Daoistične študije | 7. november 2026

Medkulturno širjenje daoizma: tradicija, prevajanje in vrednost daoizma v sodobnem času

Rektor SDT Jure Čeh osrednji govor na podforumu 6 mednarodnega daoističnega foruma

Uvod: z Daom negovati de

Tema 6. mednarodnega daoističnega foruma (第六届国际道教论坛), »Z Daom negovati de, združevati svet v harmoniji«, vključuje dva pojma, ki sta posebej pomembna za razumevanje sodobnega širjenja daoizma: prvi je »de«, drugi pa »he«, torej harmonija.

Na prvi pogled se zdi, da angleška beseda Virtue oziroma slovenski besedi Vrlina / Krepost ponujajo razmeroma domače izhodišče za razumevanje pojma »de«. Vendar te besede hkrati prinašajo pomembno razlagalno težavo.

V daoistični misli pojma »de« ni mogoče preprosto zvesti na moralno krepost v pomenu posameznikove etične lastnosti. De ni izključno človeški in ni omejen na zavestno moralno ravnanje. »De« vode na primer ni krepost v moralnem smislu. Voda izkazuje sebi lastno »Efficacy« (notranje učinkovanje): teče, hrani, se prilagaja oblikam stvari, se zadržuje na nizkih mestih, koristi vsemu, ne da bi tekmovala, in z mehkobo premaguje trdoto.

Zato v tem prispevku ohranjamo kitajski izraz De (德), za njegovo razlago pa uporabljamo predvsem prevodno ustreznico Efficaciousness (učinkovanje).

S tem ne želimo zavrniti običajnega prevajanja pojma »de« z besedo Virtue , temveč ponovno osvetliti njegov širši pomenski obseg in preprečiti, da bi razumevanje »de« zgolj v moralnem smislu zakrilo njegovo prvotno vsebino.

Pomembno podlago za takšno razumevanje ponuja Daode jing (道德经). V 51. poglavju beremo:

»Dao jih rojeva, de jih hrani, snov jim daje obliko, okoliščine jih dovršujejo.«

Dao omogoča nastajanje vseh stvari, de jih hrani, vsaka stvar ima svojo obliko in se dovršuje v skladu z okoliščinami.

»De« tu ni omejen na človekov moralni značaj, temveč sodeluje v procesih nastajanja, razvoja in hranjenja vseh stvari.

Zato lahko »negovanje de« razumemo tudi kot negovanje načina, kako človeško življenje znotraj celovitega delovanja Daa ustrezno biva, deluje in učinkuje v skladu s svojo naravo. To je še posebej pomembno, ko daoizem vstopa v drugačno kulturno okolje.

Širjenje daoizma ni zgolj prenos sklopa naukov iz enega geografskega prostora v drugega. Predvsem je proces, v katerem tradicija, ne da bi izgubila svojo notranjo povezanost, v novem jezikovnem, kulturnem, družbenem in zgodovinskem okolju pridobiva konkretne oblike izražanja ter v njem dejansko zaživi.

Osrednja teza tega prispevka je zato naslednja: sodobna vrednost daoizma ni odvisna od tega, ali lahko njegove pojme zvedemo na ustaljene kategorije, ki so sodobni kulturi že znane. Prav nasprotno: njegova vrednost je v tem, da ohranja dovolj svoje posebnosti, da lahko spremeni vprašanja, ki si jih sodobni človek zastavlja pri razumevanju samega sebe, medčloveških odnosov, odnosa med človekom in okoljem ter lastnega načina delovanja.

Širjenje daoizma v Evropi (欧洲) lahko tako razumemo skozi štiri medsebojno povezane razsežnosti: tradicijo, prevajanje, duhovno prakso in preobrazbo.

Praktične izkušnje Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije (斯洛文尼亚道教太和宫) ponujajo konkreten evropski primer tega procesa.

Daoizem: živa verska tradicija

Daoizem je hkrati zgodovinska kulturna dediščina in verska tradicija, ki živi še danes. Njegova zgodovinska dediščina vključuje klasična besedila daoističnega nauka in njihove komentarje, templje, obrede, daoistično glasbo, umetniške tradicije, telesne prakse, notranjo duhovno prakso, etične nauke in institucionalne oblike. Vendar zgodovinska dediščina in živa tradicija nista povsem isto. Dediščino lahko ohranjamo kot predmet spomina, živo tradicijo pa je treba predajati naprej.

