Slovenski daoistični tempelj najvišje harmonije
hero2
Rektor SDT, Jure Čeh Daozhang | 21. november 2026

O drugačnosti, toleranci in sovraštvu

Rektorjeva beseda

V Slovenskem daoističnem templju najvišje harmonije razumemo raziskovanje in izmenjavo misli kot pomemben del skupnega življenja. Razmisleki ne nastajajo samo ob študiju klasičnih besedil, raziskovalnem delu ali organiziranih srečanjih. Pogosto se začnejo tudi v medsebojnih pogovorih in korespondenci, v vprašanjih, ki si jih zastavljamo, ter v različnih pogledih, ki jih ob tem izmenjujemo.

Takšna korespondenca je dobrodošla, saj nam omogoča, da določene teme pogledamo z različnih strani, jih ponovno premislimo in včasih odpremo vprašanja, ki jih sami morda ne bi zastavili. Eden takšnih pogovorov me je spodbudil k razmisleku o tem, kako daoizem razume ideološko nestrpnost, toleranco in sovraštvo do drugače mislečih.

Vmes sem na priporočilo svoje sogovornice prebral tudi Komeljevo črtico »Svetnikove solze«. Miklavž Komelj v svojem gostobesednem, razkošnem in semantično bogatem besedilu na eruditski način pristopa k tematiki ter ustvarja emocionalno močan dramaturški lok. Sam pa črtico berem predvsem donkihotsko – kot stvarno zgodbo o zatónu aristotelsko-ptolemajskega geocentričnega sveta, na katerega se je naslanjala srednjeveška teologija. Roberto Bellarmino je bil tragična figura tega prehoda, ki ga je slutil že po Kopernikovem delu *De revolutionibus orbium coelestium, libri VI* (1543). Ko je Kopernik začel spodjedati aristotelsko-ptolemajski kozmos, je Bellarmino pripadal generaciji, ki se je morala soočiti z njegovimi posledicami. V procesu proti Giordanu Brunu je bil eden od teologov, ki so obravnavali njegove nauke in oblikovali teološke ugovore. Sodeloval je pri procesu, ki se je končal z Brunovo obsodbo in njegovo predajo posvetni oblasti, kjer je bil leta 1600 sežgan. Bellarmino je umrl leta 1621, leta 1930 pa ga je Katoliška cerkev razglasila za svetnika.

Zato »Svetnikove solze« berem drugače: kot pripoved o osebni negotovosti, stiski in morebitnem občutku krivde človeka, ki je sodeloval v institucionalnem procesu, katerega posledica je bila usmrtitev dominikanca Giordana Bruna. Galileo Galilei bi lahko sledil Brunovi poti. Bellarmino je leta 1616 sodeloval pri postopku, povezanem s Kopernikovim naukom, in Galileu izdal potrdilo o takratnem ravnanju cerkvenih oblasti. Druga inkvizicijska obsodba Galileja pa je bila izrečena šele 22. junija 1633, več kot desetletje po Bellarminovi smrti. Razprava o Kopernikovem nauku je bila v Katoliški cerkvi institucionalno zaključena šele leta 1820, ko je bilo odobreno tiskanje dela Giuseppeja Setteleja. Janez Pavel II. je to zgodovinsko vprašanje izrecno obravnaval leta 1992. Zanimivi so tudi drugi elementi zgodbe. Galileo je v zadnjih letih življenja dejansko oslepel. Vid mu je začel hitro propadati leta 1637; do konca tega leta je bil praktično popolnoma slep, leta 1638 pa je inkvizicija poročala o njegovi slepoti in slabem zdravstvenem stanju.

