Pesnitev tisočih pismenk: mala enciklopedija kitajske kulture

Kitajščino pogosto najprej dojemamo kot jezik zapletenih pismenk. Toda Pesnitev tisočih pismenk pokaže, da te pismenke niso le znaki za zapisovanje besed, temveč vrata v drugačen način mišljenja, v svet, kjer so Kozmos, Zemlja, človek, narava, oblast, etika in vsakdanje življenje povezani v enoten simbolni sistem. Prav zato je to starodavno besedilo veliko več kot učbenik. Je zgoščen zemljevid kitajske kulture, ki zajema vse od makrokozmosa do mikrokozmosa: od nastanka vesolja do človeka, njegovega mesta v svetu in njegovega vsakdanjega življenja. 

»Nebo je temno modro, zemlja je rumena; kozmos je kaos, nedoločljivo velik in nov.« (Tiān dì xuán huáng 天地玄黃, yǔzhòu hóng huāng 宇宙洪荒).

Prav s tem verzom se začne Pesnitev tisočih pismenk (Qiānzì wén 千字文), eno najznamenitejših in najbolj razširjenih kitajskih besedil. Poleg Pesnitve treh pismenk je bila tisoč štiristo let temeljno besedilo za opismenjevanje na Kitajskem intudi drugod. Zato velja za spomenik kitajske pismenosti.1

Pred približno 1500 leti jo je napisal učenjak Zhou Xingsi po naročilu cesarja Wuja, pripadnika Južne dinastije Liang (Nán Liáng). Cesarjev cilj je bil opismeniti dvorjane in lastne otroke s pomočjo kaligrafije iz del slovitega mojstra Wang Xizhija. Zhouju je naročil, naj iz omenjenih del naredi izbor tisoč pismenk in jih združi v pesnitev, ki si jo bo mogoče zlahka zapomniti. Pri tem se nobena pismenka ni smela ponoviti.

Dejansko je Zhou rimano besedilo uspel sestaviti iz tisoč pismenk, od katerih je vsaka edinstvena in se torej skozi celotno besedilo pojavi zgolj enkrat. Profesor Daoistične akademije Wudangshan Deng Xuelin je na Drugem mednarodnem seminarju daoistične kulture v Danjiangkouju ob tem poudaril, da je to besedilo še “danes izjemno učinkovita in zanimiva vstopna točka za učenje kitajščine in spoznavanje kitajske kulture”. V njem so nanizane raznolike vsebine: kozmologija, narava, zgodovina, samokultivacija, družinska etika in življenjska filozofija. Ker si pismenke sledijo v natančnem, vsem znanem zaporedju, so Pesnitev stoletja uporabljali za oštevilčevanje dokumentov, izpitnih pol in uradnih arhivov.

Strogo simetričnemu besedilu pesmi, ki je sicer prepletena s konfucijanstvom, daje enakomeren ritem 250 verzov s po štirimi pismenkami. Vsaka druga vrstica se rima. Naravno melodijo besedila ustvarja izmenjava tonov, značilnih za kitajski jezik. Tako so jo učenci lahko peli ali ritmično recitirali in si jo lažje zapomnili.

Z branjem besedila, zapisanega v pinyinu, ki je uradni latinični zapis izgovora kitajskih pismenk, smo tudi udeleženci seminarja lahko začutili ritem in strukturo kitajskega jezika. 

Predavatelj nam tega edinstvenega dela, ki je po njegovih besedah mala enciklopedija kitajske kulture, ni predstavil le jezikovno, temveč nas je vpeljal v njegovo astronomsko, ritualno in daoistično ozadje, kjer so v ospredju notranja preobrazba, ritmi narave in opazovanje neba. Nazorno je pojasnil, kako so se pismenke razvijale iz opazovanja narave, naravnih pojavov in človekovih dejavnosti.

Na prvem predavanju se je osredotočil na etimološko razlago prvih osmih pismenk, ki sem jih izbrala za uvod prispevka. Pri branju besedila je pomembno, da vsako pismenko postavimo v kontekst z drugimi pismenkami in s celotnim verzom, ki je, kot rečeno, sestavljen iz dveh delov s po štirimi pismenkami.

