Vrt brez vzhoda (10. del)

»Potem nesmrtnost ni nadaljevanje posameznika?« je vprašal Spinoza.

A želenega odgovora ni bilo, glas se je razblinil v tišino, meglica se je spustila na travo mednje in pismenke so ugasnile kakor kresničke.

Laozi se je tiho nasmehnil.

 

Hipatija je gledala v prostor, kjer je meglica izginila. Vprašanje je ostalo brez odgovora. Za borom se je med drevesi odprl pogled, ki ga prej ni bilo. Za vrtom so se dvigale gore brez korenin. Lebdele so nad zemljo in brezdanjimi vodami, kakor da jih je nekdo iztrgal iz zemlje in jih prepustil vetru. Brez jasnega reda so plule druga mimo druge, počasi in brez zvoka. Izza gora se je pojavilo bitje nošeno od vetra. Ni bila ptica. Njeno temno oblačilo je vihralo na modrem nebu. Njeni lasje so bili spuščeni in bili so kakor del samega neba. Ženska je obstala na vrtu, se dotaknila skorje bora in pogledala vodo. Nato je pogledala zbrane.

»Govorili ste o tem, kaj ostane,« je rekla.

Njen glas je bil miren in ga ni bilo mogoče povsem ločiti od šumenja dreves.

Hipatija je prikimala.

»Govorili smo.«

Ženska se je nasmehnila.

»Potem ste govorili o nečem, česar ni mogoče obdržati.«

Spinoza jo je pozorno pogledal.

»In kdo pravi, da je treba?«

»Nihče.«

Za trenutek je molčala.

»Toda človek to počne.«

Bruno je stopil bliže.

»Kaj?«

»Boji se svoje minljivosti.«

Hipatija je vprašala:

»Kdo si?«

Ženska je pogledala proti goram brez korenin, ki jih je veter počasi odnašal čez nebo.

»ʿĀʾisha,ʿĀʾisha al-Bāʿūniyya,« je rekla.

»In od kod prihajaš?«

Ajša je pogledala proti goram.

»Od tam, kjer gore nimajo korenin.«

Demokrit se je namrščil.

»To ni mogoče.«

Ajša ga je pogledala.

»Sam si govoril, da je svet sestavljen iz nečesa, česar nihče ne vidi.« Hipatija je pogledala proti goram.

»Kaj so te gore?«

Ajša je nekaj časa molčala.

»Morda vprašanja, ki jih človek nosi tako dolgo, da pozabi, da jih nosi.«

Spinoza jo je opazoval.

»In veter?«

»Tisto, kar jih premika, ne da bi jih imelo v lasti.«

Zhuangzi je tiho prikimal.

Hipatija se je nasmehnila, ji pokazala na kamen ob sebi in jo povabila da sede mednje.

»Potem se boš dobro počutila tukaj,« je dejala.

Veter se je znova dvignil. Ena izmed gora brez korenin je počasi zdrsnila čez nebo. Za trenutek je sončnim žarkom vzela moč in vrt je potemnel. Ko se je svetloba vrnila, je Ajša s palico v pesek med njimi izpisovala čudovite, valujoče znake:

وَمُذْ تَجَلَّى فَنَيْتُ عَنْ كَوْنِي
وَعَنْ وُجُودِي وَسَائِرِ الْأَكْوَانِ
وَفِي فَنَائِي وَفِي الْبَقَاءِ لِوَصْلِي
فَصِرْتُ عَيْنًا تُشَاهِدُ الرَّحْمَنَ

»Kaj nam ti znaki sporočajo?« je vprašal Konfucij.

»In ko se je razodel, izginila sem iz svojega bivanja in iz svojega obstoja ter iz obstoja vseh svetov. In v svojem izginotju in v svojem obstajanju za združitev sem postala oko, ki gleda Usmiljenega,« je dejala. Nato je izbrisala napisano, znova napisala krajši stavek ter ga razložila:

وَفِي فَنَائِي وَفِي الْبَقَاءِ لِوَصْلِي

»In v mojem izginotju in v mojem obstajanju za mojo združitev ...«

Mož, ki se jim je neopazno pridružil v kratkotrajnem mraku, zaprosi Ajšo za palico, nato v pesek vriše drugačne znake:

মন দিয়েযারনাগালনাহিপাই,

গান দিয়েসেইচরণছুঁয়েযাই,

সুরের ঘোরেআপনাকেযাইভুলে।

»In kaj to pomeni?«  je vprašal Plotin.

»Tistega, ki ga ne morem doseči z umom, se ga dotaknem s pesmijo. In v omami melodije pozabim nase,« je odvrnil mož.

»In kdo poje, ko izgineš iz sebe?« je vprašal Kuzanski.

 »Imenovali so me Rabindranath Tagore,« je dejal in palico položil nazaj v pesek. Za trenutek ni nihče spregovoril. Tedaj se je izza bora pojavila ženska v dolgem temnem oblačilu. Njena navzočnost je bila tako tiha, da je niso opazili, dokler ni stopila v svetlobo.