Poudarek v *Vrtu brez vzhoda* je drugje. Ni v čustvenem odzivu na zgodovinske dogodke, temveč v dejstvih o krutosti do drugače mislečih. Besedilo se namenoma izogiba neposrednim vrednostnim sodbam, moraliziranju in razlaganju bralcu, kako naj posamezen zgodovinski dogodek, osebo ali ravnanje razume. Zlasti pri dogodkih, povezanih z nasiljem, versko nestrpnostjo, preganjanjem drugače mislečih in zgodovinsko krutostjo, želim praviloma navesti okoliščine in dejstva ter jih pustiti v njihovi lastni teži.

Zato v nekaterih primerih osebe ne poimenujem, če to za pripoved ni nujno potrebno. Galileja na primer označim posredno kot »Zvezdogleda«. Prav tako ne dodajam razlag, kdo je bil zgodovinsko na »pravi« ali »napačni« strani. Bellarmina, ki nastopa kot mož v škrlatnem oblačilu, ne predstavljam z vnaprej določeno sodbo o njegovi zgodovinski vlogi. Zmožen bralec naj sam vzpostavi povezave med dogodki in si ustvari lastno vrednostno presojo. Zato tudi pravim, da je knjiga večplastna. To je povezano s samo naravo Vrta brez vzhoda. Knjiga ni mišljena kot zgodovinski traktat, polemika ali moralna razprava, temveč kot literarno-filozofsko besedilo, v katerem se različne zgodovinske, religiozne in filozofske izkušnje srečujejo brez enotnega, vnaprej določenega razlagalnega ključa.

O ideološki nestrpnosti

Prav to vprašanje se je odprlo tudi v enem od pogovorov: kaj zgodnja kitajska misel in daoistična besedila sploh pravijo o ideološki nestrpnosti in sovražnosti do drugače mislečega?

To vprašanje, ki je eden od sestavnih problemov, ki jih bralcu postavlja Vrt brez vzhoda. Ne toliko kot teoretično vprašanje ideološke nestrpnosti, temveč skozi konkretne zgodovinske primere in družbene klime, v katerih je nestrpnost do drugačnega mišljenja postala nekaj samoumevnega. Vrt se tega dotika skozi različne čase in okolja: skozi Hipatijo in njen umor v družbeni klimi takratne Aleksandrije, sežig Giordana Bruna in zanikanje Galilea Galileija v tedanjem verskem in družbenem okolju, herem oziroma izključitev Barucha Spinoze iz amsterdamske judovske skupnosti ter prepoved dela in odpoved Karlu Jaspersu na univerzi v Heidelbergu zaradi njegove judovske žene Gertrud Mayer.

Primeri so med seboj zelo različni in jih tudi ne želim enačiti. Prav nasprotno: zanima me, kako se v različnih zgodovinskih, verskih in družbenih okoljih ponavlja isti človeški mehanizem — trenutek, ko drugačnost mišljenja, prepričanja ali samega obstoja postane za določeno skupnost nekaj, kar je treba izločiti, utišati ali odstraniti. In pri tem ne mislim na nekaj, kar bi pripadalo zgolj zgodovini. Ta mehanizem je še vedno živ in se dogaja tudi v današnji Evropi. Tudi znotraj Evropske unije lahko spremljamo, kako se posameznika zaradi njegovih stališč, javnega izražanja ali drugačnega pogleda začne označevati, izključevati ali diskreditirati. Primeri, kot so Glenn Diesen, Ghassan Hage, Francesca Albanese, Beti Hohler, Jacques Baud, Tomaž Mastnak in ostali, so mi zanimivi prav zato, ker vprašanje prestavijo iz zgodovinske preteklosti v naš lastni čas. Ne zanima me pri tem, ali se z njegovimi stališči strinjamo ali ne, ampak nekaj bolj temeljnega: kaj se zgodi z družbo v trenutku, ko nestrinjanje samo po sebi začne postajati razlog za izključevanje. 

Če vprašanje postavimo nekoliko širše: kaj zgodnje kitajski misleci in njihovi nauki sploh pravijo o ideološki nestrpnosti in sovražnosti do drugače mislečega?

