Daoizem in odsotnost misijonarstva

Zgodnji daoizem, kakor se izraža v klasičnih besedilih, zlasti v Daode jingu, ne vzpostavlja resnice kot normativne doktrine, ki bi jo bilo treba sprejeti in širiti, temveč kot ontološko in kozmološko danost, ki je že imanentno prisotna v vsem bivajočem.

Dao v tem okviru ni predmet posedovanja, niti ga ni mogoče v celoti zajeti z jezikom ali konceptualno fiksirati; vsak poskus njegove dokončne opredelitve pomeni hkrati že njegovo zamejitev in s tem oddaljevanje od njegove lastne narave. 

Kot nakaže že uvodna vrstica Daode jinga: »Dao, ki ga je mogoče izreči, ni večni Dao« (dào kě dào, fēi cháng dào 道可道，非常道) 1.

Iz takšnega razumevanja sledi, da resnica ni ekskluzivna ali tekmovalna kategorija, ki bi zahtevala potrjevanje skozi prevlado nad alternativnimi interpretacijami, temveč odprt horizont, ki se udejanja v individualni uglasitvi z naravnim redom. 

Posledično daoistična misel ne razvije misijonarske tendence: ker Dao ni nekaj, kar bi bilo mogoče reducirati na eno pravilno formulacijo, tudi ni smiselno ali upravičeno druge prepričevati v njeno edinstveno veljavnost. 

V tem smislu odsotnost misijonarstva ni zgolj zgodovinska okoliščina, temveč neposredna implikacija temeljnega epistemološkega in ontološkega zadržka, ki zaznamuje zgodnji daoizem.