Če bi ohranjanje daoizma pomenilo nespremenjeno posnemanje prav vsake konkretne oblike, ki je kdaj obstajala v zgodovini Kitajske (中国), daoizem ne bi mogel zares vstopiti v drugo kulturno okolje. Toda tudi druga skrajnost je problematična: če bi lahko vsaka nova kultura daoizem poljubno preoblikovala v skladu s svojimi pričakovanji, bi sam pojem »tradicija« izgubil pomen. Med tema skrajnostma je dejanska naloga predajanja tradicije: ohranjati njeno kontinuiteto in ji hkrati omogočati, da v novem kulturnem okolju pridobi nove konkretne oblike.

Slovenski daoistični tempelj Najvišje harmonije je kot institucionalizirana organizacija še mlad. Njegovi začetki segajo v leto 2017, ustanovni zbor pa je potekal leta 2018. Tradicija, ki jo skuša nadaljevati in utelešati, pa sega več stoletij nazaj v zgodovino daoizma. Tako nastaja razmerje, polno napetosti: na eni strani dolga zgodovina same tradicije, na drugi pa mladost te ustanove. Bistveno vprašanje ni, kako v Sloveniji (斯洛文尼亚) poustvariti daoistični tempelj po kitajskem vzoru, temveč:

Kaj daoistični skupnosti v evropskem kulturnem okolju omogoča, da ohranja jasno prepoznavno daoistično naravo?

Odgovora ne moremo iskati zgolj v enem samem vidiku, naj bo to arhitektura, jezik, obredi ali nauk. Razumeti ga moramo znotraj celovite mreže povezav med učenjem, prakso, skupnostnim življenjem, obredi, duhovno prakso, etičnim ravnanjem in predajanjem tradicije.

De: od kreposti (Virtue) k učinkovanju de (Efficaciousness)

Vprašanje pojma »de« je ena osrednjih tem tega prispevka. Angleška beseda Virtue in slovenski besedi Vrlina / Krepost imajo kot prevodi pojma »de« dolgo in dobro utemeljeno tradicijo rabe. Vendar te besede nosijo posebne filozofske asociacije, ki lahko zožijo naše razumevanje tega pojma. V zgodovini evropske misli Virtue navadno označuje hvalevredno človekovo lastnost, kot so pogum, pravičnost, zmernost, preudarnost ali druge oblike moralne odličnosti.

»De« ima v daoističnem smislu širši pomen. Označuje lahko delovanje in učinkovanje, ki ju konkretno bitje ali stvar v dejanskem svetu uteleša, izraža, sprejema ali udejanja v skladu s svojo lastno naravo, nastalo iz Daa. Daode jing v 51. poglavju govori o »deset tisoč stvareh«, torej o vsem, kar obstaja na svetu. Področje delovanja »de« zato ni omejeno na ljudi. To je še posebej pomembno pri medkulturnem prevajanju.

Gora ima svoj posebni način obstoja, voda svoj posebni način delovanja. Drevo v skladu s konkretnimi razmerami raste, se upogiba, poganja korenine, se razveja, cveti in rodi sadove. V običajnem moralnem smislu teh bitij in stvari ne moremo označiti za »krepostne« ali takšne, ki »imajo vrline«. Kljub temu vsako izmed njih izkazuje svoj posebni način učinkovanja.

Voda je morda najjasnejši primer. Osmo poglavje Daode jinga pravi, da voda koristi vsem stvarem, ne da bi tekmovala, in se zadržuje tam, kjer ljudje ne želijo biti, zato je blizu Dau. V 78. poglavju pa beremo, da na svetu ni nič mehkejšega in šibkejšega od vode, a je pri premagovanju trdega in močnega nič ne prekaša.

Bistvo ni v tem, da bi voda imela moralno vrlino, imenovano »ponižnost«, temveč v tem, kako naravno udejanja svoje lastno delovanje. »De« vode se kaže prav v njenem učinkovanju.