1. Kozmologija in narava

O kozmologiji in naravi govori prvi verz Pesnitve: 天地玄黃 Tiān dì xuán huáng, ki ga v dobesednem prevodu razumemo kot: »Nebo, Zemlja; temno, rumena«. Opisuje ločitev Neba in Zemlje, pri čemer se je nebo obarvalo temno modro, zemlja pa rumeno.

天 tiān je Nebo, predstavlja duhovni svet, višje zakone narave in vesolje.

地 dì je Zemlja, tla; predstavlja snovni svet, naš planet in rodovitno zemljo.

玄 xuán je temno modro, tudi skrivnostno, globoko. Opisuje tako skoraj črno barvo nočnega neba daleč stran od mestnih luči, v daoizmu pa pomeni tudi nekaj nedoumljivega, skrivnostnega.

黃 huáng je rumeno, predstavlja barvo rodovitne zemlje, ki daje življenje.

Štiri pismenke v verzu 宇宙洪荒 yǔ zhòu hóng huāng izražajo brezmejnost prostora-časa in prvobitni kaos pred nastankom zvezd, narave in ljudi. Verz lahko prevedemo kot: »Kozmos je bil širen, kaotičen in prvobiten prostor.«

Pojem 宇宙 yǔ zhòu označuje prostor in čas, 洪荒 hóng huāng pa prvobitno stanje sveta.

宇 yǔ namreč pomeni prostor. Po besedah profesorja Denga izvira iz podobe strehe ali prostora, ki zajema »zgoraj, spodaj in štiri strani neba« in opredeljuje fizični prostor kozmosa. 

宙 zhòu pomeni čas; pismenka predstavlja nosilni tram, oziroma, linearno časovno premico od pradavnine do danes. 
洪 hóng pomeni ogromen, poplava, neizmeren. V tem kontekstu opisuje brezmejno, poplavljeno ali kaotično stanje prvobitnega sveta. Pismenka je sestavljena iz dveh delov. Prvega sestavljajo tri kapljice vode (氵, to je vodni radikal ali ključ), drugi del je beseda za skupno, skupaj 共 gòng. 

Obvladovanje poplav je bilo v preteklosti ključno za preživetje skupnosti, zlasti ob Rumeni reki (黄河 Huáng Hé). Po starodavni pripovedi jo je s sistemom nasipov, izsuševanja in preusmerjanja vodnih tokov ukrotil vladar Veliki Yu (大禹Dà Yǔ), »tisti, ki obvladuje vode«. Reka teče po obširni Planoti rumene zemlje (黄土高原 Huángtǔ Gāoyuán), ki ji daje značilno rumenkasto barvo in velja za eno od zibelk kitajske civilizacije.

Znak 共 gòng predstavlja roki, ki držita posodo in jo postavljata na obalo. Gre za opis prizora darovanja ali izkazovanja spoštovanja prednikom. Ta del pismenke se zato uporablja tudi za obrede darovanja, čaščenja prednikov (gòngfèng 供奉). 

Znak 荒 huāng med drugim pomeni opustel, prazen, neobljuden prostor. Profesor Deng je pri tem izpostavil še eno pomembno podrobnost. V času dinastije Zhou, denimo, so bili kraji, oddaljeni od mestnega vrveža, ki so jih imenovali huāng, starodavna astronomska opazovalna središča. Zato je pismenka 荒 tesno povezana z astronomijo.洪荒 hóng huāng v Pesnitvi tisočih pismenk tako opisuje prvobitne zakone narave. Na osnovi njihovega opazovanja so oblikovali koledar in sistem 24 solarnih izrazov, iz katerih izvira tudi Taiji diagram.

Pismenka 荒 huāng se v svoji najzgodnejši obliki pojavi tudi v »preroški pisavi« na kosteh, imenovani jiǎgǔwén甲骨文. To najstarejšo znano obliko kitajske pisave in obenem eno najstarejših pisav na svetu so uporabljali za vedeževanje in obredne namene. Izvira iz obdobja med 16. in 11. stoletjem pred našim štetjem, iz časa vladavine dinastije Shang 商. Zapise na kosteh so odkrili konec 19. stoletja. Zanimivo je, da ta pisava, za razliko od egipčanskih hieroglifov, ni izumrla, temveč predstavlja neposredno razvojno stopnjo na poti do sodobne kitajske pisave.

