Komentar: sodobni pomen daoistične kulture, medkulturno širjenje in poti udejanjanja

Zhang Xuesong (张雪松), s pisateljskim imenom Yushan (雨山), je doktoriral na Oddelku za kulturne in religijske študije Kitajske univerze v Hongkongu (香港中文大学文化及宗教研究系). Je profesor in mentor doktorskim študentom na Fakulteti za filozofijo Kitajske ljudske univerze (中国人民大学哲学院). Na Tajvanu (中国台湾) in na celinski Kitajski (中国) je izdal pet izvirnih znanstvenih monografij in prevode štirih del, med njimi »天蓝色的彼岸«.

Ta sklop trinajstih prispevkov obravnava pomen daoistične kulture v sodobnem času, njeno širjenje zunaj Kitajske, prenašanje kulturnega izročila ter modrost harmonije in sožitja. Teme zajemajo filozofske nauke, preobrazbo religije, prakso, oprto na klasična besedila, medkulturno prevajanje, varovanje okolja, ohranjanje nesnovne kulturne dediščine, družbeno upravljanje in dialog med civilizacijami. Sklop kot celoto odlikujejo povezovanje razlag klasičnih besedil z vprašanji današnjega časa, prepletanje kitajskih izkušenj s praksami zunaj Kitajske in enakovredna pozornost teoretskemu premisleku, ter predstavitvi konkretnih primerov. Avtorji prihajajo iz različnih držav in regij, med drugim s Kitajske, iz Brazilije (巴西), Slovenije (斯洛文尼亚), Nizozemske (荷兰) in Venezuele (委内瑞拉). Med njimi so tako univerzitetni raziskovalci kot vodje daoističnih organizacij in praktiki iz templjev. To odraža odprtost, raznolikost in medsebojno učenje, ki zaznamujejo akademsko okolje Svetovnega daoističnega foruma (世界道教论坛). V nadaljevanju podajamo kratko presojo s štirih vidikov.

Prvič: prispevki o nauku o Dau, pojmovanju de, nedelovanju, zadovoljstvu s tem, kar zadošča, praksi po klasičnih besedilih in sodobni preobrazbi pojasnjujejo pomen daoistične filozofije za duhovno oporo v današnjem času, oblikovanje etike in notranjo prenovo religije. 

Prispevki s tega tematskega področja imajo trdne filozofske temelje in jasno opredeljena vprašanja ter predstavljajo filozofsko najtehtnejši del sklopa. 

Zhang Guangbao (张广保) v svojem prispevku odpira široko obzorje. Izhaja iz pojma »Dao« kot prepoznavnega simbola kitajske kulture ter sistematično obravnava duh imanentnega preseganja v daoističnem filozofskem nauku o Dau, posebnosti daoističnega »nadteizma« kot temelja religije, kozmologijo sledenja naravnemu toku in njegovega obračanja v nauku notranje alkimije o notranji naravi in življenju ter ekološko modrost, vsebovano v zamisli o jamskih nebesih in blagodejnih krajih. Daoizem umešča tudi v okvir primerjave med civilizacijami in poudarja, da njegovi značilnosti, potrjevanje Daa s praktičnimi metodami ter enotnost metod in Daa, izhajata iz praktične racionalnosti kitajske civilizacije, ki ceni udejanjanje in izkustveno preverjanje. 

Xiao Dengfu (萧登福) izhaja iz ugotovitve, da je »daoizem nosilec kitajskega kulturnega izročila«. Poudarja, da obstaja veliko daoističnih svetih besedil, zato je treba za prenašanje izročila izbrati najpomembnejša. Med besedili, ki jim je treba nameniti posebno pozornost pri študiju, izrecno navaja Daode jing, Taishang ganying pian, Qingjing jing, Huangting jing, Zhouyi cantong qi in Duren jing. Podaja tudi praktične predloge za poenostavitev in razvrstitev daoističnih obredov ter za uporabo metod duhovne prakse v današnjem času. Tako prenašanje klasičnega izročila, prilagajanje obredov in tempeljsko prakso obravnava na konkretni ravni ter izraža zavesten razmislek znotraj daoizma o tem, »kaj prenašati in kako«. 

