

Za trenutek je pogledal v praznino med vejami.

»Najgloblje suženjstvo ni v smrti sami. Je v predstavi o smrti, ki jo nosimo že v življenju.«

Znova je odprl  svoj zvitek. Njegov glas ni bil glas pridigarja. Bil je glas človeka, ki je dolgo gledal zahtevno človeško soočanje z minljivostjo.

Prebral je: "Nil igitur mors est ad nos neque pertinet hilum, quandoquidem natura animi mortalis habetur." (De rerum natura, III, 830–831)

Nato je prevedel ostalim: »Smrt za nas ni nič in nič se nas ne dotika, kajti narava duha je smrtna.«

Konfucij ga je zbrano poslušal in nato dejal:

»Toda ljudje žalujejo za tistimi, ki so odšli.«

Lukrecij je prikimal.

»Ker ljubijo.«

»Potem ljubezen povzroča navezanost na minljivo?«

»Ne.«

Lukrecij je pogledal proti boru.

»Ljubezen daje vrednost. Strah pa se oklepa tega, za kar sluti, da ne more obdržati.«

Zhuangzi je pobral list, ki je padel z drevesa.

»Ko list pade, ali drevo žaluje za svojo preteklostjo?«

Lukrecij se je nasmehnil.

»Ne.«

»Ali zato nima lepote?«

»Ne.«

»Ali zato nima pomena?«

Lukrecij je pogledal list.

»Morda ga prav zato ima.«

Konfucij je počasi rekel:

»Vendar človek ni samo naravni pojav. Človek živi med ljudmi.«

Položil je roko na koleno.

»Če sin izgubi očeta, če prijatelj izgubi prijatelja, ali naj rečemo, da je vse samo gibanje narave?«

Lukrecij ni odgovoril takoj.

Tokrat je bil on tisti, ki je poslušal.

Konfucij je dejal: Wèi zhī shēng, yān zhī sǐ  未知生，焉知死。(Lunyu, 11.12) »Če še ne poznamo življenja, kako bi lahko poznali smrt?«

Veter je znova za trenutek obstal. Lukrecij je pogledal proti njemu.

»Morda sva začela z različnih strani.«

»Kako?«

»Jaz sem želel človeka osvoboditi strahu pred smrtjo zapisujoč naslednje vrstice: Aeternas quoniam poenas in morte timendumignoratur...(De rerum natura, I, 111–112) v smislu:

»Kajti ljudje se bojijo večnih kazni po smrti, ker ne razumejo narave stvari.«

Konfucij je prikimal.

»Jaz pa sem želel, da človek pravilno živi, dokler je tukaj.«

Nihče ni rekel, da ima eden prav. Kajti v Vrtu vprašanja niso bila vrata, ki bi se zaprla s posamičnimi odgovori ali odprla s posamičnimi vprašanji.

Laozi, ki je ves čas gledal v praznino med drevesi, je zato tiho izgovoril: Chū shēng rù sǐ. 出生入死。»Kdor pride v življenje, vstopa v smrt.« (Daodejing, 50)

Lukrecij ga je pogledal.

»To zveni drugače od mojih besed.«

»Morda res.«

»Toda ne nasprotuje jim.« je dejal Lukrecij.

Laozi ni odgovoril. Samo zazrl se je v oči Rimljana in pogledal vodo, ki se je premikala med kamni. Zhuangzi je tokrat molčal najdlje. Potem je rekel:

»Nekoč sem žaloval za svojo ženo.«

Konfucij ga je pogledal.

»In potem?«

»Najprej sem žaloval.«

»Potem?«

»Potem sem pogledal začetek, korenine.«

»Korenine česa?«

»Ne njenega življenja. Našega spreminjanja.«

In dejal je:

Chá qí shǐ ér běn wú shēng 察其始而本無生。Opazoval sem njene korenine in videl, da prvotno ni bilo nastajanja samega. (Zhuangzi, 18. poglavje)

»Če ni bilo rojstva, potem ni mogoče reči, da je smrt konec nečesa, kar je bilo ločeno od celote.«

Lukrecij je poslušal. Ni se strinjal. Ni ugovarjal. Samo poslušal je.

Laozi, ki je pogosto molče spremljal pogovor, je spregovoril: “Rén fǎ dì, dì fǎ tiān, tiān fǎ dào, dào fǎ zìrán. 人法地，地法天，天法道，道法自然。»Človek sledi Zemlji. Zemlja sledi Nebu. Nebo sledi Dau. Dao sledi samemu sebi.« (Daodejing, 25)

Lukrecij je ponovil zadnjo besedo. »Ziran 無爲自然.? »Narava, ki ni prisiljena?«

Laozi je zgolj prikimal.

»Ne narava kot predmet, ki ga opazujemo. Narava, kot predpogoj bivanja pojavnih oblik.«

Tedaj je veter ponovno zavel skozi bor in za trenutek se je zdelo, da niso govorili o isti stvari. Lukrecij je govoril o naravi. Konfucij o človekovih vezeh. Laozi o toku Daa. Zhuangzi o spreminjanju. Toda bor je stal med njimi. Ta bor ni izbral nobene poti. Ni zavrnil nobene besede. Samo rasel je. Pa tudi, če ne bi.

Vrt ni zahteval odgovora. Ni pričakoval, da bi se različne misli združile v eno samo misel. V njem je bilo dovolj prostora, da je vsaka misel ostala zvesta sama sebi in vendar ni bila ločena od drugih. Ta prostor ni pripadal nobenemu času in nobenemu ljudstvu. Ni imel vrat, skozi katera bi lahko vstopili le izbrani, niti zidov, ki bi kogarkoli ločevali. V njem ni bilo vzhoda, ki bi želel označevati  prostor - čas. Pod starim borom so lahko sedeli tisti, ki so prinesli zvitke in tisti, ki niso prinesli ničesar. Tisti, ki so govorili in tisti, ki so znali molčati. Tisti, ki so iskali odgovore ali vprašanja, in tisti, ki so se preprosto zlili z Daom.

Vrt ni spraševal, iz katerega časa prihaja človek, v katerem jeziku misli ali katero ime nosi njegova modrost. Besede so prihajale kakor veter med vejami in odhajale kakor listi, ki se vračajo zemlji. Nobena ni bila višja samo zato, ker je bila starejša, in nobena ni bila manj vredna zato, ker je bila nova.

Tukaj so bile samo poti skrivnostnih srečavanj z jasnino in spokojnostjo. Bor, ki je stal med njimi, ni izbiral, ni potrjeval in ni zavračal. Samo rasel je. In morda je prav zato vsak, ki je kdajkoli prišel v ta kraj, lahko našel senco pod njegovimi vejami.

Rektor SDT; Yuan Weiqi