Vrt brez vzhoda (11. del)

Hipatija jo je pogledala ter vprašala: »In čutiš?«

Wei Huacun je položila dlan na zemljo, obraz pa je obrnila k nebu.

»Mnogo več. Tisto, česar ne vidim ali ne slišim, zaznavam drugače.«

Nastala je tišina.

»Kaj je to, kar zaznavaš?« je vprašal Kuzanski.

Wei Huacun je še naprej držala dlan na zemlji in tiho odgovorila:

» Večni tok premen.«

***

Wei Huacun je še vedno držala dlan na zemlji, zbrana družba pa je utihnila. Vsak zase je sprejemal dejstvo ali premišljeval Človeka kot pojav. Ne kot gospodarja sveta in ne kot njegovo napako, temveč kot del mnogoterega, ki se nenehno poraja in izgineva v toku premen. Wei je zgolj izrekla le misel, da je mogoče človeka gledati tudi drugače. Kot del pojavnosti v množici pojavnega in soodnosnega. Kot eno izmed premen v neprestanih premenah. Kot nekaj, kar ni zunaj tega, kar skuša razumeti. Voda pred njimi je bila mirna in z bora so odpadale suhe iglice.

Hipatija je pogledala Wei.

»In ali je v tej skladnosti tudi trpkost?«

Zhuangzi je pogledal v vodo.

»Ista voda, ki je v bistrem tolmunu otrokom vir zabave in veselja, ribam dom, je ob poplavah kmetu vir nesreče.«

Wei Huacun je pogledala padlo borovo iglico in dejala: »Morda je prav zdaj začelo nastajati nekaj novega.«

»Kaj?« je vprašal Kuzanski, ki je še vedno sedel nekoliko stran od njih.

»Potreba, da bi vsem tem različnim človeškim izkušnjam dali isto ime. Neugodje, težavnost, trpkost, bolečina, breme, bridkost...« Wei je nadaljevala: »Ko je mrzlo, človek preprosto reče, da ga zebe. Ko se udari, reče, da ga boli. Ko izgubi nekoga, na katerega je bil navezan, govori o žalosti. Ko se spominja lakote zaradi slabega pridelka ali vojne, reče, trpeli smo lakoto. Ko ne dosega pričakovanih želja, izrazi bridkost. Ko ga je strah obstoječega, ki ni stalno, govori o strahu.«

Nekoliko stran od njih je sedel mož, ki ga prej niso opazili. Pred njim je ležal zvitek. Na njem so bile kitajske pismenke in še neka druga pisava. Mož je držal čopič, vendar ni pisal. Le zamišljeno je zrl predse.

Hipatija ga je opazila.

»Kaj delaš?«

Mož je dvignil pogled.

»Poskušam prevajati.«

»Kaj?«

»Misli, iz enih v druge besede.«

Zhuangzi je pogledal zvitek in dejal:

»Yán zhě suǒyǐ zài yì, dé yì ér wàng yán. Wú ān dé fū wàng yán zhī rén ér yǔ zhī yán zāi! 言者所以在意，得意而忘言。吾安得夫忘言之人而與之言哉！Besede so tisto, s čimer izrazimo pomen; ko doumemo pomen, pozabimo besede. Kje naj najdem človeka, ki je pozabil besede, da bi se z njim pogovarjal?«

Mož se je nasmehnil.

»Zato še nisem končal.«

Hipatija je stopila bliže k njegovim besedam.

»Kdo si?«

»Kumārajīva.«

Wei Huacun ga je nekaj časa opazovala, nato vprašala: »Kaj pa prevajaš?«

Kumārajīva je pogledal zvitek pred seboj in odgovoril: »Nagarjunino Prajñānāma-mūlamadhyamakakāriko prevajam v Zhōnglùn – Razpravo o srednji poti.«

Konfucij je dvignil obrvi ter vprašal: »In o čem govori razprava?«

Kumārajīva je nekaj časa molčal.

»Da tisto, kar iščemo, pogosto nima lastne narave.«

Hipatija je sedla.

»Potem si v dobri družbi.«

Kumārajīva je zamišljeno dejal: » A nečesa ne najdem, « in položil čopič ponovno na kamen.

»Česa?« ga je vprašal Echkard.

»»Duḥkha,« je dejal Kumārajīva. »Ne najdem ji vzporednice v pismenkah.«.

Laozi se je le nasmehnil. Zaratustra pa je vprašal: »In kaj naj bi Duḥkha pomenila?«

»To je temeljna vsebina štirih plemenitih resnic.«

»Temeljna?«

»Da, temeljna, človeško bivanje je prežeto z duḥkho, « mu odvrne.

»S čim?« ga je vprašal Bruno.