Guo Wu (郭武) se neposredno loteva temeljnega vprašanja, »ali naj se daoizem v sodobni družbi preobrazi in kako«. Z zgodovinskega in sodobnega vidika utemeljuje, da je preobrazba običajen del razvoja daoizma. Z izrekom iz Yizhuana »Ko se možnosti izčrpajo, nastopi sprememba; s spremembo se odpre pot« ter izrekoma iz Daode jinga »Dao sledi naravnosti« in »Z nedelovanjem nič ne ostane nestorjeno« pojasnjuje, da sta prenova v skladu z okoliščinami in prožno prilagajanje že del notranje logike daoistične filozofije in religije. Predlaga tri načela preobrazbe: odzivanje na dejanske potrebe, povezovanje s prevladujočo sodobno kulturo in ohranjanje »pristnega duha« daoizma. 

Kang Pulei (康朴雷) izhaja iz pojmovanja »de«, kot ga podaja Laozi (老子), ter »izgubo Daa in de« prepoznava kot samokrepitveno strukturo želja, tekmovalnosti in prisile. Kot pot kultiviranja de predstavlja zavedanje, kdaj je dovolj in kdaj se je treba ustaviti, nedelovanje in netekmovalnost. Iz tega izpelje tudi premislek o vprašanju tehnološke civilizacije: »Ali naj storimo vse, kar zmoremo?« 

Zhang Xingfa (张兴发) s filozofskega vidika sistematično obravnava daoistične poglede na vesolje, življenje, človeško bivanje, moralo in ekologijo ter razpravlja o potencialu daoizma pri globalnem upravljanju. Teh pet prispevkov skupaj kaže, da daoizem ne pripada zgolj zgodovinskim besedilom. Njegovi temeljni nauki se lahko odzivajo na duhovno tesnobo, razraščanje želja in neravnovesja v odnosih v sodobni družbi ter tako ponujajo trdno filozofsko oporo za ustvarjalno preobrazbo daoistične kulture.

Drugič: prispevki o daoističnih organizacijah zunaj Kitajske, prevajanju in razlaganju ter dialogu med civilizacijami raziskujejo poti širjenja daoističnega izročila, ki omogočajo ohranjanje njegove kontinuitete v drugačnih kulturnih okoljih. 

Prispevki s tega tematskega področja izhajajo iz perspektive praktikov daoističnih organizacij zunaj Kitajske. Pojem »širjenje« poglobijo v »prenašanje izročila«, pojem »prevajanje« v »razlaganje«, pojem »dialog« pa v »sobivanje«. To je del sklopa z najizrazitejšo mednarodno razsežnostjo. 

Tian Xinshan (田信善) izhaja iz delovanja Brazilskega daoističnega združenja (巴西道教协会) zunaj Kitajske. Poudarja, da so obiski kitajskih daoističnih duhovnikov na Zahodu še posebej dragoceni, saj tamkajšnjim ljudem omogočajo neposreden stik z daoističnimi nauki in prakso. Mnogi namreč nimajo možnosti odpotovati na Kitajsko, se dalj časa učiti kitajščine in nato sistematično usvajati daoistično prakso. Daoistični duhovniki, ki so se naselili na Zahodu in tam poučujejo, vernikom v Evropi (欧洲), Severni Ameriki (北美), Srednji Ameriki (中美) in Južni Ameriki (南美) omogočajo sistematično učenje. Nekateri tako lahko postanejo daoistični duhovniki in prevzamejo tradicionalno znanje. Prispevek nadalje zagovarja vzpostavljanje in krepitev tradicionalnih poti učenja in prakse ter povezovanje različnih kulturnih svetov s širjenjem in prevajanjem klasičnih besedil. Učenje daoizma tako ne bi bilo več omejeno na razdrobljene ali pomanjkljive razlage, temveč bi lahko nadaljevalo tradicionalni prenos in ohranjalo nauke, ki so se prenašali po linijah predhodnih mojstrov. Ta razprava izhaja iz vprašanja, »kaj potrebujejo skupnosti zunaj Kitajske in kako te potrebe zadovoljiti«, ter združuje posluh za stvarne razmere z zavestjo o kontinuiteti daoističnega izročila. 