S tega vidika lahko drugače razumemo tudi človekovo duhovno prakso. Negovati »de« ne pomeni zgolj nenehno kopičiti moralnih lastnosti, temveč predvsem negovati svoj način delovanja v svetu: učiti se ustrezno odzivati na različne okoliščine, prepoznavati in spoštovati meje, z vsemi stvarmi sobivati tako, da jih podpiramo, ne pa obvladujemo, ter se izogibati nepotrebnemu prisilnemu delovanju. V tem smislu je »de« neposredno in tesno povezan z »wuwei«.

De in wuwei: učinkovanje brez prisilnega delovanja

»Wuwei« je eden najbolj znanih daoističnih pojmov. Pogosto ga prevajamo kot Non-action (nedelovanje) ali Non-doing (nepočetje). Ta prevoda imata določeno razlagalno vrednost, vendar nista celovita.

V 37. poglavju Daode jinga beremo:

»Dao je vedno brez delovanja, pa vendar nič ne ostane nestorjeno.

Dao vedno deluje z nedelovanjem, a vendar ni ničesar, česar ne bi storil.«

Poudarek pri »wuwei« zato ni na odsotnosti vsakršnega delovanja, temveč na načinu učinkovanja, ki se ne opira na prisilno poseganje. To je še posebej pomembno, kadar »de« razumemo kot »učinkovanje (Efficaciousness)«. Vprašanje se tako spremeni:

Kako lahko delujemo in dosegamo dejanske učinke, ne da bi ravnali prisilno ali vzpostavljali nadzor?

Sodobna družba »učinkovitost« pogosto enači z »nadzorom«: upravljanjem, optimiziranjem, merjenjem, pospeševanjem, napovedovanjem in manipuliranjem. Daoistična misel ponuja drugo možnost: učinkovanje ni nujno odvisno od pretiranega poseganja; delujemo lahko tudi tako, da ne nasprotujemo notranjemu ustroju konkretnih okoliščin.

Prav zato je »de« tesno povezan s temo letošnjega foruma. »Z Daom negovati de« ne pomeni zgolj postati boljši človek v moralnem smislu. Razumemo ga lahko tudi kot učenje, kako v skladnosti z Daom negovati in udejanjati ustrezno učinkovanje lastnega življenja.

Takšno razumevanje odpira še eno pomensko raven drugega dela teme foruma: »združevati svet v harmoniji«. Harmonije ne dosežemo s prisilnim poenotenjem vsega. Prava harmonija nastaja takrat, ko različne stvari lahko delujejo v skladu s svojimi lastnostmi, hkrati pa ostajajo medsebojno povezane.

Prevajati brez oženja pomena

Širjenje daoizma nujno vključuje prevajanje, vendar prevajanje ni isto kot nadomeščanje.

Ko »Dao« prevedemo kot the Way , olajšamo razumevanje, vendar ne zajamemo njegovega celotnega pomenskega obsega. Ko »de« prevedemo kot Virtue , prav tako izboljšamo razumljivost, a tvegamo zoženje njegovega pomena. Ko »wuwei« prevedemo kot Non-action , dobimo uporaben približek, ki pa lahko zmotno napeljuje k razumevanju »wuwei« kot pasivne nedejavnosti. Ko »xin« prevedemo kot Mind, Heart ali Mind-heart , pa uvajamo pojmovna razlikovanja, ki ne ustrezajo povsem starokitajskemu pojmu »xin«.

Poučen je primer prevajanja pojma »kǔ«. Prevod Suffering sicer pomaga pri razumevanju, vendar lahko prav tako zoži njegov pomen. »Kǔ« ne označuje nujno »trpljenja« v ontološkem ali moralnem smislu, temveč lahko pomeni tudi grenkobo, težavnost ter prenašanje in potrpežljivost ob neugodnih okoliščinah.

V zgodnji daoistični misli, zlasti pri Laoziju (老子) in Zhuangziju (庄子), izkušnje grenkobe, težavnosti in stiske niso toliko razumljene kot univerzalna eksistencialna danost, temveč pogosteje kot pojavi, ki nastajajo v medsebojnem delovanju človeka, konkretnih okoliščin in določenih vzorcev intencionalnosti. Nasprotno pa ima v soterioloških okvirih budizma in krščanstva »trpljenje« pomembnejše mesto v celotni zgradbi osvoboditve oziroma odrešenja. Zgodnja daoistična misel bolj poudarja okoliščinsko pogojeno in prehodno izkušnjo stiske. »Kǔ« ne razume nujno kot univerzalnega stanja človeškega bivanja niti kot neizogibne stopnje na poti odrešenja. Prevajanje zato vedno vključuje razlago. Rešitev ni opustitev prevajanja, temveč odgovorno prevajanje.