O veliki divjini huāng govori tudi zelo pomembno poglavje z naslovom Knjiga širne divjine (Dàhuāngjīng 大荒经) iz enega najstarejših kitajskih tekstov (nastajal naj bi od 1. st. p. n. št. do 4. stoletja n. št.) z naslovom Knjiga gora in morij(Shānhǎijīng 山海经).

Danes se omenjeni znak uporablja za opis nečesa zapuščenega ali puste dežele. Pojem 洪荒 / hóng huāng pa v sodobni kitajski pop kulturi in kinematografiji uporabljajo za poimenovanje specifičnega žanra epske mitološke fantastike. V prvih dveh verzih imamo tudi besedno igro. Besedi za »rumeno« (huáng) in »divje, pusto« (huāng) zvenita skoraj enako. To je bil lahko zelo koristen pripomoček, da so se učenci naučili povezav med abstraktnimi pojmi, kakršen je nastanek Vesolja,in resnično reko, ob kateri so živeli.

2. Ciklični čas, vesolje in notranja preobrazba: »Sonce zahaja, luna se polni; zvezde in ozvezdja so razvrščena in razprostrta po nebu.«

Verza 日月盈昃，辰宿列張 / Rì yuè yíng zè, chén sù liè zhāng govorita o cikličnem času. 

Sonce vsak dan doseže svoj vrhunec in nato upade, Lunine mene se izmenjujejo v enakomernih zaporedjih, stalna ozvezdja na nebu pa ohranjajo red in predvidljivost na nočnem nebu. Vse to so pravzaprav temelji ritma našega življenja. Verz govori o nenehnem spreminjanju, izmenjavi yina in yanga.

Podrobneje smo spoznali pismenki 日 rì in 月 yuè, Sonce in Luna 

Najstarejše zapise pismenke 日 rì - Sonce so prav tako našli na preroških kosteh (jiǎgǔwén 甲骨文), kjer je bila upodobljena kot krog s piko na sredini. Sonce predstavlja izvorni princip yang in vir primarnega yángqìja 阳气. Čaščenje Sonca ima na Kitajskem, tako kot drugod po svetu, tisočletno tradicijo, je povedal profesor Deng. Kot primer je izpostavil obred v veličastnem kompleksu Oltar neba (Tiāntán 天坛 ) v Beijingu, ki ga je v 15. stoletju zgradila dinastija Ming, pozneje pa razširila dinastija Qing.

Z Luno je povezana znana starokitajska zgodba o lepotici Cháng’é 嫦娥 in njenem možu, junaku ter lokostrelcu Hòu Yìju 后羿 . Slednji je za nagrado, ker je sestrelil devet od desetih sonc, ki so ogrožala življenje na Zemlji, od Kraljice matere Zahoda (Xīwángmǔ 西王母)  dobil eliksir nesmrtnosti. Bilo ga je dovolj, da bi ena oseba postala popolno božanstvo in odletela v nebesa, medtem ko bi dvema osebama prinesel dolgoživost na Zemlji. Vendar ga je Cháng’épopila sama (zakaj, obstajajo različne razlage), odletela v nebesa in za svoje domovanje izbrala Luno, s katere je lahko opazovala svojega moža.

S tem mitom in z luno je tesno povezan Praznik sredine jeseni (Zhōngqiūjié 中秋节). Praznujejo ga sredi osmega meseca po lunarnem koledarju, v času jeseni. Njegov prepoznavni znak so mesečevi kolački (yuèbǐng月饼).

Za daoiste, ki se posvečajo notranji alkimiji (nèidān 内丹), sta Sonce in Luna pomembna vira qija. Profesor Deng je pri tem omenil metodo zbiranja oziroma vsrkavanja qija, caiqi 采气, ki jo je spoznal pri mojstru v Jingzhouju v provinci Hubei, zajema pa opoldansko in polnočno vajo kultivacije.

