V zelenem objemu Wudangshana

Strme zelene gore, ostri grebeni, ki se izgubljajo v meglicah …, rdeče zgradbe s svetlečimi zelenimi strešniki …, templji na robu pečin, preplet zgradb in stopnic, ki se vijejo proti vrhu strme gore …, zatočišča, vklesana v živo skalo …, zasnežena gorska pokrajina, v kateri prevladujejo le tri barve: bela, črno-rjava in rdeča …, čajni nasadi na zaobljenih pobočjih, prepredeni z vijugastimi potkami.
 

Ob pogledu na fotografije na zaslonu se me loti prijetno vznemirjenje. Sem bomo torej odpotovali, da bi spoznali novo deželo, ljudi, njihovo kulturo in predvsem daoistični nauk. Lepšega okolja za širitev kulturnega obzorja si kot strastna hribolazka ne bi mogla zamisliti. Kasneje smo sicer izvedeli, da se je Daoistična akademija gore Wudang preselila ob vznožje le-te v tempeljski kompleks templja Jingle v bližini mesta Danjiankou, kjer sem se skupaj z ostalimi predstavniki Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije (SDT) udeležila Drugega seminarja daoistične kulture. Več o tem lahko preberete v čalnku Lee Širok: Drugi mednarodni seminar daoistične kulture: ko se učenje in vadba zlijeta v eno, znanje in delovanje pa poistovetita

Nič zato, v gorah bomo preživeli par prostih dni, pred vrnitvijo domov. Rektor SDT Jure Čeh nam je povedal, da bomo v okviru seminarja zagotovo obiskali najvišji vrh Tianzhu, na nadmorski višini 1612 m, na katerem se nahaja Zlati tempelj (tempelj Taihe). Pot do njega si obiskovalci običajno skrajšajo z vožnjo z gondolo. Lahko pa se na krožno pot odpraviš peš in delno z avtobusom.

Gorovje Wudang (Wudangshan - 武当山) leži na severozahodu kitajske province Hubei. Ime se uporablja tako za celotno gorovje (ki poteka od vzhoda proti zahodu vzdolž južnega roba reke Han), kot za skupino vrhov, ki se nahajajo v bližini mest Shiyan in Danjiangkou. Prav slednje specifično območje je poznano kot ena od štirih daoističnih svetih gora in zibelka notranjih borilnih veščin Wudang Kung Fu. 

Prvi daoistični puščavniki in menihi so začeli prihajati v gorovje Wudang v času vzhodne dinastije Han (25–220 n. št.). Gore so jim služile kot zatočišče za čaščenje narave, ukvarjanje z notranjo alkimijo in iskanje nesmrtnosti. Organizirano versko delovanje v teh gorah se je začelo, ko je bil daoizem sprejet kot državna religija. Prvo uradno svetišče, Tempelj petih zmajev, je dal v 7. stoletju zgraditi cesar Taizong iz dinastije Tang. 

V času dinastije Song (10. - 13. stol) je legendarni daoistični menih Zhang Sanfeng v teh gorah dosegel nesmrtnost. Bil je mojster shaolinskih zunanjih borilnih veščin, za katere so značilni proaktivni napadi, energični gibi in eksplozivna moč, s poudarkom na treningu zunanjih mišic, in prav njemu pripisujejo zasluge za izvor konceptov notranjih borilnih veščin, zlasti Taijiquana. 

Legenda pravi, da je nekoč opazoval boj med srako in kačo. Močno ga je navdihnila kačina obrambna taktika, saj se je nenehnih poskusov kljuvanja izogibala z mehkimi, krožnimi gibi in se tako ubranila vsakega napada srake, dokler ni sama izvedla hitrega napada in do smrti ugriznila svoje napadalke.

Gradnja templjev v Wudangshanu je dosegla vrhunec v obdobju dinastije Ming (14. do 17. stoletje). V tistem času naj bi bilo v teh gorah 9 palač (tempeljskih kompleksov), 45 samostanov ter 72 templjev. Templje je bilo treba redno obnavljati in vsi niso uspeli kljubovati zobu časa. Leta 1994 je bil celoten kompleks zgradb uvrščen na seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCO. Na prelomu tisočletja so začeli z obsežnimi sodobnimi prenovami templjev.

Med našim bivanjem v teh gorah smo si ogledali kar nekaj tempeljskih kompleksov, od katerih bom omenila le največje. 

Palača Yuxu (polno ime Xuantian Yuxu Palace) je bila ena največjih in najpomembnejših daoističnih palač v gorovju Wudang. Zgrajena je bila v času dinastije Ming (okoli leta 1413) kot kraljevi verski center. Nahaja se ob vznožju gore Wudang v mestu Wudangshan. Od glavnih vhodnih vrat v gorovje Wudang (Xuanyue Gate) je oddaljena približno štiri kilometre. Palača Yuxu je zaradi svoje velikosti (v razcvetu je imela več kot 2.200 zgradb) veljala za eno pomembnejših v teh gorah. Arhitekturno posnema Prepovedano mesto v Beijingu. V času dinastije Qing je pogorela, leta 1935 pa jo dodatno uničila še poplava. Leta 2012 so zaključili obširno prenovo, ki je templjem vrnila del njihove pretekle slave.