Učinkovit in razmeroma pošten pristop je, da ob približnem prevodu ohranimo tudi izvirni kitajski izraz. Tak pristop je danes vse pogostejši. Na primer: 道: Dao — pot; 德: de — učinkovanje, ob priznavanju tradicionalnega prevoda krepost; 无为: wuwei — delovanje brez prisile ali delovanje brez napora; 心: xin — srce-um; 苦: kǔ — grenkoba ali trpkost. Tak pristop prispeva tudi k večji prepoznavnosti kitajskih daoističnih izrazov v mednarodnem okolju. V nekaterih primerih je bolje ohraniti izvirni izraz, kot pa na silo ponuditi prevod, zaznamovan z močno razlagalno usmeritvijo. Tak prevod namreč lahko zoži pomenski obseg izvirnega pojma in mu vsili pomene, ki jih ta ne vsebuje nujno. Prevajanje, ki ohranja izvirni izraz, lahko ohrani tudi pozitivno »občutje drugačnosti«.

Bralec pridobi dovolj razumevanja, da lahko vstopi v razpravo, hkrati pa kitajski pojem ne izgine v navidezno povsem enakovrednem pojmu evropskega jezika. To je še posebej pomembno pri vstopanju daoizma v evropski prostor.

Naš cilj ne bi smel biti predstaviti daoizem, kot da bi se vse, kar je od nekdaj izražal, povsem ujemalo z idejami, ki jih evropska filozofija, psihologija, teologija ali sodobna kultura telesnega in duševnega blagostanja že poznajo. Če daoizem na koncu razložimo zgolj kot drugačen izraz teh obstoječih pojmov, resničnega medkulturnega srečanja ni več; ostane le asimilacija.

Duhovna praksa: preobrazba načina bivanja

Daoizem ni zgolj tradicija, ki ostaja zapisana v besedilih; njegova življenjska moč se kaže predvsem v duhovni praksi. Daoistična praksa vključuje telo, dihanje, um in duha, ravnanje, obrede, okolje, medčloveške odnose, daoistično skupnost in različne oblike notranje duhovne prakse. Zato je neustrezno, če jo razumemo zgolj kot sproščanje, dihalne vaje, telesno zdravje, podaljševanje življenja, sedečo meditacijo ali duševno zdravje. Vse to ima lahko svoje mesto v daoistični tradiciji, vendar ima »duhovna praksa« temeljnejši pomen: pomeni preobrazbo človekovega načina bivanja in delovanja v svetu.

Ta preobrazba ne pomeni nujno nenehnega kopičenja. Včasih duhovna praksa pomeni prav odstranjevanje tistega, kar ovira naše ustrezno delovanje. Včasih pomeni, da se umirimo, se naučimo zmernosti, se učimo delovati, pa tudi prepoznavati, kdaj ne smemo nepremišljeno posegati. Prav zato daoistične prakse ni mogoče predajati zgolj z naštevanjem metod in tehnik. Če neko metodo ločimo od njenega miselnega, etičnega, obrednega in skupnostnega okolja, se lahko metoda sicer ohrani, tradicija, iz katere izhaja, pa postopoma izgine. Živo predajanje tradicije zahteva povezovanje klasičnih besedil in prakse, prenosa med mojstrom in učencem, obredov in skupnosti ter duhovne prakse in etičnega ravnanja.

V tem okviru velja opozoriti, da je Svetovna daoistična federacija (世界道教联合会, WFD) že zgodaj prepoznala vprašanje širjenja in predajanja daoistične tradicije v različnih kulturnih okoljih. V ta namen je nastal »Projekt daoističnega sodelovanja med Vzhodom in Zahodom« (东西方道教合作项目), katerega cilj je spodbujati izmenjavo in sodelovanje med kitajskimi daoističnimi templji in daoističnimi skupnostmi zunaj Kitajske.