2.1. Opoldanska vaja kultivacije: ura wǔshí 午时

Čas med 11. in 13. uro je poimenovan ura wǔshí 午时. Takrat je sonce najvišje in njegova moč doseže dnevni vrhunec. Veliki mojster je v tem času stopil neposredno pod sonce in usmeril pogled proti njemu. Kot je poudaril profesor Deng, pri tej vaji ne gre za agresivno ali aktivno strmenje v sonce, saj bi to poškodovalo oči, temveč za pasivno odprtost, kjer človek dopusti, da sonce »gleda/obseva« njega. Oči pri tem niso aktivno orodje gledanja, temveč odprt sprejemnik sončne energije. Profesor Deng je metodo preizkusil, a je zdržal le nekaj minut, medtem ko je omenjeni mojster ta proces kultivacije lahko izvajal več ur skupaj. Ob tem velja pripomniti, da gre pri tem opisu le za predstavitev tradicionalne prakse, ne pa za priporočilo za samostojno izvajanje.

2.2. Polnočna vaja kultivacije: ura zǐshí 子时

Ura zǐshí 子时 obsega nočni čas med 23.00 in 1.00 ponoči. V daoistični tradiciji sta uri wǔ (poldan) in zǐ (polnoč) dve ključni točki dneva, zato mnogi ta čas izberejo za meditacijo.

Po besedah omenjenega mojstra je ura zǐ idealna za povezovanje z Luno (yuè月), ki predstavlja princip yin, in z njeno energijo (yīnqì 阴气). Vaja poteka po enakem načelu kot opoldanska praksa, le da je usmerjena k luni. Prav zato naj bi imela v tem času meditacija in notranja alkimija (nèidān 内丹) največjo moč.

2.3. Praznik zmajevih čolnov (Duānwǔ Jié  端午节)

Študente je zanimal tudi pomen Praznika zmajevih čolnov (Duānwǔ Jié 端午节), ki je potekal prav v času seminarja in se vsako leto odvija 5. dan 5. lunarnega meseca. Zato se je prof. Deng najprej posvetil pismenki za število 5. Njena najstarejša oblika je namreč povezana z astronomijo. Poleg števila 5 je v kitajski simboliki zelo pomembno število 9.

Izraz jiǔ wǔ zhī zūn 九五之尊 označuje vrhovno cesarsko oblast. V njem število devet (jiǔ 九) predstavlja popolni vrhunec, skrajnji doseg in največjo moč yanga oziroma yángqìja. Posvečen mu je Praznik dvojne devetke (Chóngyáng jié 重阳节), ki ga obeležujejo 9. dan 9. lunarnega meseca.

V osrednji Kitajski se okoli 5. dne 5. lunarnega meseca pojavi veliko žuželk, mrčesa in nevarnih živali, vključno s kačami. To je čas, ko se nakopiči strupena, toksična energija (dúqì 毒气). Zato so starodavni Kitajci ob Prazniku zmajevih čolnov obredno pili žgano ali fermentirano vino (xiónghuáng jiǔ 雄黄酒) z dodatkom sicer strupenega oranžno-rdečega arzenovega minerala realgarja (arzenov sulfid). Verjeli so, da odganja kače, škorpijone, insekte in druge »strupene« vplive poletnega časa, da ščiti pred boleznimi in odganja nečisto energijo.

Tradicija tekmovanj v zmajevih čolnih in priprav riževih štručk (zòngzi 粽子) v času tega praznika izvira iz ljudskega obeleževanja spomina na Qu Yuana (屈原), domoljubnega pesnika, visokega državnega uradnika in pripadnika kraljevega rodu države Chu (楚). Temeljni zgodovinski vir za preučevanje njegovega življenja in smrti so Zapisi zgodovinarja (Shǐjì 史記) avtorja Sima Qiana (司馬遷). V tem delu je zabeleženo, da je bil Qu Yuan od kralja Huaja (懷王) odstavljen zaradi spletkarskih obrekovanj. Čeprav je živel v izgnanstvu, je ohranil zvestobo državi Chu in njenemu vladarju ter upal, da se bo politični položaj spremenil. Po smrti kralja Huaja  je bil zaradi nasprotovanja ministru Zilanu znova izgnan. 