»Ko umre človek, ki ga ljubiš, je to duḥkha. Ko zboliš, je duḥkha. Toda duḥkha ni samo bolečina in ni samo izguba. Tudi tisto, kar je prijetno, če je minljivo in se nanj ne moremo trajno opreti, je lahko duḥkha. Dobimo, kar smo želeli, vendar vemo, da bomo to izgubili. Ljubimo, vendar vse, kar ljubimo, se spreminja. Želimo zadržati, kar nam je drago, toda nič pogojenega ne ostane enako. Nič pogojenega nam ne more dati dokončne in trajne zadostitve, tudi to je duḥkha. Zato duḥkha ni le to, kar boli.

Pogledal je zvitek.

»V sanskrtu lahko pustim besedo odprto. V kitajščini pa zanjo ne najdem ustrezne pismenke. Vsaka pismenka že nekaj pomeni. Ko jo zapišem, sem jo že izbral.« Kumārajīva je pogledal čopič in zamrmral. »Prav v tem je moja zadrega.«

Echkard je pogledal Kumārajīvo.

»Tudi mi poznamo ta stanja, imenovali smo jih trpljenje.

Kumārajīva je pogledal svoj zvitek, nato Echkarda ter vprašal: »In kje najdevate odrešenje?«

» Pri nas ga iščejo v neposedujoči ljubezni,« mu odvrne.

Kumārajīva je dolgo molčal.

»To ni povsem isto.«

Echkard se je nasmehnil. Zaratustra, ki je dotlej molčal in pozorno poslušal, pa se je oglasil:

»V Avesti imamo nekaj, kar je podobno temu.«

Kumārajīva je dvignil pogled.

»Kaj pa?«

»Druj.«

» Je to vasa beseda za trpljenje?«

»Ne.« Zaratustra je odkimal. »Druj je nasprotje Aše. Aša je resnica, pravi red stvari. Druj pa je tisto, kar resnico sprevrne, kar človeka in svet odvrne od njunega pravega reda. Trpljenje je pri nas zgolj posledica tega sprevračanja. Ti iščeš pismenko, ki bi bila ustrezna za nezadostnosti vsega, kar je pogojeno in minljivo. Jaz govorim o sprevrnitvi resnice in reda.«

»Pri vas je torej trpljenje povezano s tem, da se človek oddalji od resnice in reda?« je vprašal novi prišlek.

Zaratustra je prikimal.

»Mi opisujemo stvarstvo drugače.., skozi razbitje posod - shevirat ha-kelim,« je dejal mož.

Kumārajīva je dolgo zamišljeno molčal, nato vprašal: »Potem pri vas trpljeje vidite v razbitosti?«

»Ne povsem. Iz razbitja so ostale luščine, ki jih imenujemo Qelipot. V njih so ujete božanske iskre. Trpljenje zato ni zgolj nekaj, čemur mora človek ubežati; je samo znamenje razbitosti sveta. Odrešenje tudi ni pobeg iz razbitega, temveč sodelovanje pri ponovni vzpostavitvi kozmičnega reda.«

»Je lahko razbito tudi tisto, iz česar izhaja ves red?« je vprašal Zaratustra.

Mož se je rahlo nasmehnil.

»Ne vem od kod izhaja vaš red. Pri nas Neskončno ni razbito. Razbito je tisto nepopolno, kar je bilo ustvarjeno, da bi nosilo njegovo svetlobo.«

»Kako ti je ime?« je z zanimanjem vprašala Hipatija.

Mož jo je pogledal.

»Yitzḥak. Yitzḥak Lurya.«

Liezi je dvignil obrvi.

»In kaj počneš tukaj?«

Lurija je pogledal vrt.

»Tu sem zaradi poprave - Tikkuna.«

Demokrit je pogledal okoli sebe.

»Tu je samo vrt.«

Lurija se je nasmehnil in mu odvrnil: »Kaj pa ti vidiš?«

»Zemljo, vodo, drevesa, kamenje … telesa, ki nastajajo in razpadajo.«

»In ničesar več?«

»Ničesar, kar bi bilo onkraj tega,« mu odvrne Demokrit.

Lurija je nekaj časa molčal, nato dejal: »Potem vidiš razbitje, ne pa isker.«

Demokrit je skomignil z rameni.

»Če so iskre skrite, kako naj vem, da so?«

»Ne moreš, če jih iščeš samo tam, kjer pričakuješ svetlobo.«

Demokrit ga je pogledal.

»In kako jih iščeš ti?«

Lurija je pogledal zbrane in nato vrt.

»Tako, da nobenega dela razbitega ne razglasim za brezvrednega.« Za trenutek je obmolknil. »Kajti če verjamem, da je svet razbit, ne smem zaradi tega razbijati še naprej.«

Demokrit ni odgovoril.