Vrata Xuanyue so osupljiva kamnita vrata v obliki slavoloka, zgrajena leta 1552 v času dinastije Ming. Postavljena so ob vznožju gorovja Wudang. Služila so kot tradicionalni vhod v področje te svete gore. Zgrajena so v celoti iz kamna, brez lesa, železa ali žebljev. Krasijo jih zapleteni vzorci, ki spominjajo na lesene rezbarije. Opremljena so s posebnimi čepnimi spoji, ki so zdržali stoletja potresov in vremenskih vplivov. Označujejo duhovno mejo, kjer so romarji in popotniki začeli svoj vzpon na sveto goro in obisk številnih templjev. 

Palača Yuzhen, zgrajena leta 1412 v času dinastije Ming, je največji daoistični tempeljski kompleks v Wudangshanu. Posvečena je legendarnemu ustanovitelju Taijiquana Zhang Sanfengu in ima prostrano dvorišče, kjer učenci borilnih veščin vsak dan vadijo. Celotnki kompleks je bil dvignjen za 15 metrov, da bi preprečili poplavljanje po zgraditvi jeza in akumulacijskega jezera na reki Han.

Muzej v mestu Danjiangkou prikazuje gradnjo tega jezu, ki se je začela že leta 1958. Takrat je projekt preusmeritve vode z juga na sever, katerega namen je bil med drugim zagotoviti pitno vodo za Beijing in sever države, predstavljal tretje največje akumulacijsko jezero v Aziji in največjega na Kitajskem. V ta namen so preselili 160.000 prebivalcev. Fotografsko gradivo v muzeju prikazuje neverjetno kolektivno delo, ki so ga opravili delavci praktično z golimi rokami, to je, le s krampi, lopatami in samokolnicami. 

Med letoma 2005 in 2009 je bil jez dvignjen, da bi olajšali povezavo s projektom preusmeritve vode z juga na sever. Vodna površina se je s tem povečala s 700 na 1000 km², prostornina za shranjevanje pa s 17,45 milijarde kubičnih metrov na 29,05 milijarde kubičnih metrov. Za to širitev je bilo treba preseliti več kot 345.000 ljudi. Selitev je bila težka predvsem za kmečko prebivalstvo, ki je bilo vajeno živeti na svoji zemlji in od nje, preselili pa so jih v novo zgrajena blokovska naselja. Selitev jim je olajšalo le zavedanje, da so s tem prispevali za skupno dobro.

Vemo, da kolektivni duh v azijskih kulturah temelji na globoko zakoreninjenem konceptu skupnosti, kjer ima posameznik vlogo predvsem kot del celote, v kateri so interesi širše skupnosti postavljeni pred osebne želje in kjer uspeh celotne skupine velja za najvišji dosežek. Na zahodu smo bili zmožni tovrstnih akcij le v povojni Evropi, ko je bilo treba obnoviti celotna mesta in vasi. Naša generacija se še spominja pripovedovanja naših staršev, ki so se v nekdanji skupni državi  Jugoslaviji udeleževali mladinskih delovnih brigad. Pri gradnji jezu na reki Han so bile seveda vse številke eksponentno večje.

Zlati tempelj (Golden Temple) stoji na najvišjem vrhu tega gorovja, vrhu Tianzhu (1612 m). To impresivno daoistično svetišče, postavljeno leta 1416 v času dinastije Ming, je zgrajeno iz pozlačenega brona. Na tabli, ki stoji na enem od dvorišč tempeljskega kompleksa, sem prebrala, da je v času največjega razcveta obsegalo 550 zgradb, od katerih jih danes stoji okoli 150. V templju še vedno živi skupnost menihov, ki je vsakodnevno soočena z množico romarjev in drugih obiskovalcev. Ob našem skupinskem obisku templja – lahko bi rekli, da smo bili na zaključnem izletu – smo videli kar nekaj romarjev, ki so se popolnoma izmučeni vlekli za jeklenice od vrha gondole proti templju. Tisti, ki omagajo, si lahko plačajo nošnjo v nosilnici. Postavlja se seveda vprašanje, kako gledajo božanstva na tovrstno prakso. Verjetno blagohotno zamižijo na eno oko. 

Za gornike, vajene bolj ali manj uhojenih planinskih poti, stez in brezpotij, naj poudarim, da so pešpoti med templji in vrhovi v Wudangshanu skoraj v celoti tlakovane s kamnom. To so starodavne romarske poti, ki se strmo vzpenjajo in spuščajo skozi gozdnato pokrajino in okoli grebenov. Stare stopnice so neenakomerne višine in širine, deloma prekrite z mahom, tako da je priporočljiva dobra pohodniška obutev. Številni obiskovalci se sicer podajo na pot popolnoma neprimerno obuti. 

