Huahu jing (化胡經): politična usoda najbolj spornega besedila v zgodovini daoizma

Med več kot tisoč štiristo deli, ohranjenimi v daoističnem kanonu (Daozang 道藏)1, ni besedila, katerega zgodovina bi tako jasno razkrivala preplet religije, politike in cesarske oblasti kot Huahu jing (化胡經 Knjiga o spreobrnjenju barbarov). Paradoksalno pa prav to besedilo ni postalo sporno zaradi notranjih daoističnih razprav ali obtožb herezije, ki je kitajska ni poznala, temveč zaradi polemike med daoizmom in budizmom ter političnega posredovanja cesarske oblasti.

Po tradicionalnem izročilu naj bi Laozi po odhodu skozi zahodna vrata Kitajske nadaljeval pot proti zahodu in tam poučeval tuja ljudstva. Nekatere različice Huahu jinga so ta motiv razvile do trditve, da je prav Laozi postal učitelj, iz katerega se je pozneje razvil budizem oziroma da je princ Sidharta Gotama prejel nauk od Laozi-ja. Takšna razlaga je daoizmu omogočala, da je budizem predstavil kot poznejšo in izvedeno obliko modrosti, katere izvor naj bi bil kitajski Daoizem.

Vprašanje zgodovinskega nastanka besedila ostaja odprto2. Najverjetneje je bilo oblikovano med 3. in 5. stoletjem, v času, ko je budizem na Kitajskem hitro pridobival družbeni vpliv, daoistične skupnosti pa so iskale načine, kako opredeliti svoj odnos do nove religije. Večina sodobnih raziskovalcev meni, da Huahu jing ni nastal kot izraz nestrpnosti do budizma, temveč kot apologetski odgovor na vprašanje kulturne prvenstvenosti: če budizem prihaja z Zahoda, ali je mogoče pokazati, da njegovi najgloblji nauki vendarle izvirajo iz kitajske modrosti?

V naslednjih stoletjih je besedilo obstajalo v različnih različicah in postopoma postalo predmet vse ostrejših polemik. Budistični učenjaki so njegovo zgodovinsko verodostojnost odločno zavračali ter ga označevali za pozno ponaredbo, namenjeno poveličevanju daoizma. Daoistični avtorji pa so ga pogosto navajali kot dokaz duhovne univerzalnosti Laozijeve misli, ki naj bi presegala kulturne in geografske meje.

Vrhunec spora je nastopil v času budizmu naklonjene mongolske dinastije Yuan v 13. stoletju3. Pod cesarskim pokroviteljstvom so bile organizirane javne razprave med predstavniki budizma in daoizma, v katerih je bilo eno izmed osrednjih vprašanj prav zgodovinska in doktrinarna veljavnost Huahu jinga4. Po več razpravah je cesarska oblast razsodila v korist budistične strani. Nekatere različice besedila so bile prepovedane, del rokopisov pa uničen. Šlo je za enega redkih zgodovinsko dobro dokumentiranih primerov, ko je kitajska cesarska država neposredno posegla v usodo posameznega daoističnega spisa.

Pomembno pa je razumeti naravo tega posega. Prepoved Huahu jinga ni pomenila oblikovanja daoistične doktrine herezije5. Besedila niso obsodili daoistični verski voditelji zaradi napačne razlage Daa, temveč je o njegovi usodi odločila cesarska oblast v okviru političnega urejanja razmerij med dvema velikima religijskima skupnostma. Spor je bil predvsem vprašanje kulturne legitimnosti in državne politike, ne pa notranje daoistične ortodoksije.

Prav ta primer razkriva eno izmed temeljnih posebnosti zgodovine daoizma. V več kot dveh tisočletjih njegovega razvoja ne poznamo institucije, primerljive s krščansko inkvizicijo ali z drugimi oblikami sistematičnega preganjanja zaradi drugačne razlage nauka. Posamezne daoistične šole so sicer tekmovale za cesarsko naklonjenost, razpravljale o pristnosti razodetij in pravilnosti rodovnih prenosov ter si včasih medsebojno očitale neavtentičnost. Toda zgodovinski viri ne izkazujejo razvoja trajne institucije, ki bi drugačno razlago Daa razglasila za herezijo in jo kaznovala.

