Naravni red in družbena interpretacija: daoistični odgovor na krize sveta

Daoizem se pogosto predstavlja kot ena od velikih filozofsko - religioznihih tradicij stare Kitajske, povezana z življenjem v skladu z naravo, notranjim mirom, preprostostjo in umikom od sveta. Toda takšna predstavitev lahko hitro ustvari vtis, da je daoizem nastal kot nenadna reakcija na politične in družbene krize obdobja vojskujočih se držav. Zgodovinska slika je nekoliko bolj zapletena. Temeljne predstave, iz katerih sta se pozneje razvili daoistična filozofija in religija, imajo precej starejše korenine. Vendar pa je prav nemir poznega obdobja Zhou, predvsem čas vojskujočih se držav, ustvaril okolje, v katerem so se te starejše predstave povezale v prepoznaven filozofsko - religiozni pogled na človeka, družbo in oblast.

Svet kot urejena celota

Preden govorimo o daoizmu, se moramo zazreti v zgodovinske nastanke kitajske misli. V obdobju Zhou se je razvijala predstava, da človek ni ločen od širšega kozmičnega reda. Pomemben pojem je bil Tian, »Nebo«, ki ni pomenilo zgolj fizičnega neba, temveč tudi višji red, povezan z moralnim in političnim življenjem. S tem je bila povezana tudi ideja Mandata neba - 天命 (Tiānmìng). Vladar ni imel oblasti preprosto zato, ker jo je imel, ampak zato, ker je moral vladati na način, ki je bil združljiv z redom, ki ga je predstavljalo Nebo. Če je postal tiranski in je povzročal nered, je lahko izgubil legitimnost Neba. Zgodovinsko je bilo to opazno pri obeh predhodnih dinastijah, pri dinastijah Xia ter Shang.

Ta predstava še ni bila omejena z današnjim pojmom daoizma. Toda vsebovala je pomembno izhodišče za poznejšo kitajsko filozofijo in religijo: človek in država nista najvišja merila stvarnosti. Obstaja širši red, iz katerega morata izhajati. Izhajal je iz pozornosti do naravnega sveta. Menjavanje letnih časov, rast rastlin, voda, nebo in zemlja ter različni naravni procesi niso bili zgolj ozadje človeškega življenja. Človek je bil razumljen kot del istega sveta. Iz tega je lahko nastala misel, da je treba pravilno življenje razumeti v povezavi z vesoljnim redom, ki ga človek ni sam ustvaril, temveč le bolj ali manj uspešno interpretiral. Ne moremo reči, da so bili v zgodnji Zhou dinastiji že »daoisti«. Lahko pa rečemo, da je kitajska misel že pred nastankom pojma daoizma razvijala predstave o kozmičnem redu, harmoniji in človekovem mestu v naravnem svetu.

Od krize reda do razcveta filozofije

Skozi obdobje Vzhodne Zhou dinastije je politična enotnost slabela, različne države pa so postajale vse bolj samostojne in tekmovalne. V obdobju vojskujočih se držav, približno med 5. in 3. stoletjem pr. n. št., je tekmovanje preraslo v dolgotrajne, izčrpavajoče vojne. Takratna kitajska družba se je znašla v položaju, v katerem so bili stari politični ideali reda soočeni z dejansko izkušnjo nasilja, medsebojnega tekmovanja in negotovosti. Vladarji so iskali načine, kako okrepiti države, povečati vojaško moč, pridobiti ozemlje in učinkoviteje nadzorovati prebivalstvo. Prav v takšnem okolju je prišlo do izjemnega razcveta filozofskega mišljenja. Različni misleci so iskali odgovore na podobno temeljno vprašanje: kako naj človek živi in kako naj bo urejena družba, če je obstoječi svet tako očitno zaznamovan z neredom? Odgovori so bili različni. Konfucijanska tradicija je poudarjala moralnost, pravilne odnose in družbeni red. Legalistična misel je poudarjala zakone, disciplino in močno državo. Daoistična tradicija pa je ponudila drugačen odgovor: morda težava ni samo v tem, da ljudje nimajo dovolj dobrih pravil ali dovolj učinkovite oblasti. Morda težavo povzroča že pretirana želja po urejanju, nadzoru in poseganju v svet.