Od Kitajske do Slovenije: sodoben evropski primer

Praktične izkušnje Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije konkretno kažejo, kako je mogoče uresničevati takšno predajanje tradicije. Naše trenutne dejavnosti vključujejo versko in skupnostno življenje, izobraževanje, raziskovanje, predavanja, delavnice, daoistično glasbo, obredno prakso ter kulturno izmenjavo, namenjeno javnosti. Skupaj oblikujejo okolje, v katerem lahko ljudje spoznavajo in prakticirajo daoizem.

Pomemben vidik tega je sodelovanje s kitajskimi daoističnimi skupnostmi. Leta 2023 je Slovenski daoistični tempelj Najvišje harmonije vzpostavil prijateljske vezi s templjem Chongdao Gong (崇道宫) v Yichunu (宜春) v kitajski provinci Jiangxi (江西). Od takrat templja poglabljata sodelovanje z izobraževanjem, kulturno izmenjavo, obredno prakso, daoistično glasbo in drugimi oblikami sodelovanja. To kaže tudi, da predajanje daoizma ne more ostati zgolj na ravni spoznavanja daoizma z branjem.

Leta 2026 sta dva člana Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije odpotovala v Chongdao Gong na usposabljanje iz daoistične obredne glasbe. Usposabljanje je potekalo v pristnem okolju verskega življenja daoističnega templja in je vključevalo tako teoretični študij kot praktično vadbo. Tam pridobljeno znanje in prakse sta nato prenesla v Slovenijo, kjer jih še naprej uporabljamo. Glasbena skupina templja Najvišje harmonije še naprej redno vadi ter preučuje in ureja notne zapise in načine izvajanja jutranjih in večernih obredov tradicije Quanzhen.

To je konkreten primer predajanja tradicije z utelešeno prakso.

V tem procesu se znanje prenaša z zvokom, spominom, ponavljajočo se vadbo, telesnim sodelovanjem, popravljanjem, discipliniranim urjenjem in medčloveškimi odnosi. Ni ga mogoče zvesti na gole informacije.

Druga pomembna razsežnost tega dela poteka zunaj Kitajske. Slovenski daoistični tempelj Najvišje harmonije je vzpostavil sodelovanje z dvema slovenskima univerzama, Univerzo v Ljubljani (卢布尔雅那大学) in Univerzo na Primorskem (普利莫斯卡大学). Poleg različnih praktičnih dejavnosti si tempelj Najvišje harmonije prizadeva tudi za dejavno in trajno izmenjavo z akademskim okoljem.

Na Univerzi v Ljubljani je bila na primer ob 30. obletnici ustanovitve Oddelka za azijske študije Univerze v Ljubljani (卢布尔雅那大学亚洲研究系) organizirana mednarodna poletna šola na temo dialektičnega mišljenja. Univerza se je odločila, da v okviru programa poletne šole udeležencem omogoči obisk Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije, kjer bi lahko neposredno spoznali daoizem in doživeli daoistično tradicijo.

Druge oblike sodelovanja vključujejo povabilo Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem (普利莫斯卡大学教育学院) glasbenemu oddelku templja Najvišje harmonije, naj predstavi svoje delo na področju daoistične in tradicionalne kitajske glasbe. Tudi Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani (卢布尔雅那大学神学院) je tempelj Najvišje harmonije povabila, naj študentom predstavi daoizem v okviru akademskega pouka religiologije.

Te oblike sodelovanja kažejo, da širjenje in predajanje daoizma v sodobni Evropi ne pomenita le ohranjanja in prakticiranja tradicije, temveč tudi trajen dialog z akademskimi ustanovami ter širšo intelektualno in kulturno skupnostjo.

Harmonija brez poenotenja

Drugi pomembni pojem v temi foruma je »he«, harmonija. »He« ne smemo razumeti kot popolno enotnost. Svet, v katerem bi vse stvari postale povsem enake, ne bi bil nujno harmoničen. Resnična harmonija pravzaprav predpostavlja obstoj razlik. Različni toni lahko tvorijo sozvočje prav zato, ker ohranjajo svoje razlike. Podobno lahko različna kulturna okolja skupaj sodelujejo v neki tradiciji in jo nadaljujejo, ne da bi zato morala postati med seboj enaka. To je še posebej pomembno za prihodnji razvoj daoizma zunaj Kitajske.