Yuan Weiqi (袁微琪) se vprašanja loteva še bolj poglobljeno na konkretnem primeru Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije (斯洛文尼亚太和道院). Prispevek razlikuje med »zgodovinsko kulturno dediščino« in »živo versko tradicijo«. Poudarja, da ohranjanje daoizma ne pomeni nespremenjenega posnemanja vseh njegovih konkretnih oblik iz kitajske zgodovine, vendar tudi novo kulturno okolje ne sme daoizma poljubno preoblikovati. Resnično delo prenašanja izročila je iskanje novih oblik, ki ga lahko nosijo, ob hkratnem ohranjanju kontinuitete. Avtor podaja spodbuden pogled na prevajanje pojma »de«: »kultiviranje de« ni kopičenje moralnih lastnosti, temveč preobrazba človekovega načina bivanja in delovanja v svetu. Tudi pri »nedelovanju« poudarja, da bistvo ni v »odsotnosti delovanja«, temveč v načinu učinkovanja, ki se ne opira na prisilno poseganje. Prispevek predstavlja tudi prijateljske odnose slovenskega daoističnega templja s templjem Chongdao Gong (崇道宫) v mestu Yichun (宜春) v kitajski provinci Jiangxi (江西), udeležbo članov na usposabljanju iz daoistične obredne glasbe v templju Chongdao Gong, sodelovanje z Univerzo v Ljubljani (卢布尔雅那大学) in Univerzo na Primorskem (普利莫斯卡大学) ter vzpostavljanje večjezične spletne strani. Vse to sledi prizadevanju za »srečevanje brez asimilacije«. S temi vsebinami »medkulturno širjenje« preseže zgolj zagovarjanje načel in se pokaže kot celovita praksa, ki povezuje izobraževanje, obrede, glasbo, akademsko delo, digitalne platforme in življenje skupnosti. 

Ye Sushi (耶稣士) izhaja iz geometrije in topologije ter kritizira miselnost, ki po vzoru »edinega pravega boga« deli svet na »med seboj neprekrivajoča se« območja. S prispodobo prepletenih podzemnih koreninskih sistemov tropskega deževnega gozda pojasnjuje daoistični topološki pogled »nepraznega preseka«, sožitja in medsebojnega učenja. Ob lastnih izkušnjah nastopanja v daoističnem oblačilu na venezuelskih univerzah in akademiji znanosti ter spodbujanja interdisciplinarne izmenjave pojasnjuje praktični pomen načela »teči kakor voda«. Ti trije prispevki skupaj kažejo, da širjenje daoizma zunaj Kitajske ni preprost izvoz naukov. Gre za ohranjanje razlik pri prevajanju, utelešeno prenašanje izročila skozi prakso, nadaljevanje linij prenosa z institucionalnim sodelovanjem ter uresničevanje »harmonije brez poenotenja« v dialogu med civilizacijami. Daoistični duhovniki in organizacije zunaj Kitajske postajajo pomembna sila pri nadaljevanju in ohranjanju daoističnega izročila.

Tretjič: prispevki na primerih okolju prijaznih templjev, obredne glasbe kot nesnovne kulturne dediščine in regionalnega kulturnega razvoja prikazujejo praktično živost daoistične ekološke etike, varovanja kulture in služenja družbi. 