Dao kot red, ki ga človek ne ustvarja

V središču takratne daoistične misli je bil Dao kot, pot, način, usmeritev, možnost uskladitve z vesoljno harmonijo. Dao ni bil definiran kot zakon, ki bi ga nekdo določil, niti ni osebno božanstvo v običajnem smislu. Šlo je bolj za način sprejemanja dejstev, kako se stvari resnično odvijajo, za širši tok stvarnosti, ki ga človek ne more v celoti doumeti ali obvladovati. Od tod izhaja pomembna značilnost zgodnjega daoističnega pogleda: človek ne bi smel sveta ves čas nasilno prilagajati svojim željam. To postane še posebej razumljivo, če pomislimo na družbo vojskujočih se držav. Vladarji so si prizadevali za več ozemlja, več bogastva, več vojakov in več političnega nadzora. Posameznik, ki je želel uspeh, je moral sodelovati v tekmovanju za položaj in ugled. Daoizem pa je začel postavljati pod vprašaj samo logiko takšnega tekmovanja. Ali je več moči res rešitev? Ali več zakonov nujno pomeni boljšo družbo? Ali človek z nenehnim poseganjem v svet stvari izboljšuje ali morda prav nasprotno – ustvarja še večjo neskladnost?

Umik namesto revolucije

Tu pridemo do pomembne značilnosti zgodnjega daoizma: njegov odgovor na krizo praviloma ni bil revolucionaren. Daoistični mislec ni nujno rekel: »Sedanji vladar je slab, zato ga moramo strmoglaviti in vzpostaviti novo oblast.« Takšno razmišljanje bi namreč še vedno ostajalo znotraj iste logike boja za oblast. Namesto tega je takratni mislec pogosto ponudil drugačno možnost: umakniti se iz tekmovanja za oblast in prepustiti vesoljni naravi njeno spontano delovanje. To se  je izražalo v odpoved politični karieri (Zhuangzi), zavračanju prestiža, preprostosti načina življenja ali celo v simboličnem umiku iz središča političnega sveta (Laozi). Bistvo ni bilo v begu iz strahu, ampak v zavrnitvi sodelovanja v igri, ki jo je zgodnji "daoist" razumel kot škodljivo. Če se vsi borijo za oblast, takratni modrec poskuša ne sodelovati. Včasih preprosto zavrne sodelovanje v tekmovanju. V tem smislu je umik lahko razumljen tudi kot oblika nevsiljive kritike. Človek ne potrebuje vedno revolucije, da bi zavrnil vrednote sveta, v katerem živi. Pogosto je dovolj, da jih ne sprejme in jim ne sledi.

Wu wei: delovati brez prisile

S tem je tesno povezan eden kasnejših najpomembnejših daoističnih pojmov, wu wei. Dobesedno ga pogosto prevajamo kot »neprisiljeno delovanje«, vendar tudi tak prevod hitro zavede. Daoizem ne namiguje na preprosto pasivnosti ali na neprisiljeno delovanje. Wu wei pomeni predvsem, da človek ne deluje na silo in ne poskuša nenehno prisiliti sveta, da bi se prilagodil njegovim načrtom, njegovemu pogledu. To lahko razumemo tudi kot politično načelo. Če vladar nenehno uvaja nove ukrepe, povečuje nadzor, kaznuje, zahteva in posega v življenje ljudi, lahko s tem ustvari prav tisti nemir, ki ga želi odpraviti. Daoistični ideal vladarja je zato precej nenavaden: dober vladar je tisti, ki zna vladati v skladu z naravnim tokom. Njegovo delovanje je zadržano, njegova oblast ne posega po nepotrebnem v vsak vidik življenja. Tu se osebni umik in politična filozofija srečata. Posameznik se umakne iz tekmovanja za oblast; vladar pa naj se umakne od nepotrebnega poseganja v življenje ljudi.