Mislim, da daoizem nima nauka o »toleranci« v današnjem pomenu besede, vendar to opiše drugače: V 67. Poglavju Daode jinga so izpostavljeni trije zakladi kot možne človekove kreposti:

我有三寶,持而保之:一曰慈,二曰儉,三曰不敢為天下先。

»Imam tri zaklade, ki se jih držim in jih varujem: prvi je sočutje (cí 慈), drugi skromnost oziroma zadržanost (jiǎn 儉), tretji pa to, da si ne domišljam postavljati sebe na prvo mesto pod Nebom (bù gǎn wéi tiānxià xiān 不敢為天下先).«

Daode jing ne pravi: »bodi toleranten do drugače mislečih«. Namesto tega predlaga določeno držo do sebe in drugih, iz katere je manj verjetno, da bi nastala potreba po obvladovanju drugega. 

Nadaljevanje se glasi:

夫慈,故能勇;儉,故能廣;不敢為天下先,故能成器長。

»Prav zaradi sočutja je človek lahko pogumen; prav zaradi skromnosti je lahko širokodušen; ker si ne domišlja postavljati sebe na prvo mesto pod Nebom, lahko pridobi zaupanje.«

Zadnja misel se mi zdi za naše vprašanje še posebej pomembna. Če človek sebe ne postavlja za merilo vsega in ne zahteva zase položaja, s katerega bi moral določati drugim, kako naj mislijo, živijo ali verujejo, je tudi manj prostora za tisto obliko nestrpnosti, ki iz drugačnega človeka najprej naredi zmotnega, nato nezaželenega in nazadnje nekoga, ki ga je treba odstraniti.

Pri Zhuangziju je pomembno spoznanje, da človek svoj pogled praviloma doživlja kot nekaj samoumevno pravilnega. Ko iz svojega shì 是 – »to je tako« – naredi univerzalno merilo in nasproti postavi fēi 非 – »to ni tako« –, nastane prostor za nenehno razlikovanje, potrjevanje sebe in zavračanje drugega. Zhuangzi tega ne rešuje tako, da bi preprosto določil, katera stran ima prav, ampak problem obrne k sami naravi našega presojanja.

Zato se mi zdi za to vprašanje zelo pomembno poglavje Qíwù lùn 齊物論, razprava o izenačevanju stvari oziroma o različnih perspektivah. To ne pomeni, da so vse trditve dejansko enako resnične, ampak da se moramo zavedati omejenosti lastne perspektive. Človek, ki je popolnoma prepričan, da poseduje dokončno merilo, je s tem že zelo blizu temu, da bo drugačnega razglasil za zmotnega, nevarnega ali celo nečloveškega.

Pri Daode jingu je poudarek nekoliko drugačen. Tam je problem predvsem v nasilnem uveljavljanju reda, ki ga nekdo najprej sam določi kot pravilnega. Wuwei 無為 zato ni zgolj neprisiljeno delovanje, ampak tudi odpoved prisili, s katero bi hotel svet in druge ljudi spraviti v svojo predstavo o tem, kakšni bi morali biti.

 

Od Daa do zunanjih norm

V 38. poglavju Daode jinga Laozi opiše postopno oddaljevanje od Daa in prehajanje od notranje, spontane urejenosti k vse bolj zunanjim oblikam normiranja in vedenja. Začne se z naslednjo mislijo:

上德不德,是以有德;下德不失德,是以無德。

»Najvišji de se ne uveljavlja kot krepost in prav zato premore krepost; nižji de se kreposti oklepa in je prav zato brez nje.« (Najvišje učinkovanje se ne zaveda samega sebe kot kreposti in prav zato premore krepost. Nižja učinkovanje se kreposti oklepa in je prav zato brez kreposti).