Huang Renxian (黄任贤) na primeru okolju prijaznega templja Cihang Jingyuan (慈航静苑) in vrta kamnitih stel z besedilom Daode jing (《道德经》碣石园) pojasnjuje, kako se »okoljsko odgovorno sledenje Dau« udejanja v arhitekturi, obredih in izobraževanju javnosti. 

Wu Bingzhi (吴炳鋕) sistematično povzema tridelni sistem prenašanja daoistične obredne glasbe v Macau (澳门), ki povezuje »družino–društvo–šolo«, ter ponuja uporaben zgled živega prenašanja nesnovne kulturne dediščine. 

Jin Chongjing (金崇景) ob razvoju daoistične kulture v provinci Zhejiang (浙江) razpravlja o spoštovanju Daa in cenjenju de, načelu, da Dao sledi naravnosti, enakem in sočutnem odnosu do vseh ter povezovanju zvestobe temeljem z inovativnostjo. Vsi trije prispevki temeljijo na konkretni praksi ter daoistično ekološko modrost, prenašanje kulturnega izročila in delo v javno dobro predstavljajo nazorno in živo. S tem izražajo daoistično načelo »enotnosti spoznanja in delovanja«.

Četrtič: od kultiviranja sebe in utrjevanja temeljev prek odgovornosti do družine in države do harmonije in sožitja po vsem svetu prispevki pojasnjujejo skladnost daoistične modrosti harmonije in sožitja z oblikovanjem skupnosti s skupno prihodnostjo za človeštvo ter skupnosti kitajskih podjetnikov s skupno prihodnostjo. 

Li Shaohua (李绍华) v svojem prispevku izhaja iz prakse in odgovornosti daoistične skupnosti ter predlaga tri razsežnosti: »kultiviranje sebe in utrjevanje temeljev, odgovornost do družine in države ter harmonija in sožitje po vsem svetu«. Razprava je jasno razčlenjena in usmerjena k širšemu dobremu. Povezuje notranjo daoistično prakso, zavest o skupnosti kitajskega naroda in skupnost s skupno prihodnostjo za človeštvo. Združuje praktično stališče vodje verske organizacije s širokim pogledom na današnji čas. 

Liao Junqiao (廖俊侨) postavlja v središče misel »Dao poraja, de preobraža; po vsem svetu harmonija in sožitje« ter razpravlja o kulturni opori, ki jo daoistična modrost harmonije in sožitja ponuja globalnemu upravljanju, mednarodnemu gospodarskemu in trgovinskemu sodelovanju ter oblikovanju skupnosti kitajskih podjetnikov s skupno prihodnostjo. Oba prispevka odpirata široko obzorje in povezujeta daoistične nauke s sodobnimi vprašanji, kot sta skupnost kitajskega naroda in skupnost s skupno prihodnostjo za človeštvo. Tako kažeta dejavno pripravljenost daoistične kulture za sodelovanje v svetovnem dialogu med civilizacijami.

Na splošno teh 13 prispevkov odlikujejo tematska osredotočenost, večplastnost in slogovna raznolikost. Ponujajo tako poglobljene razlage nauka o Dau, klasičnih besedil in preobrazbe religije kot celovit razmislek, ki sega od kultiviranja sebe in utrjevanja temeljev do harmonije in sožitja po vsem svetu. Poleg konkretnih prikazov širjenja daoizma zunaj Kitajske, ekološke prakse, varovanja nesnovne kulturne dediščine in služenja družbi prinašajo tudi širši pogled na sodelovanje daoistične modrosti pri globalnem upravljanju in medsebojnem učenju civilizacij. Sklop kot celoto zaznamujejo enakovredna pozornost zvestobi temeljem in inovativnosti, povezovanje teorije s prakso ter prepletanje kitajskih vprašanj s svetovnim obzorjem. S tem ponuja razmeroma celovito akademsko sliko za razumevanje pomena daoistične kulture v današnjem času ter koristna izhodišča za razmislek o sodelovanju daoistične skupnosti pri oblikovanju skupnosti s skupno prihodnostjo za človeštvo.