Lurija je pogledal proti vodi in tiho dejal: »Poprava ni v tem, da svet razdelimo na tiste luščine, ki nosijo svetlobo in tiste, ki je ne. Če so iskre razpršene, potem jih lahko iščemo povsod. In če kdorkoli v imenu svetosti, resnice, varnosti ali varovanja svojih interesov ustvari novo razbitost, je njegovo dejanje v nasprotju s samim načelom tikkuna.«

Vrt je za trenutek globoko utihnil. Ob robu vode se je iz trave prikazala majhna kuščarica. Obstala je na toplem kamnu in z rahlo privzdignjeno glavo opazovala zbrane. Ni razumela njihovih besed in ni vedela, zakaj so utihnili. Med vejami je veverica počasi splezala niže. Za trenutek je pogledala proti zbranim, nato se je znova posvetila svojemu opravilu. Na nasprotni strani vrta je srna stopila izza dreves. Prisluhnila je, potem pa ostala pri miru. Njene oči so mirno drsele od človeka do človeka, kakor da bi jih ocenjevala. Nad vodo so se pojavili kačji pastirji s čudovitimi krilci. Polž je počasi lezel preko kamna do svežega lista. Nobena od živali ni vedela, kaj je razbitost. Nobena ni iskala svetlobe v luščinah. Nobena ni razmišljala o popravi sveta. Samo bivale in opazovale so. Skoraj neopazno.

Kumārajīva pa je položil roko na svoj zvitek in dejal: »Jaz pa še vedno iščem pismenko za duḥkho.«

Eckhart je pogledal vrt in ostal tiho. Kumārajīva je znova vzel čopič v roko. Na papir je z vidno negotovostjo napisal pismenko ku苦.

Hipatija ga je opazovala.

»Kaj pomeni ta znak?«

Zhuangzi je pogledal pismenko, se zahihital in dejal:

»Ku. Grenko.., Rén zhī shēng yě, yǔ yōu jù shēng. Shòu zhě hūnhūn, jiǔ yōu bù sǐ, hé kǔ yě! 人之生也，與憂俱生。壽者惛惛，久憂不死，何苦也！Ko se človek rodi, se z njim rodi tudi skrb. Tisti, ki dolgo živijo, so omotični in zmedeni; dolgo so v skrbeh, pa ne umrejo. Kako grenko je to!«

Kumārajīva je prikimal.

»Tudi težavno. Mučno. Trpko.«

»Toda ne pomeni tega, kar iščeš,« je dejal Zhuangzi. »Kǔ pove, da človek nekaj doživlja kot bridko, težko ali boleče. Ne pove pa, da je težavnost lastnost bivanja samega.«

Kumārajīva je odvrnil. » Duḥkha ni samo to, a primernejše pismenke ne najdem.«

Zhuangzi se je znova nasmehnil.

»Torej si našel pismenko, izgubil pa pomen.«

Kumārajīva ga je pogledal, vendar ni odgovoril. Vrt je preletela ptica. Za trenutek je zasenčila svetlobo na vodi, nato je odletela čez krošnje dreves in izginila v daljavi. Nihče ni spregovoril. Veter je premikal suhe iglice na tleh. Nekatere so se zagozdile med kamne, druge je odnesel k vodi. Na gladini se je za hip pokazala njihova podoba, nato jo je razbil rahel tok. Vrt je bil tih, toda tišina ni bila prazna. Bila je polna majhnih dogodkov. List, ki se je obrnil. Kaplja, ki je zdrsnila z iglice. Mravlja, ki je prečkala kamen. Komaj zaznaven premik veje…  Voda, ki se je dotaknila obrežja, se je za trenutek umaknila in razkrila del muljastega dna. Takrat je Eckhart zbranim postavil tiho vprašanje.

»Ali je izgubljen pomen lahko komu odrešilen?«

Kumārajīva ga je pogledal.

»Morda.«

»Potem ga ne moremo preprosto zavrniti.«

Hipatija je vprašala:

»Kako?«

»Če rečem: moje življenje je trpljenje in zato iščem odrešenje, ustvarim zgodbo o poti, ki nekam vodi,« ji je odvrnil.

Wei je dvignila pogled.

»Toda ali ni mogoče neugodnih stanj najprej pustiti takšne, kakršne so? Brez tega, da jim takoj določimo, kaj naj bi pomenile in kam naj bi vodile?«

Kumārajīva je razmišljal, nato pa dejal; »Torej jih ne zanikaš,« 

»Ne,« je rekla Wei, »toda ne trudim se jih spreminjati v nauk.«

»In kaj potem ostane?« je vprašala Hipatija.

Wei je pogledala proti vodi.

»Neposredna izkušnja, ki se še ni spremenila v razlago.«

Zhuangzi je neopazno prikimal. »Premena ne potrebuje odrešenja,« je dejal.