Nežno je pogladila skorjo bora, pogledala je sledove v pesku, nakar je rekla:

»Et illa apparuerunt omnia in viriditate plena. In vse se je pojavilo v polnosti zelenosti.«

Ajša je dahnila: »Hildegarda, polna zelenosti.«

Ženska se je nasmehnila, kakor da je njeno ime po dolgem času znova našlo pot do nje. Veter je premaknil veje bora. Nekaj suhih iglic je padlo na pesek in prekrilo del Tagorejevih znakov. Tedaj se je izza dreves oglasil moški glas:

»Eins zu sein mit allem, das ist das Leben der Gottheit, das ist der Himmel des Menschen. Biti eno z vsem — to je življenje božanskosti, to so nebesa človeka.«

Vsi so se obrnili. Mož je stopil iz sence. Bil je mladosten, skoraj krhek, njegov obraz pa je imel nekaj odsotnega, kakor da je pogled pogosto usmerjal v svet, ki ga drugi niso mogli videti. Pogledal je drevo, vodo in ljudi, zbrane okoli peska. Po boru sta igrivo plezali dve dolgorepi veverici in motrili zbrane. Spinoza ga je pozorno pogledal ter vprašal:

» Ali je mogoče živeti tako?«

Mož je pogledal proti vodi.

»Morda ne ves čas. Toda človek lahko za trenutek pozabi, da je ločen.«

Zhuangzi je tiho dvignil pogled.

»In ko se spomniš?«

Mož se je nasmehnil.

»Potem se začne pesem.«

Hildegarda je pogledala proti boru.

» In kdo govori o nebesih človeka?« je vprašala.

»Friedrich Hölderlin.«

Liezi je odprl dlan, na kateri je ležal želod. Ena izmed veveric se je previdno spustila po deblu, ga vzela in izginila med vejami.

Hölderlin jo je nekaj časa opazoval.

»Morda tudi ona ne ve, da je ločena od sveta.«

Liezi se je nasmehnil in zaprl dlan. Veter je znova zapihal in nekaj peska je prekrilo robove Tagorejevega besedila.

Tedaj je izza dreves prišel še en mož. Stopal je počasi, kot človek, ki je dolgo premišljeval o besedah. Pogledal je pesek, na katerem so se prepletali različni jeziki, nato nebo in nazadnje je pogladil skorjo bora.

»Kaj gledaš?« ga je vprašala Hipatija.

Mož je nekaj časa molčal.

»Poskušam razumeti, kako človek razvrsti svet.«

Konfucij ga je pogledal.

»In kaj si ugotovil?«

Mož se je nasmehnil.

»No hay clasificación del universo que no sea arbitraria y conjetural. Ni klasifikacije vesolja, ki ne bi bila poljubna in domnevna.«

Zhuangzi je dvignil glavo.

»Torej imena ne pripadajo stvarem?«

»Morda pripadajo nam,« je odgovoril mož. »Stvarem pa jih samo dajemo.«

Hipatija je pogledala pesek.

»Toda brez imen ne bi mogli govoriti o svetu.«

»Res je.«

»Potem jih potrebujemo.«

»Potrebujemo jih,« je dejal mož. »Toda ne smemo pozabiti, da niso svet.«

Mož je pogledal proti vodi, v kateri se je nebo lomilo med valovi.

»Čigave so te besede?« je vprašala Hipatija.

»Jorge Luis Borges.«

Drugpa, ki je žvečil zel dolgoživosti, je zbrane nagovoril: »Izginili ste iz sebe. Postali eno z vsem. Pozabili ste nase. Dotaknili ste se tega, česar um ne more doseči. Videli ste vse in ugotovili, da ne morete videti ničesar.«

Borges se je nasmehnil.

»To je precej dober povzetek.«

Drukpa je dalje žvečil, nato se je ozrl k veverici.

»Toda nekaj me zanima.«

Hipatija je z radovednostjo čakala na vprašanje božanskega norčka.

»Kdo od vas je veverici ponudil želod?«

Zhuangzi in Laozi sta se nasmehnila. Za njima Hipatija in nato vsi ostali.

Borges je dvignil obrvi. Nato se je glasno zakrohotal.

»Odlično.«

Drukpa ga je pogledal.

»Kaj?«

»Pravkar si odprl labirint.«

»Govorim o želodu.« je dejal Drukpa.

»Ravno zato.«

Borges je stopil bliže pesku.

»Najprej rečeš: njegov. Potem vprašamo, kaj pomeni imeti. Nato, kaj pomeni najti. In preden se zavemo, ne vemo več, kje se je začela pot.«

Drukpa je žvečil svojo travo in ga opazoval.

»In kam vodi?«

Borges je pogledal proti goram brez korenin.

»Morda nikamor.«

Za trenutek je molčal.

»Ali pa v brezno.«

Drukpa se je nasmehnil.

»In - ali je kaj v njem?«

Borges je pogledal veverico, ki je za trenutek pokukala izmed vej.

»To je najboljši del vprašanja.«

Zhuangzi je tiho pogledal Borgesa.

»Ti imaš resnično rad brezna.«

»Da,« je odgovoril Borges, »ker imajo navado izginiti ravno tam, kjer človek pričakuje dno dna.«

Drukpa je pogledal v pesek.