Tudi če si vajen hoje navkreber, te dan po vzponu skoraj zagotovo presenetijo boleče mečne mišice. No, vsaj mene in mojega moža Uroša so. Res pa je, da še nikoli v življenju nisva v enem dnevu prehodila toliko stopnic navzgor in navzdol. (Namenila sva se jih prešteti, a sva v začetnem zagonu na to popolnoma pozabila.) Po gorovju so seveda speljane tudi ceste, ki vodijo do templjev ter manjših naselij s hotelčki, restavracijami in trgovinicami, ki so zrastla v bližini večjih templjev. Obiskovalci morajo pustiti svoja vozila na vstopnih točkah, najpogosteje v Wudangshanu (Wudang Mountain Scenic Area). Po nakupu vstopnice se od tam naprej lahko peljejo z brezplačnimi avtobusi do svojega cilja na gori.

Z vrhov se odpira lep razgled na velik del gorovja. Za bližnjimi gorskimi hrbti se skrivajo in razkrivajo še številni vrhovi in grebenčki. Če ima obiskovalec srečo z vremenom, seveda. No, sreča je relativen pojem, nekdo bo mogoče trdil, da so mu ti vrhovi najbolj všeč v meglicah, ki se nenadoma dvignejo od nikoder. Z Urošem sva prehodila pot od palače Nanyan do Zlatega templja in nato navzdol do palače Quiongtai ob vznožju gondole pretežno v dežju, deloma tudi v pravem nalivu. Tako da sva gledala predvsem v mistične meglice in prisluškovala čmokanju v najinih čevljih. Ker pa smo imeli prejšnji dan na zaključnem izletu kar lep razgled z vrha, se nisva počutila prikrajšana. Prej obdarjena z obilico vode, ki je z naju sprala znoj prve ura vzpona, ko je bil zrak dobesedno zasičen z vlago. 

Na vrhu sva si kupila nekaj toplega za pojesti. Preproste jedi, ki sva jih s hvaležnostjo pojedla stoje, pod napuščem enega od templjev. Kljub dežju sva imela lep dan. Ne morem sicer trditi, da sem se počutila zelo poduhovljeno, čeprav mi obiskovanje gora pomeni predvsem stik s prvobitnostjo, z nedoumljivim in presežnim, in ga le v manjši meri jemljem kot telesno dejavnost.

V nadaljevanju naj omenim še dva velika tempeljska kompleksa na gori, in sicer palačo Nanyan, imenovano tudi Tempelj na južni pečini (South Cliff Temple), ki je eden najbolj ikoničnih templjev na gori Wudang, saj ponuja osupljive razglede na okoliške vrhove in doline. Znan je po svoji dramatični lokaciji na pečini in bogati zgodovini, ki sega v čas dinastije Yuan, po templjih izkopanih v živo skalo in po izpostavljeni kadilnici na zmajevi glavi, ki sega daleč nad prepad.

Tempelj vijoličnega oblaka (Purple Cloud Temple) stoji na zelo lepem mestu na začetku dolinice ob vznožju vrha Zhanqi. S spodnje strani ga obdaja voda, do templjev pa vodijo strme stopnice. Dvorana vijoličnih nebes je ena najbolje ohranjenih; zgrajena je bila v času dinastije Severni Song (1119–1125 n. št.). Po večletni obnovi predstavljajo zgradbe najbolje ohranjeni kompleks daoistične arhitekture. Tu lahko občudujemo številne rezbarije, slike zmajev, feniksov, sonca, lune, oblakov, groma, morja, neba, ptic, zveri in rastlin, pa tudi kipe daoističnih nesmrtnikov, ki so polni barv in žive energije. Zgradbe so razporejene simetrično, na poti do zadnje dvorane moramo prečkati tri notranja dvorišča in se strmo vzpeti.

Na ploščadi pred templjem sva si imela priložnost ogledati nastop mladih kitajskih učencev Taijiquana. Prikazali so nekaj form, ena od skupin je prikazala formo z mečem, malo starejši tudi s helebardo, bičem in pahljačo. Vodili so jih starejši vrstniki. K vadbi so pritegnili gledalce, tako da so skupaj z njimi naredili par poenostavljenih elementov iz osmih brokatnih vaj. Nastopu je sledila učna ura. Skupinica fantov in deklet je na vročem soncu skoraj do onemoglosti ponavljala par gibov z mečem, pri čemer starejši učenci, ki so vajo vodili, niso pokazali nobenega usmiljenja do mlajših kolegov.

Kogar ne mika hoja po strmih stopnicah, se lahko odpravi na sproščujoč sprehod po Dolini opic (Monkey ali Xiaoyao Valley), ki poteka ob kanjonu potoka Jiudu, kjer živijo makaki. Mi jih med dolgim sprehodom ob vodi sicer nismo srečali, videli pa smo kar nekaj drugih živali od gosi, žab, raznih ptičev in kače. Smo pa opazili opice ob cesti, ko smo se z avtobusom vračali v Nanyan, kjer smo prenočevali.

Članek zaključujem na domači terasi, med zelenimi gozdovi Savinjske doline, ob skodelici zelenega čaja z drugega konca sveta, a s prav tako zelenih gora, s poetičnim imenom Medena rosa. Okušam in vonjam čajno aromo, v meni pa se kristalizirajo spomini na vse doživeto.

Špela Hrastnik, članica SDT