Eckhart in Kumārajīva sta ga pogledala.

»Toda človek potrebuje upanje,« je dahnil Kumārajīva.

»Za kaj?«

»Da njegova bolečina ni zadnja beseda. Da je možna nekakšna pot odrešitve.«

Zhuangzi je nekaj časa molčal.

Nato je pokazal proti vodi.

»Voda tudi nima zadnje besede.«

»Kaj pa ima?«

»Naslednjo premeno.«

Z bora je mednje padel storž. V njem so bila skrita semena. Vrt je za nekaj časa ostal brez besed. Skozi krošnje je zdrsnila svetloba in se razlila po vodi. Na gladini se je pokazala podoba neba, ki jo je veter vzvaloval. Nič se ni zgodilo in vendar nič ni ostajalo enako. Voda je oblivala kamenje in se umikala. Trava se je pod težo vetra polegla in se znova dvignila. Cvetje se je osulo. Nekje v krošnji je ptica prestopila z veje na vejo. Kar je bilo pred trenutkom na sončni strani, je zdrsnilo v senco. Kar je bilo skrito, se je za hip pokazalo. Vrt ni čakal ničesar. Ni se vračal in ni prihajal. Samo prehajal je iz enega trenutka v drugega.

Gledoč vrt je spregovorila Wei Huacun.

»Morda ne iščemo pravega vprašanja.« Vsi so se obrnili k njej.

»Katerega pa?« je radovedno vprašal Eckhart.

Wei je pogledala nebo.

»Človek si želi, da bi premene imele namen ali smisel.«

»In ga nimajo?« je vprašal Spinoza.

»Ne vem. Vem samo, da se  neprestano dogajajo,« mu je odvrnila Wei.

Kumārajīva je dvignil pogled iz zvitkov ter dejal: »To je skoraj neznosna trditev.«

»Zakaj?« ga je vprašal Liezi.

»Ker ne dopušča tolažbe.«

Eckhart je tiho rekel:

» A če ni tolažbe, kaj nam sploh ostane?«

Wei je pogledala bor.

»Ravnovesje.« Za trenutek je pomolčala, nato nadaljevala stavek: »Ne ravnovesje, ki bi obstajalo nekje za premenami. Ravnovesje, ki se v njih vedno znova vzpostavlja.«

Kumārajīva je znova pogledal zapisano pismenko in dejal: »Toda človek, ki trpi, ne potrebuje le razumevanja tega, kar se dogaja. Potrebuje prebuditev.«

Zhuangzi se je nasmehnil: » Ti potrebuješ štiri resnice za prebuditev iz sanj, a sanje so minljive same po sebi.«

»Kaj pa če se nekdo ne zmore zbuditi?« je oporekal Kumārajīva.

»Potem ga ne budim.«

Kumārajīva se je zasmejal.

»To ni ravno usmiljeno.«

»Ali pa je,« se je vključil Liezi in nadaljeval: »Le kdo nam daje to pravico, da razsojamo o ustrezni usmiljenosti?«

Eckhart je vstal, stopil do vode in sam sebi mrmral: »Morda je razlika vendarle v tem, kaj razumemo kot odrešenje ali prebujanje in kaj postavimo za nauk. Nauk o odrešenju lahko postane orodje oblastnikov.«

Wei, ki je Eckhartu prisluhnila, ga je vprašala: »Potem se lahko tudi zapovedano odrešenje zelo hitro spremeni v trpljenje mnogoterih.«

»Ne samo odrešenje, « je zamišljeno dejal Eckhart. »Tudi ljubezen.«

»Ne samo ljubezen,«, se je pridružil Luria, »tudi ideja izbranosti brez razumevanja odgovornosti.«

Nastala je tišina. Wei je počasi rekla: »Potem se nauk začne tam, kjer se resnično življenje konča. In ko je v nekem nauku zahteva po pokornosti in identifikaciji z njim, postane absurden.«

»In če jo zahteva z nasiljem?« je vprašala Hipatija.

Spinoza je dvignil pogled in dejal: »Potem se trpljenje samo nadgrajuje.«

Bruno je prikimal, Eckhart pa je tiho dodal:

»Celo v imenu izbrane resnice.«

Kumārajīva je zamišljeno zrl v skrbno napisano pismenko ku苦, ki je začela bledeti.

Wei je dejala: »Človeku je morda potrebno le to, da prepoznava, kaj se v njem in okoli njega dogaja.«

Laozi se je nasmehnil in dejal: »To bo vsem težje.«

Vrt je ostal tih, toda voda je tekla naprej. In bor je ostajal. Zbrani pa so molčali.

 

(se nadaljuje)

Rektor SDT; Yuan Weiqi