Evropske daoistične skupnosti ne morejo preprosto poustvariti družbenih razmer, ki so se oblikovale v zgodovini kitajskega daoizma. Vendar to ne pomeni, da zato izgubijo pristnost daoistične tradicije. »Pristnost« ali »pravovernost« ne pomenita nujno popolnega ujemanja z zgodovinskimi oblikami. Kažeta se lahko tudi v ohranjanju in nadaljevanju temeljnih odnosov, ki sestavljajo tradicijo: odnosov med naukom in prakso, mojstrom in učencem, obredi in skupnostjo, klasičnimi besedili in dejansko udeležbo ter duhovno prakso in ravnanjem.

Naloga evropskega daoizma zato ni, da postane »Kitajska«, niti da postane zahodna filozofija, odeta zgolj v daoistično izrazje. Njegova resnična naloga je v Evropi oblikovati kulturni prostor, v katerem lahko daoistična tradicija pristno živi in se še naprej razvija.

Predajanje tradicije v digitalni dobi

Sodobno širjenje daoizma poteka tudi v novem okolju — digitalnem svetu. Spletna stran Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije ponuja javno dostopno platformo za izobraževanje, raziskovanje, akademske objave, glasbo, dogodke, skupnostne zadeve ter predstavitev daoistične misli in prakse. Trenutno je na voljo v kitajski, angleški, italijanski in španski različici, kar bralcem iz različnih držav in regij omogoča dostop do njenih vsebin.

To odpira nove možnosti medkulturnega širjenja. Bralci z vsega sveta lahko tako spoznajo daoizem ter poglobijo razumevanje njegove misli in kulture. Raziskovalci lahko pregledujejo zapise o daoističnih obredih in akademsko gradivo; glasbeniki lahko poslušajo daoistično obredno glasbo; pripadniki drugih verskih tradicij pa lahko spoznavajo daoizem, še preden vstopijo v daoistični tempelj. Znanstveniki lahko na tej platformi objavljajo tudi izsledke svojih raziskav o daoizmu in s tem prispevajo k nadaljnjemu razvoju daoističnih študij v širšem mednarodnem akademskem okolju.

Pomemben vidik tega dela je tudi vključevanje daoizma v širši sistem akademskega raziskovanja. Slovenski daoistični tempelj Najvišje harmonije je že vložil prošnjo za vključitev v RESILIENCE-SI, slovenski nacionalni konzorcij evropske raziskovalne infrastrukture za religiologijo RESILIENCE . RESILIENCE povezuje raziskovalne ustanove, podatkovne zbirke, raziskovalne vire, strokovno znanje in raziskovalne storitve, da bi olajšal dostop do znanstveno pomembnih podatkov in gradiv za akademsko raziskovanje religij.

Sodelovanje v tem sistemu je pomembno za raziskovanje daoizma, saj bi omogočilo njegovo bolj sistematično vključevanje v evropsko akademsko in raziskovalno okolje. Hkrati bi ustvarilo pogoje za dokumentiranje daoistične tradicije zunaj Kitajske, izboljšanje dostopnosti povezanih raziskovalnih virov ter njihovo povezovanje z obstoječo raziskovalno infrastrukturo. Če bo prošnja odobrena, bi takšno sodelovanje lahko dodatno obogatilo slovenski raziskovalni prostor in omogočilo bolj sistematično dokumentiranje daoizma kot verske tradicije, ki dejansko živi in se razvija v Evropi.

Vendar ima digitalno širjenje tudi svoje meje. Prenaša lahko besedila, slike, zvočne posnetke in informacije, ne more pa v celoti prenesti odnosa med mojstrom in učencem, resnično poustvariti izkušnje telesne navzočnosti pri obredu ali nadomestiti same daoistične skupnosti. Digitalno širjenje je zato lahko le most med ljudmi in tradicijo, ne pa nadomestilo zanjo.

Vrt brez vzhoda: srečanje brez asimilacije

Vrt brez vzhoda (没有东方的花园) je eden od knjižnih projektov, ki jih razvija Slovenski daoistični tempelj Najvišje harmonije. Njegov namen je ustvariti literarni in filozofski prostor, v katerem se lahko srečujejo glasovi različnih kulturnih in verskih tradicij. Daoizem, budizem, krščanstvo, islam ter filozofija, književnost in znanost s svojimi različnimi pogledi vstopajo v odprt pripovedni prostor. Projekt je pomemben tudi zato, ker splošnemu bralstvu na razumljiv in prijazen način predstavlja številne svetovne verske in filozofske tradicije, obenem pa daoistične modrece umešča v širšo pokrajino človeške misli.

