Vrt brez vzhoda kot epistemiološko ontološki paradoks

Spoštovani

Kakor ste opazili, je besedilo Vrt brez vzhoda, ki se je v 13 delih objavljalo na teh straneh odstranjeno. Razlog je preprost, kmalu bo izšlo v knjižni obliki. 

Trenutno je celotno besedilo pri petih osebah; Jožici Avbelj, Marku Uršiču, Karlu Gržanu, Ines Cergol ter pri tiskarju Bojanu Mljaču. Trenutno je torej bodoča knjiga v petih različnih vrstah branja – uprizoritvenem, filozofskem, duhovno-refleksivnem, jezikovnem in materialno-knjižnem.

Jožica Avbelj je gledališka in filmska igralka ter dolgoletna profesorica dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Njena večdesetletna igralska in pedagoška pot ter izkušnje z gledališko igro, režijo in dramaturgijo ji dajejo posebno perspektivo za presojo Vrta brez vzhoda z vidika njegovega uprizoritvenega potenciala.

Marko Uršič je doktor filozofije in pisatelj ter upokojeni profesor Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Uvedel je področje filozofije narave in predaval tudi filozofijo prostora in časa ter sodobno filozofsko kozmologijo; njegov knjižni in esejistični opus obsega številna filozofska in literarna dela.

Pater Karel Gržan je doktor literarnih ved, pisatelj in publicist. Njegovo delo povezuje področja literature, duhovnosti in širše refleksije o človeku ter njegovem bivanju. 

Ines Cergol je slavistka in pesnica ter lektorica celotnega besedila Vrta brez vzhoda. Njena naloga je jezikovni in slogovni pregled rokopisa ter skrb za njegovo končno jezikovno podobo.

Bojan Mljač je direktor Tiskarne Mljač iz Divače, družinskega podjetja z več desetletji izkušenj na področju tiska, grafičnega oblikovanja in knjigovezništva. Pri Vrtu brez vzhoda sodeluje pri tehnični in izvedbeni pripravi knjige za tisk, vključno z usklajevanjem tiskarskih in knjigoveških rešitev ter končne fizične podobe publikacije.

Na tem mestu moram izpostaviti tudi Darijo Mavrič Čeh, umetnostno zgodovinarko, ki je prevzela vlogo urednice. Bila je prva pozorna bralka besedila v nastajanju, njegova kritična bralka in svetovalka, sogovornica pri številnih vsebinskih in slogovnih odločitvah ter pomembna soustvarjalka končne podobe knjige. Vključitev Dostojevskega v eno od poglavij je bila na primer njen predlog, prav tako pa je doprinesla preoblikovanju prvotne zasnove. S svojim občutkom za estetiko, podobo in celoto je pomembno prispevala tudi k oblikovanju vizualnega značaja Vrta brez vzhoda.

Spoštovani, Vrt brez vzhoda je zgrajen okoli paradoksa. Na prvi pogled gre za delo, ki je izrazito usmerjeno v besede, pojme, nauke, zgodovinske osebnosti in filozofsko- religiozne tradicije. V njem se srečujejo različni jeziki in različni načini mišljenja; pojavljajo se grški, kitajski, arabski, latinski in sanskrtski izrazi, navedki iz različnih tradicij, koncepti praznine, Daa, notranje kultivacije, miselnih vzgibov, pozabe, ne-delovanja, osvoboditve in spoznanja. Besedilo tako bralca nenehno napotuje k jeziku in k razumevanju. Toda bolj ko se dialog razvija, bolj postaja očitno, da njegov končni namen ni oblikovati novega nauka. Nasprotno: Vrt postopoma odvzema avtoriteto prav tistemu, s čimer je sam napolnjen – besedam, pojmom in teorijam.

V tem je temeljna paradoksalnost Vrta. Vrt je zelo besedilna knjiga, ki dvomi v absolutno moč besedila. Govori skozi ogromno množico imen, vendar opozarja, da ime ni stvar. Uporablja pojme, vendar pokaže, da lahko človek postane ujetnik pojma. Navaja nauke, vendar hkrati razkraja potrebo, da bi se jih oprijeli. Besedilo samo tako postane nekakšna pot, ki bralca na koncu pozove, naj pozabi, da je bila pot.

To je posebej izrazito v sklepnem motivu pozabe. Pozaba tu ne pomeni izgube spomina in tudi ne izbrisa pridobljenega znanja. Sima Chengzhen pravi: »Ne pomeni, da spomin izgine, temveč da postanemo kakor ogledalo, ki ne zadržuje podob.«

Ta stavek je mogoče razumeti tudi kot enega izmed mnogih ključev za razumevanje celotnega Vrta. Človek lahko vidi podobo, ne da bi jo moral zadržati. Lahko sliši besedo, ne da bi jo moral spremeniti v dogmo. Lahko razume nauk, ne da bi iz razumevanja naredil novo identiteto. Lahko pride do spoznanja, ne da bi moral reči: to spoznanje je moje.