V znamenitem dialogu z ribičem na bregu reke je QU Yuan zavrnil prilagajanje svetu, ki ga je razumel kot moralno izprjenega. Po izročilu naj bi dejal, da  »so vsi ljudje umazani in pijani«, medtem ko je sam ostal »čist in trezen«. Zato se ni želel »spustiti s tokom« družbenega nazadovanja. Raje je sprejel smrt, kakor da bi dovolil, da se omadežuje njegova notranja čistost. Motiv smrti, nerazumevanja in nezmožnosti bivanja v moralno pokvarjenem svetu se ponovi v njegovi pesmi Objemanje peska (Huai sha 懷沙). Sima Qian nadalje poroča: »Nato je objel kamen, se vrgel v Miluo in utonil.«

Po ljudskem izročilu so ga krajevni prebivalci zaman poskušali rešiti s čolni. Z ropotom in udarjanjem vesel ob vodo so odganjali ribe ter jim metali v bambusove liste zavite riževe štručke (zòngzije 粽), da bi jih tako nasitili in in tako vsaj delno obvarovali Qujevo truplo pred poškodbami.

Iz Sima Qianove pripovedi lahko torej sklepamo, da je bil Qujev samožrtvovnje povezano z njegovo politično marginalizacijo, razočaranjem nad razmerami v državi Chu, in kar je bistveno, ter predvsem z njegovo trdno odločitvijo, da ne sprejme moralnega kompromisa s političnim okoljem, ki z njegovo neomajno odločitvijo, da ne sprejme moralnega kompromisa s političnim okoljem, ki ga je dojemal kot koruptivnega. Pri tem velja opozoriti, da Sima Qian izrecno ne navede enotnega razloga za Qujevo smrt. Motivacijski okvir je razpršen po celotni pripovedi in izhaja predvsem iz Qu Yuanovih lastnih izjav in pesniških odlomkov. 

Z vidika zgodovinopisne metodologije Sima Qian v biografskem poročilu ne podaja niti natančnega datuma smrti niti enoznačnega vzročnega motiva zanjo. Tradicionalno umeščanje njegovega samomora v leto 278 pr. n. št., torej neposredno po zasedbi prestolnice Ying (郢) s strani generala države Qin, Bai Qija (白起), kot je razvidno iz kronoloških tabel v 15. poglavju Shǐjìja, je rezultat poznejše historiografske rekonstrukcije in ne neposredna eksplicitna navedba vira. Qu Yuanov literarni in miselni opus je sicer nujno interpretirati v kontekstu avtohtone kulture države Chu, za katero je bil značilen preplet prastarih šamanskih obrednih praks (wū 巫), specifičnih kozmoloških konceptov ter zgodnjih daoističnih filozofskih tokov.

Praznik zmajevih čolnov je bil prvotno povezan z žrtvenimi in zaščitnimi obredi, danes pa je na Kitajskem uradni državni praznik. Od leta 2008 ga obeležujemo tudi v Sloveniji s Festivalom zmajevih čolnov v Ljubljani. Na reki Ljubljanici ga organizirata Konfucijev inštitut in Kajakaška zveza Slovenije. Kot zanimivost: letos je tekmovanje prvič potekalo v okviru državnega prvenstva, kjer so zmagovalni ekipi podelili naziv slovenskega državnega prvaka v veslanju z zmajevimi čolni. Vsakič je na Festivalu mogoče poskusiti tudi zòngzije. Na prvem in še na nekaj tekmovanjih smo sodelovali tudi današnji predstavniki in člani Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije (SDT). 

2.4. Tradicionalni kitajski koledar izvira iz opazovanja gibanja Sonca in Lune

Poglejmo na kratko še četrti verz Pesnitve tisočih pismenk:  辰宿列張 Chén sù liè zhāng kar lahko prevedemo kot »zvezde in ozvezdja so razvrščena in razprostrta«. Verz opisuje popoln red in strukturo kozmosa. Nebo za stare Kitajce ni bilo nikakršen kaos, temveč natančno organiziran sistem, v katerem ima vsaka zvezda, planet, ozvezdje svoje mesto. 