Usoda Huahu jinga zato ne predstavlja izjeme, ki bi to ugotovitev ovrgla, temveč jo pravzaprav potrjuje. Gre za primer, ko je bilo besedilo predmet politične arbitraže med dvema religijskima tradicijama, ne pa za primer notranjega daoističnega pregona. Paradoksalno je tako prav najbolj sporno besedilo v zgodovini daoizma tudi eden najjasnejših dokazov, da se daoistični pojem pravovernosti ni razvil po vzoru religij, ki so oblikovale strogo dogmatične sisteme.

Danes izvirnega Huahu jinga ne poznamo več v celoti6. Ohranili so se predvsem fragmenti, citati v budističnih polemičnih delih, dunhuangski rokopisi ter poznejše navedbe v daoistični literaturi. Prav ta razdrobljenost dodatno opozarja, da je zgodovina besedila pomembnejša od njegove dejanske vsebine. Huahu jing tako ostaja predvsem zgodovinski dokument dialoga, tekmovanja in političnega preoblikovanja religijskega prostora srednjeveške Kitajske.

Yuan Weiqi; Rektor SDT

Bibliografija

• Isabelle Robinet, Taoism: Growth of a Religion (1997).
• Livia Kohn, Daoism Handbook (2000).
• Livia Kohn (ur.), Daoist Identity: History, Lineage, and Ritual.
• Russell Kirkland, Taoism: The Enduring Tradition (2004).
• T. H. Barrett, Taoism under the T'ang.
• Stephen R. Bokenkamp, Early Daoist Scriptures (1997).
• John Lagerwey (ur.), Religion and Chinese Society.
• Erik Zürcher, The Buddhist Conquest of China (1959; več ponatisov), ki ostaja temeljno delo za razumevanje zgodnjega srečanja budizma in daoizma.
• Michael Puett, članki o religijski politiki v obdobju Yuan.
• Monica Esposito, raziskave o zgodovini Daozanga in kanonizaciji daoističnih besedil.
• Brian Walker, Huahujing: The Unknown Teachings of Lao Tzu
• https://ctext.org/datawiki.pl?if=en&res=475734#wp_en_Dunhuang%20manuscript

Opombe

• 1Sedanji daoistični kanon (Zhengtong Daozang 正統道藏), sestavljen v času dinastije Ming (1445), vsebuje približno 1500 besedil. Huahu jing vanj ni bil vključen, ker je bil že v času dinastije Yuan uradno prepovedan.
• 2Prvi zanesljivi zgodovinski podatki o Huahu jingu izvirajo iz obdobja Severnih in Južnih dinastij (5.–6. stoletje), čeprav je mogoče, da so nekatere njegove vsebinske plasti starejše. Besedilo je verjetno nastajalo postopoma in ne kot enkratna avtorska kompozicija.
• 3Javne razprave med budističnimi in daoističnimi predstavniki so potekale predvsem pod vladavino Kublaj-kana (r. 1260–1294). Po budistični zmagi je cesarska oblast odredila uničenje spornih različic Huahu jinga in še nekaterih polemičnih daoističnih del.
• 4Razprave v času dinastije Yuan niso bile zgolj teološki spori. Mongolski cesarji so želeli določiti, katerim verskim ustanovam bodo podelili davčne oprostitve, zemljišča in uradni položaj na cesarskem dvoru. V takšnem okolju je vprašanje zgodovinske pristnosti Huahu jinga postalo tudi vprašanje politične legitimnosti. Če bi bilo mogoče dokazati, da budizem izvira iz Laozi-ja, bi to pomembno okrepilo položaj daoizma. Če pa bi se besedilo izkazalo za pozno ponaredbo, bi to oslabilo njegove zahteve po kulturni prvenstvenosti. Zato odločitev cesarske oblasti ni pomenila zgolj presoje enega besedila, temveč poseg v širše ravnovesje med dvema največjima religijskima tradicijama tedanje Kitajske.
• 5Sodobni zgodovinarji religije opozarjajo, da prepoved Huahu jinga ne predstavlja razvoja daoistične doktrine herezije (heterodoxy), temveč primer državnega urejanja razmerij med konkurenčnimi religijskimi ustanovami.
• 6Med najpomembnejše ohranjene priče sodijo rokopisi iz Dunhuanga (Mogao), odkriti v začetku 20. stoletja, ki vsebujejo več različic posameznih poglavij in potrjujejo, da besedilo ni obstajalo v enotni kanonični obliki.