Nato sledi zaporedje:

失道而後德,失德而後仁,失仁而後義,失義而後禮。

»Ko je izgubljen Dao, nastopi krepost (de); ko je izgubljena krepost, nastopi človečnost (ren); ko je izgubljena človečnost, nastopi pravičnost (yi); ko je izgubljena pravičnost, nastopi obrednost (li).«

To ni zgolj zaporedje različnih etičnih ali družbenih pojmov, ampak opozorilo na proces, v katerem spontano in neposredno urejenost odnosov postopoma nadomeščajo zunanje norme in predpisane oblike vedenja. Ko se določena predstava o kreposti, človečnosti, pravičnosti ali obredju spremeni v obvezno merilo za vse, se odpre možnost, da jo nekdo uporabi za uveljavljanje lastne avtoritete. Tisti, ki določa, kaj je krepostno, pravično ali pravilno, si lahko hkrati prisvoji pravico določati, kdo je vreden pripadnosti in kdo je odklonski, kdo sme govoriti in kdo mora molčati. Tu se lahko zunanje normiranje spremeni v sredstvo manipulacije in izkoriščanja moči. Ne gre za to, da bi bila etična načela, zakoni ali obredi sami po sebi problematični. Vprašanje je, kaj se zgodi, ko njihova zunanja oblika nadomesti notranjo vsebino in postane orodje oblasti.

Zanimivo je, da se tu srečamo tudi s pojmom hé 和 – harmonija. Daoistična harmonija ni enakost oziroma poenotenje. Veliko bliže mi je formula hé ér bù tóng 和而不同: biti v harmoniji, ne da bi bili vsi enaki. Različnost sama po sebi torej ni problem. Problem nastane, ko ena razlika zahteva, da mora izginiti druga.

In tu je po mojem bistvena razlika med daoističnim pogledom in ideološkim mišljenjem. Ideologija pogosto potrebuje razmejitev: kdo ima prav, kdo se moti, kdo pripada in kdo ne, kaj je dovoljeno misliti in česa ne. Daoistična tradicija je do takšnega absolutiziranja posamezne perspektive precej nezaupljiva. Ne zato, ker bi bila »liberalna« ali ker bi zagovarjala moderno svobodo govora, ampak zato, ker vidi v človekovi potrebi po absolutni gotovosti enega od virov številnih konfliktov.

Hu Shi: brez tolerance ni svobode

Toleranci pa se v sodobnem kitajskem mišljenju zelo neposredno približa Hu Shi 胡適 (1891–1962), ki v Vrtu brez vzhoda nastopi prav na mestu, kjer se dotaknemo vprašanja tolerance. Če Laozi ponuja globlje izhodišče za razumevanje tega, zakaj ne bi smeli vsiljevati lastnega merila drugim, Hu Shi v eseju 〈容忍與自由〉 (Róngrěn yǔ zìyóu, Toleranca in svoboda) razvije misel, da je toleranca temelj svobode.

Zapiše sledeče:

我自己也有「年紀越大,越覺得容忍比自由還更重要」的感想。有時我竟覺得容忍是一切自由的根本:沒有容忍,就沒有自由。

»Tudi sam sem prišel do občutka, da starejši ko postajam, bolj se mi zdi toleranca pomembnejša od svobode. Včasih celo menim, da je toleranca temelj vseh svoboščin: brez tolerance ni svobode.«

In nadaljuje:

一切對異端的迫害,一切對「異己」的摧殘,一切宗教自由的禁止,一切思想言論的被壓迫,都由於這一點深信自己是不會錯的心理。

»Vsa preganjanja krivovercev, vse zatiranje drugače mislečih, vse prepovedi verske svobode in vse zatiranje svobode mišljenja in izražanja izvirajo iz prepričanja, da se sami ne moremo motiti.«

Ta misel je za naše vprašanje zelo pomembna. Ne opozarja zgolj na to, da je treba dopuščati različna mnenja, temveč na psihološko gotovost, ki človeka lahko pripelje do prepričanja, da ima pravico drugega utišati ali izključiti. Svoboda lahko ostane zgolj pravica posameznika; toleranca pa zahteva tudi odnos do drugega. Ne zahteva, da se z njim strinjamo, temveč da mu ne odrekamo pravice do drugačnosti.