Namen projekta ni trditi, da vse tradicije v svojem bistvu izražajo isto misel. Prav nasprotno: srečanje postane zares smiselno prav zato, ker razlike med njimi ostajajo jasno vidne.

Krščanski bralci bi morali imeti možnost spoznati daoizem, ne da bi ga morali zvesti na krščanstvo. Muslimanski bralci ga prav tako lahko razumejo, ne da bi ga morali uokviriti z ustaljenimi kategorijami islama. Budistični bralci lahko prepoznajo podobnosti, ne da bi zato tradiciji imeli za povsem enaki. Raziskovalci filozofije lahko z daoizmom vstopajo v pojmovni dialog, ne da bi ga spreminjali v še en zahodni filozofski sistem, sinologi pa se lahko posvetijo njegovi zgodovinski in jezikovni posebnosti. Splošni bralci se medtem srečujejo z literarnim delom, ki širi obzorja in omogoča pregled nad različnimi miselnimi tradicijami v človeški zgodovini.

Projekt si torej prizadeva za srečanje brez asimilacije. Njegova temeljna skrb je raziskovanje možnosti harmoničnega in človečnega sobivanja različnih tradicij. To je morda tudi eno najpomembnejših načel za prihodnost daoizma v svetovnem kulturnem okolju.

Od akademskega spoznanja do neposredne izkušnje

To zamisel dodatno ponazarja nedavni dogodek. V septembru 2026 je Slovenski daoistični tempelj Najvišje harmonije gostil več kot petintrideset udeležencev mednarodne filozofske poletne šole Univerze v Ljubljani, med njimi znanstvenike, doktorske in podoktorske raziskovalce iz različnih držav.

Obisk je udeležencem omogočil, da so teoretično spoznavanje kitajske in azijske filozofije nadgradili z neposrednim stikom s pristnim in živim verskim okoljem. Vstopili so v prostore templja Najvišje harmonije, spoznali oltar, obredne pripomočke, knjižnico in glasbila ter se neposredno pogovarjali s člani templja.

Akademsko raziskovanje je nepogrešljivo. Brez besedilnih, zgodovinskih, jezikovnih in filozofskih raziskav lahko daoizem hitro napačno razumemo. Vendar zgolj akademsko raziskovanje ne more izčrpati celotne vsebine tradicije. Srečanje med univerzo in templjem Najvišje harmonije lahko zato vzpostavi odnos vzajemne obogatitve: akademska skupnost prispeva kritično refleksijo in zgodovinsko znanje, verska skupnost pa utelešeno prakso in živo predajanje tradicije.

Sodobna vrednost daoistične prakse

V čem je torej sodobna vrednost daoizma? Na to vprašanje zlahka odgovorimo z naštevanjem težav sodobne družbe, za katere bi daoizem lahko ponudil nekakšno rešitev: ekološka kriza, stres, duševno in telesno zdravje, pospešen tehnološki razvoj, družbeni konflikti in medkulturni nesporazumi. Vse to so področja, na katerih lahko daoistična misel sodeluje in učinkuje.

Vendar lahko njeno vrednost znova zožimo, če jo obravnavamo zgolj kot nabor orodij za reševanje sodobnih težav. Njena globlja vrednost je v tem, da lahko preobrazi način, kako zastavljamo vprašanja. Namesto da bi se spraševali le, kako naj človek nadzoruje svoje življenje, nas daoizem usmerja k vprašanju: Kako lahko človek sodeluje v procesih spreminjanja, ki niso pod njegovim nadzorom? Namesto da bi naravo obravnavali kot vir za izkoriščanje, nas daoizem spodbuja k razmisleku o tem, kako različna bitja, stvari in procesi spreminjanja znotraj širšega svetovnega reda delujejo v skladu s svojimi lastnostmi. Namesto da bi duhovno prakso razumeli kot nenehno kopičenje veščin, nas usmerja k njenemu razumevanju kot preobrazbe lastnega načina bivanja. Namesto prepričanja, da lahko dejansko učinkujemo le z obvladovanjem in nadzorom, nam »wuwei« odpira drugo možnost: tudi brez prisilnega ravnanja lahko delujemo in učinkujemo.