Zhuangzi in vrednost umika

Ta značilnost je posebej izrazita v tradiciji, povezani z Zhuangzijem. V njegovih zgodbah se pogosto pojavljajo modreci in nenavadne figure, ki zavračajo družbeno priznanje, kariero in politični položaj. To je imelo v takratni družbi močan pomen. Politična služba je lahko predstavljala najvišjo obliko družbenega uspeha. Zhuangzi pa je rekel: tega položaja ne potrebujem. Zakaj? Ker lahko človek, ki si nenehno prizadeva za uspeh, položaj in vpliv, izgubi stik s samim seboj in z naravnim tokom življenja. Če želi živeti v skladu z Daom, mora biti pripravljen opustiti tudi tisto, kar mu družba predstavlja kot najvišjo vrednoto. Zato je daoistični umik mogoče razumeti kot zelo radikalno kritiko družbenih vrednot, čeprav ni revolucionaren v običajnem političnem smislu.

Umik ni preprosto zavračanje sveta

Vendar bi bilo napačno zgodnji daoizem prikazati kot preprosto filozofijo bega. Daoistična besedila niso govorila le posamezniku, ki se želi umakniti, ampak so razmišljala tudi o vladanju. Prav zato je pomembno razlikovati med zavračanjem politike kot take in zavračanjem prisilnega, ambicioznega in pretirano nadzorovalnega načina vladanja. Daoistična misel ni zahtevala odprave države. Bolj radikalno je vprašala, koliko države, pravil in poseganja je sploh potrebno ta naravno izražanje humanosti. To vprašanje je bilo v obdobju vojskujočih se držav posebej pomembno, saj so države prav tedaj razvijale vedno učinkovitejše mehanizme mobilizacije ljudi in virov za vojskovanje. Daoistični odgovor je šel v nasprotno smer: manj prisile, manj ambicije, manj tekmovanja in več preprostosti, človeškosti.

Od starejšega izročila do daoizma

Če pogledamo celoten razvoj kitajske misli, se pokaže, da daoizem ni nastal iz nič. V obdobju dinastije Shang ter v zgodnjem obdobju Zhou dinastije so že obstajale predstave o kozmičnem redu, človekovi povezanosti z naravnim svetom in omejenosti človeške oblasti. Ko se je politični svet pozneje znašel v krizi, so te starejše ideje dobile posodobljen filozofski izraz. V obdobju vojskujočih se držav se je pojavilo vprašanje, kako živeti v svetu, kjer ljudje neprestano tekmujejo za moč. Daoistični odgovor ni bil poziv k še močnejšemu tekmovanju, temveč dvom po temu izrazu človeštva.

Od tod lahko razumemo več ključnih daoističnih idej: Dao kot širši tok stvarnosti, wu wei kot delovanje brez prisile, preprostost, nenasilje in umik od nepotrebnega političnega ter družbenega tekmovanja. Daoizem ni bil preprosto produkt vojn. Vojne in nemirno obdobje tistega časa so bile predvsem zgodovinski kontekst, v katerem so starejše ideje dobile bolj oblikovan pomen. Njegova temeljna gesta pa je bila nenavadna in zato filozofsko - religiozno pomembna: namesto da bi se človek še močneje vključil v boj za oblikovanje sveta, se lahko od tega boja umakne in poskuša živeti v skladu z redom, ki je starejši in širši od človeške oblasti. V svetu, kjer so se posamezniki in države borile za vedno več moči ali odvračanja le te, je bila lahko prav odločitev, da se človek moči odpove, zelo radikalna oblika mišljenja …

Yuan Weiqi