Nebesni svod so razdelili na 28 nebesnih postaj 二十八宿 èrshíbā xiù, povezanih v koordinatno mrežo neba. Astronomi so jo uporabljali za opazovanje gibanja Sonca, Lune, planetov in drugih zvezd. Na tej matematični podlagi so določili 24 postaj Sončevega leta ali 二十四节气 èrshísì jiéqì in 28 mesečnih postaj Lune. 

Nastal je tradicionalni kitajski koledar, lahko bi mu rekli lunarno-sončev koledar, ki je bil tisočletja in je še danes vodilo za kmetijska opravila in obeleževanje tradicionalnih praznikov, medtem ko v vsakdanjem življenju tudi na Kitajskem danes uporabljajo gregorijanski koledar. Tudi nekateri naši kmetovalci uporabljajo koledar luninih men za sajenje, sejanje in pobiranje plodov, vendar so starodavni Kitajci ugotovili, da Luna ni dovolj za uspešno kmetovanje. Luna namreč določa mesečni ritem, medtem ko Sonce določa izmenjavo letnih časov.

Temelj tega sistema so štiri ključne astronomske točke: dve enakonočji in dva sončeva obrata ali vrha oziroma solsticija 二分二至 èr fēn èr zhì:

Pomladno enakonočje – 春分 /chūnfēn: enaka dolžina dneva in noči, to je čas za setev in začetek del na polju.

Poletni solsticij – 夏至 / xiàzhì: najdaljši dan v letu, vrhunec svetlobe in yanga.

Jesensko enakonočje – 秋分 / qiūfēn: enaka dolžina dneva in noči, to je čas za žetev in spravilo pridelkov.

Zimski solsticij – 冬至 (dōngzhì): najdaljša noč v letu, vrhunec yina in začetek vnovičnega rojstva energije yang.

V tradicionalnem kitajskem koledarju se novi mesec začenja ob mlaju, oziroma, novi Luni. Zato na Kitajskem novega leta ne obeležujejo po gregorijanskem koledarju 1. januarja, temveč je njegov datum odvisen od mlaja, običajno v času od konca januarja do sredine februarja. Temu koledarju sledijo tudi datumi drugih tradicionalnih kitajskih praznikov. Običajno kitajsko leto ima 12 luninih mesecev, prestopno pa 13.

Tradicionalni kitajski koledar je zato okno v razumevanje časa, narave in človeka. Odseva tisočletno zavedanje o ritmih letnih časov ter ekološko miselnost, usmerjeno v sozvočje z okoljem, ne v njegovo nadvladovanje.

2.5. Simbol Taiji 

Astronomsko opazovanje in empirično merjenje gibanja Sonca sta vtkana v sam simbol Taiji. Astronomi so v tla zasadili navpično palico in celo leto ob poldnevu merili dolžino njene sence. Senca je ob zimskem solsticiju najdaljša, kar predstavlja vrhunec yina, medtem ko je vrhunec yanga ob poletnem solsticiju, ko je senca najkrajša. Ko so celoletne meritve s pomočjo sončne ure oziroma merilne palice (gnomon) vrisali v krožni diagram, je nastala značilna krivulja v obliki črke S, ki v simbolu Taiji deli yang in yin, torej svetli in temni del simbola.

Podrobnejšo razlago nastanka simbola Taiji v povezavi s 24 solarnimi obdobji podajata Tianxing Xu in Qin Wang v članku On the formation of taiji diagram from the perspective of twenty-four solar terms.

3. Kaj v resnici pomeni izrek »vrlina je kakor voda«

V zaključnem delu predavanja o Pesnitvi tisočih pismenk se je profesor Deng posvetil dvema ključnima pismenkama 上shàng in 王 wáng ter skozi njun etimološki in filozofski razkorak razkril globlji pomen znamenitega daoističnega izreka shàng shàn ruò shuǐ 上善若水, ki ga običajno prevajamo kot »najvišja vrlina je kakor voda«.

3.1. Arhetip samožrtvovanja: Cesar Shang Tang

Da bi razumeli izrek v njegovi polni razsežnosti, moramo najprej pogledati v ozadje starodavnih žrtvenih obredov, saj je razumevanje oblasti in odgovornosti na Kitajskem neločljivo povezano s pojmom samožrtvovanja. To dejanje, ki ga izvršita vladar ali visoki predstavnik oblasti, kakršen je bil denimo Qu, ni zgolj verski obred, temveč je temeljni postulat odgovornosti: tisti, ki ima oblast, je pripravljen dati svoje življenje za blaginjo ljudstva. 