Za daoizem je »de« še posebej pomemben. »De« vode ni v tem, da bi bila voda v moralnem smislu »dobra«, temveč v tem, kako sama deluje, v njenem posebnem načinu gibanja in učinkovanja. To nas spodbuja tudi k ponovnemu premisleku o človekovi duhovni praksi: »negovati de« pomeni negovati način, kako človek ustrezno biva in deluje v svetu. Zato se ne sprašujemo le: »Kako lahko postanem boljši človek?« Vprašamo se lahko tudi: »Kako naj v konkretnih okoliščinah, v katerih sodelujem, prilagodim svoj način bivanja in delovanja, da bo ustreznejši?«

Morda je prav to eden pomembnih razlogov, da daoizem tudi danes ostaja aktualen.

Sklep: ohranjati tradicijo živo

Medkulturno širjenje daoizma ni zgolj vprašanje zgodovine prevajanja, širjenja idej ali ustanavljanja daoističnih skupnosti v novih kulturnih okoljih. Temeljnejše vprašanje je, kako tradicija ostaja živa, ko prestopi svoje prvotne zgodovinske in kulturne meje. Za to je potrebno prevajanje, ki ne izbriše razlik; prilagajanje novemu okolju, ki ne pomeni izgube lastnih posebnosti; praksa, ki ostaja povezana s klasičnimi besedili, učenjem, obredi, etiko in daoistično skupnostjo; ter dialog, ki ne predpostavlja, da se ena stran raztopi v drugi.

Praktične izkušnje Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije ponujajo enega od mogočih modelov tega procesa. Sodelovanje s kitajskimi daoističnimi skupnostmi, izobraževanje, daoistična obredna glasba, skupnostna praksa, raziskovanje, prevajanje, digitalno širjenje in medkulturni dialog niso ločene dejavnosti. Skupaj sestavljajo proces, v katerem starodavna tradicija v novem kulturnem okolju pridobiva konkretne in žive oblike.

Tema letošnjega foruma, »Z Daom negovati de, združevati svet v harmoniji«, nas spodbuja k ponovnemu premisleku o pomenu »negovanja de« in »harmonije«. Z vidika, ki ga zagovarja ta prispevek, »de« ne bi smeli razumeti zgolj kot moralno krepost, saj ima temeljnejši pomen. »De« se kaže kot način, kako bitje, stvar ali pojav v skladu s svojimi lastnostmi znotraj delovanja Daa uresničuje in udejanja svoje lastno učinkovanje.

Človekovo »negovanje de« ne pomeni, da se moralno povzdigne nad druga bitja in stvari, temveč da se uči ustrezneje bivati in delovati znotraj širših procesov, v katerih je že udeležen. To spreminja tudi naše razumevanje »harmonije«. Harmonija ne zahteva enakosti, temveč vzpostavljanje ustreznih odnosov.

Različna bitja in stvari, različne kulture, tradicije in načini razumevanja lahko sodelujejo v širši mreži povezanosti, hkrati pa ohranjajo svoje razlike. Morda je prav to eden najpomembnejših prispevkov, ki jih daoizem lahko ponudi sodobnemu svetu.

Dao ni zgolj nekaj, kar lahko širimo, temveč je predvsem pot, ki nas vodi pri učenju življenja. Tudi »de« ni le moralna krepost, temveč način učinkovanja, po katerem se Dao izraža v različnih konkretnih oblikah obstoja in vsaki omogoča, da v polnosti uresničuje svojo naravo. »Harmonija« ni poenotenje, temveč možnost, da različne stvari sobivajo v medsebojni povezanosti. Tradicija pa ni živa zato, ker se nikoli ne spremeni, temveč zato, ker lahko sredi sprememb ohranja svojo notranjo kontinuiteto.

Medkulturno širjenje daoizma zato ne pomeni zgolj prenosa te besede iz enega jezika v drugega. Predvsem pomeni ustvarjanje pogojev, v katerih se lahko »Dao« znova uresniči kot dejanski način življenja. Morda je prav v tem sodobna vrednost daoizma: ne v tem, da bi moral daoizem postati bolj »moderen«, temveč v tem, da bi resnično srečanje sodobnega sveta z daoizmom lahko spodbudilo nov razmislek in omajalo njegovo gotovost, da že ve, kako naj človek biva.