Zato Vrt nima vzhoda. Če bi imel vzhod, bi imel smer. Če bi imel smer, bi imel privilegirano izhodišče. Če bi imel izhodišče, bi bilo mogoče določiti pot in cilj. Vendar je Vrt prav prostor, kjer se takšna potreba po orientaciji začne razgrajevati. Že na začetku je pot »brez smeri«, na koncu pa se pokaže, da tudi Vrt sam nima središča. Noben kraj ni privilegiran, nobena smer ni absolutna in nobena točka ni določena kot končni cilj.

Tudi bor ni središče Vrta. Čeprav pod njim potekajo najpomembnejši pogovori, sam ne postane simbol novega središča. Raste tam, kjer raste. Njegove korenine segajo v zemljo, njegove veje se odzivajo vetru, vendar ničesar ne razlaga in ničesar ne zahteva. Prav zato je pomemben: njegova prisotnost je močnejša od njegovega pomena.

Tu se odpre še tretja raven Vrta. Narava sama začne opravljati funkcijo filozofskega sogovornika.

Voda ne argumentira. Veter ne razlaga. Bor ne dokazuje. Toda njihova prisotnost preprečuje, da bi se dialog zaprl v svet čistih pojmov. Filozofska vprašanja se ves čas vračajo v nekaj, česar ni mogoče reducirati na filozofsko trditev. Narava tako ni dekoracija filozofskega dogajanja. Mišljena je kot tihi korektiv človeški potrebi po razlaganju.

Ko liki govorijo o Dau, praznini, pozabi, kultivaciji, osvoboditvi ali ne-delovanju, Vrt ves čas počne nekaj drugega: preprosto obstaja. Potok teče, ne da bi razložil, zakaj. Oblaki se spreminjajo, ne da bi potrebovali teorijo svoje preobrazbe. Veter premika krošnje, ne da bi moral dokazati svoje delovanje. Bor ne išče razsvetljenja ali uresničenja, a ju tudi ne zavrača. Prav v tem je njegova ontološka vloga.

Zato je pomembno tudi spoznanje o besedi: beseda lahko imenuje vodo, ne more pa piti namesto človeka. Lahko imenuje ribo, ne more pa postati riba. Lahko imenuje pot, ne more pa hoditi po njej. Beseda je nujna, vendar ni stvar sama po sebi.

In prav tu se pokaže še en paradoks Vrta: brez besed do teh vprašanj sploh ne bi mogli priti, toda besede same ne morejo opraviti zadnjega koraka. Lahko kažejo kakor prst proti luni, ne morejo pa nadomestiti izkustva - lune. Lahko ustvarijo zemljevid, ne morejo pa hoditi. Lahko oblikujejo doktrino, ne morejo pa živeti namesto človeka.

Zato je tudi navedek o mreži, zajcu in besedah izredno pomemben za strukturo zaključka: ko je riba ujeta, lahko pozabiš mrežo; ko je pomen razumljen, lahko pozabiš besede. Vendar v Vrtu naredim še nekaj bolj radikalnega: bralcu najprej ponudim izjemno veliko mrež. Ponudim mu imena, tradicije, jezike, citate, filozofske kategorije in zgodovinske osebnosti. Šele nato mu pokažem, da nobena od teh mrež ni riba. In s tem se Vrt izogne temu, da bi sam postal še ena doktrina.

Vrt ne konstruira nove doktrine o tem, kaj je dokončna resnica. Pravzaprav postopoma poskušam spodkopavati potrebo po takšni doktrini. Bralec se skozi delo znajde pred vedno večjim številom odgovorov, dokler ne postane jasno, da noben odgovor ne more prevzeti mesta njegove izkušnje same.

To je osrednji paradoks Vrta brez vzhoda: pot osvobajanja lahko sama postane predmet oprijemanja. Tega sem se izogibal. Zato se Vrt ni želel zaključiti z razlago. Če bi se zaključil z dokončnim naukom, bi izdal lastno notranjo logiko. Končal sem ga z odvzemom potrebe po kakršni koli teoriji.

In zato je zadnje vprašanje tako pomembno:

»Kaj pa zdaj?«

To vprašanje pride po vseh razpravah o kultivaciji, Dau, praznini, vojni, pozabi, mislih, osvoboditvi, vesolju in človeku. Po vsem znanju. Po vseh besedah. Ta zaključek se mi je porodil v zgodnjih jutranjih urah nekega dneva in kasneje ob kavi sem svojo misel izrazi Dariji. Takoj ji je bil všeč v svoji neposrednosti.

V nadaljevanju se Laozi samo nasmehne. »Svet bo tekel dalje.«

Prav zato se Vrt brez vzhoda na koncu ne zapre, ampak se odpre. Ne poda zadnjega odgovora, temveč odvzame potrebo, da bi moral zadnji odgovor sploh obstajati. Njegov zadnji paradoks je, da mora knjiga, ki je zgrajena iz besed, na koncu pokazati čeznje.

Yuan Weiqi