Prof. Deng je opisal primer cesarja Shang Tanga (汤王), ustanovitelja dinastije Shang. Ker je deželi vladala dolgoletna suša, se je odločil za skrajno dejanje: ponudil se je kot žrtev Nebesom. Privezal se je na steber, pod seboj prižgal grmado in prosil Nebesa, naj kaznujejo njega namesto ljudstva. Zgodovinski viri in arheološke najdbe pričajo, je pojasnil profesor Deng, da je tik pred cesarjevo smrtjo začelo deževati. Suša je bila prekinjena, cesar je preživel. Zgodba ponazarja tudi prepričanje, da je vladar posrednik med Nebom in ljudstvom.

3.2. Etimologija in razlika med pismenkama 上 shàng in 王 wáng

Profesor je s pomočjo starodavne pisave na preroških kosteh ( jiǎgǔwén) nazorno pokazal strukturo in pomensko razliko med pismenkama. 

Pismenka 王 wáng predstavlja zemeljskega vladarja, ki upravlja ozemlje in ljudi. Tri vodoravne črte, ki jih povezuje navpična črta, predstavljajo Nebo 天, Človeka 人 in Zemljo 地. Vladar je torej tisti, ki povezuje in razume vse tri ravni, pozna astronomijo, geografijo in zna upravljati z ljudmi. Je najpomembnejša oseba na določenem ozemlju.  Na primer, Zhou Wenwang, ki je napisal delo Yijing, se je imenoval Wenwang, torej vladar. To poimenovanje ustreza današnjemu kralju, najvišjemu voditelju države.

Pismenka 上 shàng pomeni nad oziroma zgornji. Spodnja črta predstavlja tla, krajša črta na vrhu pa tisto, kar je nad njimi. Shàng je kozmična raven, ki presega človeško raven in se dotika nebeškega reda. Najdemo jo v nazivih, kot so huángshàng 皇上 – cesar, tiānshàng  天上 – nebesa, tàishàng  太上 – vrhovni, tisti, ki presega vse, in shàngdì 上帝 – vrhovno božanstvo, vladar nebes, ki je višje od zemeljskega cesarja. 

3.3. Nova interpretacija izreka 上善若水 / shàng shàn ruò shuǐ iz Dao De Jinga

Profesor je opozoril na pogosto napačno interpretacijo tega znamenitega izreka iz Laozijevega Dao De Jinga. Večina ljudi, je dejal, povezavo shàng shàn prevaja kot »najvišja dobrota« ali »najvišja vrlina«. Vendar shàng v tem izreku ne pomeni zgolj »visoko«, ampak označuje »vladarja / najvišjega voditelja«, shàn pa njegovo »vrlino, politiko in način upravljanja«.

Izrek torej pravilno beremo kot: Vladarjeva vrlina (način upravljanja) naj bo kakor voda; tiho, nevsiljivo, brez prisile naj hrani in neguje vse stvari.

Voda je tu zgled za popolno upravljanje, pri katerem vladar ne tekmuje z ljudstvom, se ne vsiljuje, a kljub temu doseže vse in omogoča rast. To je ideal daoističnega vladarja, katerega najvišja oblika delovanja je zasnovana na načelu wú wéi / 无为, torej delovanju brez prisile.

3.4. Cesarski tabu imen in različica iz Mawangduija

Na predavanjih smo se dotaknili tudi zgodovinskih različic besedila Dao De Jinga. V svilenih spisih iz Mawangduija, ki izvirajo iz 3. stoletja pr. n. št., namreč piše 上善治水 / shàng shàn zhì shuǐ, kar pomeni »vladarjeva vrlina upravlja vodo«. Pri poznejšem komentatorju Wang Biju iz 3. stoletja n. št. pa najdemo zapis 上善若水/ shàng shàn ruò shuǐ, torej »vladarjeva vrlina je kakor voda«.

