Igra meglic, zven dežnih kapljic v Nanyan gongu: zlitje z naravo, starodavno kulturo in globino daoistične misli

Jutro na Wudangshanu. Dežuje, gore v meglicah. 

Odpravim se na sprehod po templju Južnega klifa, Nanyan gongu po kitajsko. 

Zgodaj je še. Prodajalci so že na mestih. Kava? Spominek? Banane? Čaj? Prošnja, izpisana na rdečem traku? Hvala.

Grem naprej. Valovi stopnic. Gor in dol. Dol in gor. Med zelenjem postavljeni templji in njihova božanstva, iz katerih kipi življenje, kljubujejo času. Ta sploh obstaja? Dežne kaplje udarjajo ob vijolični dežni plašček. (1)

Meglice se podijo po pobočjih. Ustvarjajo vzorce, zakrivajo, odkrivajo. Igrajo se, sile narave. Na klifu z rdečim izpisane kitajske pismenke: dolgoživost, sreča, zdravje in mir.

Dež utihne. Vrhovi gora se ostro izrišejo, pokukajo iz oblakov, ki prekrirejo doline in ustvarijo vtis belo-puhastega morja. Mirno je. 

Pavilijon Liangyi. Dvorana yina in yanga. Skoznjo v tišini prispem na skrajni rob klifa. Stopnišče vrezano v skalo. Ploščad za merjenje svernice in slikoviti Paviljon jasnega vetra in lune. Veličasten. Spojen s strmo steno. 

V majhni, izredno lepo izrezljani niši pavilijona me skozi lesene rešetke prevzame pogled na »princa, ki spi na zmajevi postelji«. Na zlatem zmaju spokojno spi mladi Zhen Wu, potem ko se je odločil za asketsko bivanje na Wudangu. Njegova glava počiva na zmajevem vratu. To naj bi bil tudi eden od treh daoističnih spalnih položajev za nego življenjske energije med spanjem. 

Koliko daoističnih menihov je spalo v teh malih sobicah nad klifnatimi prepadi? In poskušalo robove svojega mikrokozmosa zliti z makrokozmosom? Se uravnovesiti in potopiti v Dao, kjer ni več časa, ni prostora. Le še bit. Večnost.

Nad vsem vlada znameniti kadilnik »glava zmajevega stebra«. Visi nad prepadom. Menihi so kot nekakšni vrvohodci hodili po ozkem kamnitem »hrbtu« do zmajeve glave, da bi prižgali kadilo. Premnogi so pri tem omahnili v globino. Danes ga občudujemo z varne razdalje, izza zaprtih ograjnih vrat.  

Veličasten je. Ne morem odvrniti pogleda. Nekaj tako nevarno privlačnega je na njem, ko pleše z meglicami.  Prav tu je Zhen Wu ali skrivnostni bosonogi bojevnik Xuan Wu dosegel nesmrtnost. V trenutku popolne predanosti, rešen vseh navezanosti, tudi na samo življenje. Njegov simbol je nenavadno bitje, želva in kača, ki se ovija okoli njenega trupa. Želva kot stabilnost, kača kot prožnost. 

Znova začne deževati. Na dvorišču palače Tai Chang me pred vrati pričaka črno beli kuža. Ne upam si mimo njega. Prijazno ga pozdravim, on pa vstane, se po pasje pretegne in se uleže drugam. Preprosto: vstopite, prosim. »Wu wei,« se nasmehne moj um. 

Med potjo sledim kitajski tradiciji in podstavim vejico v odprtino med skalami za oporo moji hrbtenici, da bi ostala pokončna in vztrajna na poti notranje preobrazbe. V mislih dodam še globoko željo po miru v svetu. Nisem edina: v razpokah je polno vejic, vej in celo manjših debel.

Pot me vodi mimo komunikacijskega stolpa, oblečenega v umetno vejevje. Od daleč je videti kot bujna smreka, popolnoma prilagojena naravnemu okolju. Še vedno dišijo magnolije, mogočna krošnja zaščitenega ginka pa je vsa prepredena z meglo.

Na drugem koncu ima svojo votlino Božanstvo Groma. Videti je jezen in nabit z energijo. »Kaj, če bi bilo jutri sonce?« ga tiho vprašam.

Dolgo stojim tam. Poslušam. Predam se trenutku in za droben utrinek časa zaslutim enost.

Lea Širok, (Wudangshan, četrtek, 18. julij 2026)

(1) Tudi za dežni plašček so poskrbeli organizatorji letošnjega Mednarodnega seminarja daoistične kulture