»Potem tudi labirint nima središča.«

Borges se je zasmejal.

»Morda je središče samo še ena beseda, ki smo jo potrebovali, da bi se v njem lahko izgubili.«

Konfucij je pogledal veverico.

»Toda veverica je vedela, da je želod hrana.«

Zhuangzi je zmajal z glavo.

» Morda, ali pa je samo vzela tisto, kar ji je prišlo pod roko.«

»In kakšna je razlika?« je vprašala Hipatija.

Zhuangzi jo je pogledal.

»Za veverico morda nobena.«

Hipatija je nekaj časa molčala.

»Potem človek svetu dodaja več, ko ga spoznava.«

»Ali pa manj,« je rekel Borges.

»Manj?«

»Morda svet že vsebuje vse, kar mu poskušamo dati z imeni. Mi pa ga s tem samo zožimo.«

Borges je s konico čevlja rahlo zabrisal eno od pismenk v pesku.

»Vsako ime je vrata,« je dejal.

Hipatija ga je pogledala.

»In kam vodijo?«

»V drugo sobo.«

»In od tam dalje?«

Borges je pogledal mrežo sledi v pesku.

»V naslednjo.«

»Toda če ničesar ne imenujemo, ne moremo spraševati,« je odvrnil Bruno.

Laozi se je nasmehnil.

»Morda je zato treba znati tudi molčati.«

Meglica se je medtem spustila nekoliko niže. Plotin je pogledal proti vodi in dejal:

»Torej je molk bliže resnici kot beseda?«

»Ne,« je rekel Zhuangzi.

»Zakaj ne?«

»Niti eno niti drugo. Ne išči resnice na drugi strani nasprotja.«

Nihče ni odgovoril. Meglica je ležala nizko nad travo. Voda se je komaj opazno premikala, kakor da tudi ona ne želi prekiniti tišine. Z dreves je padla ena sama iglica in se dotaknila peska. Borges je pogledal sledove besed, ki jih je veter že skoraj zabrisal.

»Potem smo spet tam, kjer smo začeli.«

»Ne,« je rekla Hipatija.

Pogledala je proti vodi.

»Tokrat vemo, česa ne vemo.«

Zhuangzi se je nasmehnil.

»To je že precej.«

Nihče ni nadaljeval. Dolgo časa niso spregovorili, a tišina med njimi ni bila prazna. Tedaj je izza bora prišel rahel zvok. Ne koraki. Bolj šumenje tkanine ob travi in skoraj neslišno dihanje. Nikogar izmed njih ni zrla. Pogledala je vodo, nato bor, nato pesek, na katerem so se še vedno videle sledi arabskih in bengalskih črk ter prisluhnila prostoru, v katerem so odzvanjale nemške in španske besede. Nato je prisluhnila borovi iglici ob slovesu od drevesa, preko vrtinčenja v zraku, do pristanka na materi zemlji. Tišino je mogoče poslušati. Za trenutek je obstala pri miru. Potem je sedla nekoliko stran od njih. Zbrana družba jo je z zanimanjem opazovala, le ena oseba pa se je smehljala z zaprtimi očmi.

»Kdo si?« je vprašal smejoči Demokrit.

Ženska ni takoj odgovorila. Še vedno je imela zaprte oči. Poslušala je veter, ki je premikal veje nad njimi.

»Ali je to pomembno?«

Hipatija je pogledala proti pesku, kjer so se različne pisave počasi izgubljale druga v drugi.

»Ne vem,« je dejala.

Ženska je odprla oči.

»Potem vprašanje ni bilo zaman.«

Za trenutek je pogledala vse zbrane.

»Toda če želite vedeti, klicali so me Wei Huacun.«

Zhuangzi jo je pozorno pogledal.

»魏華存.«

Ženska je prikimala.

»Tako so me zapisovali.«

»In kako naj te kličemo mi?« je vprašala Hipatija.

Wei Huacun je pogledala borovo iglico, ki je ležala na pesku.

»Kakor želite.«

»Si slišala naš pogovor?« jo je vprašal Plotin.

»Vidim manj, kot mislite. Vidim pa, kar je vašim očem morda neopazno. Vidim jasnino, svetlobo, ki jo omogoča razpršenost in pozabljeno mater, ki izgoreva zanjo in včasih se sprašujem, od kod je torej jasnina? Morda je jasnina samodarovanje izgorevanja matere. Slišim več, kot izgovorite. Slišim minljivost, ki išče pot do večnosti in smisla svoje kratkosti obstoja ter tesnobnost, ki spremlja kratki vek vsega pojavnega.««

Hipatija jo je pogledala ter vprašala: »In čutiš?«

Wei Huacun je položila dlan na zemljo, obraz pa je obrnila k nebu.

»Mnogo več. Tisto, česar ne vidim in ne slišim, zaznavam drugače.«

Nastala je tišina.

»Kaj je to, kar zaznavaš?« je vprašal Kuzanski.

Wei Huacun je še naprej držala dlan na zemlji in tiho odgovorila:

»Kot skladnost večnega toka premen.«

(se nadaljuje)

Yuan Weiqi; Rektor SDT