Do zamenjave pismenke 治 zhì - »upravljati« s pismenko 若 ruò - »kakor, podoben« je po besedah profesorja prišlo zaradi cesarskega tabuja imen (bìhuì 避讳). Ker je bila 治 del imena takratnega vladarja, so jo prepisovalci nadomestili z drugo pismenko, kar je sčasoma spremenilo tudi odtenek pomena izreka. Primer nazorno pokaže, kako so družbene in politične okoliščine vplivale na prenos in razlago klasičnih besedil.

5. Od Pesnitve do sodobnega opismenjevanja 

Sodobno opismenjevanje na Kitajskem se seveda razlikuje od učenja s klasičnimi besedili, kakršna je bila Pesnitev tisočih pismenk. A osnovni izziv ostaja poseben: kitajska pisava ne temelji na majhnem številu črk, iz katerih bi sestavljali besede, temveč na postopnem osvajanju velikega števila pismenk. 

Kitajsko in latinično opismenjevanje temeljita na različnih logikah. Latinske črke zapisujejo glasove, kitajske pismenke pa praviloma združujejo zlog in pomen. Pri latinici se iz omejenega števila črk gradijo besede, pri kitajščini pa mora učenec poleg izgovora, ki ga danes podpira pinyin, postopoma osvojiti tudi oblike, pomene in notranjo zgradbo posameznih pismenk. 

Po oceni Kitajskega jezikovnega inštituta že prvih nekaj sto pismenk omogoča osnovno orientacijo v preprostih zapisih, približno 1.000 jih olajša branje vsakdanjih vsebin, okoli 3.000 najpogostejših pismenk pa zajame veliko večino vsakdanjih besedil, čeprav to še ne pomeni razumevanja vseh stavkov in pomenskih odtenkov.

V tem je tudi posebnost kitajske pisave: pismenka ni le znak, temveč stičišče oblike, zvoka, pomena in kulturnega spomina. Profesor Deng je skozi Pesnitev tisočih pismenk pokazal, da učenje pismenk pomeni vstop v svet, kjer se jezik povezuje s kozmologijo, etiko, zgodovino in vsakdanjim življenjem. Pesnitev danes ni več učbenik v običajnem pomenu, temveč kulturni ključ: odpira pogled v način mišljenja, v katerem so pisava, narava, družba in človekovo mesto v svetu neločljivo povezani.

Lea Širok, direktorica Medijskega centra SDT

Viri in literatura:

Chinese Language Institute. (2020). How many Chinese characters do I need to learn? https://studycli.org/chinese-characters/how-many-characters-do-i-need-to-learn/

Chinese Language Institute. (n.d.). The Chinese calendar. https://studycli.org/chinese-zodiac/chinese-calendar/

Deng, X. (2026). The Thousand-Character classic. In Course materials for International Daoist Culture Seminar (The Second Session) [Neobjavljeno učno gradivo]. World Federation of Daoism, Danjiangkou.

Hong Kong Observatory. (n.d.). The Chinese agricultural calendar explained. https://www.hko.gov.hk/en/education/astronomy-and-time/time-service/00413-the-chinese-agricultural-calendar-explained.html

Sima, Q. (1959). Shiji (史記), Juan 84: Liezhuan Qu Yuan Jia Sheng (屈原賈生列傳). Zhonghua Shuju. [Angleški prevod: Sima, Q. (1993). Records of the Grand Historian: Han Dynasty II (B. Watson, Prev.). Research Centre for Translation, Chinese University of Hong Kong / Columbia University Press.]

Tseng, C.-C., Hu, J.-F., Chang, L.-Y., & Chen, H.-C. (2022). Learning to read Chinese: The roles of phonological awareness, paired–associate learning, and phonetic radical awareness. Reading and Writing, 35(5), 1125–1148. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC9533290/

Xu, T., & Wang, Q. (2017). On the formation of taiji diagram from the perspective of twenty-four solar terms. Saudi Journal of Biological Sciences, 24(5), 1113–1119. https://doi.org/10.1016/j.sjbs.2016.09.006

Opombe

• 1V članku so splošni in sodobni kitajski izrazi praviloma navedeni v poenostavljenih pismenkah, zgodovinski citati, naslovi klasičnih besedil in starejše različice zapisov pa so ohranjeni v tradicionalni obliki.