 

O sovraštvu in občutku ogroženosti

Pri sovraštvu pa bi šel še korak dlje. Sovraštvo do drugačnega ni samo močno čustvo; pogosto se začne z občutkom ogroženosti. Drugačnost začnemo dojemati kot nekaj, kar ogroža našo identiteto, vrednote, pripadnost ali predstavo o svetu. Zato drugega najprej opredelimo kot nekaj, kar ne bi smelo obstajati v naši različici sveta. Ko ga tako opredelimo, njegova prisotnost postane navidezna grožnja, odstranitev njegove drugačnosti pa se nam lahko zazdi upravičena.

Daoizem temu mehanizmu ne ponuja političnih rešitev, ponuja pa drugačen način gledanja in možnost kultivacije posameznika. Zhuangzi bi verjetno prej vprašal, kaj se zgodi z našim lastnim pogledom v trenutku, ko smo popolnoma prepričani, da imamo prav. V že omenjenem poglavju Qíwù lùn  齊物論 opozarja na nasprotja med shì 是 in fēi 非, med tem, kar razglašamo za pravilno, in tem, kar zavračamo kot napačno. Toda njegova kritika ne ostane na ravni različnih mnenj. Zadeva tudi odnos do ljudi, ki naših meril ne sprejemajo. Ko lastno predstavo o dobrem razglasimo za edino veljavno, lahko drugačnega človeka začnemo prezirati, ga obravnavati kot manjvrednega ali mu odrekati možnost, da bi živel po svoje.

Na to razsežnost opozarja tudi Karyn Lai v članku “Contempt, Withdrawal and Equanimity in the Zhuangzi” (2023). Avtorica obravnava Zhuangzijevo kritiko nasprotovanja med različnimi filozofskimi pogledi ter sovražnosti in prezira, ki nastaneta, ko posameznik ali skupina svoje razumevanje dobrega življenja razglasi za edino pravilno.

Sovraštvo se tako ne začne nujno kot sovraštvo. Najpogosteje se začne z občutkom ogroženosti (ali podpihovanjem le te), nadaljuje z razvrščanjem ljudi na pravilne in napačne, sprejemljive in nesprejemljive, naše in tuje. Ko takšno razvrščanje dobi podporo oblasti, institucij ali skupnosti, lahko postane sredstvo izključevanja, manipulacije in nasilja.

To ne pomeni, da daoizem zahteva, da sprejmemo vsako ravnanje ali se odpovemo lastni presoji. Sprejemanje drugačnosti ni isto kot odobravanje vsega, kar drugi počne. Pomeni predvsem, da človeku ne odvzamemo njegove človeške vrednosti in pravice do obstoja samo zato, ker se ne ujema z našo predstavo o svetu.

 

Drugačnost kot prostor sobivanja

Če povežem Lao Zijeve tri zaklade, njegovo opozorilo pred nadomeščanjem Daa z zunanjimi normami, Zhuangzijevo kritiko togih razlikovanj in Hu Shijevo razumevanje tolerance, se pokaže nekaj skupnega: človek bi moral biti previden prav takrat, ko postane najbolj prepričan o lastni pravilnosti.

Morda je to ena pomembnejših nalog religioznega in filozofskega raziskovanja: nenehno preverjati lastno razumevanje in meje lastne gotovosti.

Tudi Vrt brez vzhoda se dotika teh vprašanj. Zgodovinske primere nasilja, preganjanja in izključevanja postavlja v različna okolja in obdobja, ne da bi jih skušal poenotiti ali bralcu vnaprej določiti, kako naj jih vrednoti. Njegov namen ni ponuditi enega pravilnega odgovora, temveč bralcu odpreti prostor za lasten razmislek.

Jure Čeh / 袁微琪 

Rektor Slovenskega daoističnega templja najvišje harmonije