Vrt brez vzhoda (zaključek)

Vrt je dihal z vetrom, z vonjavami in šelestečim zvokom v katerega so ptice vnesle melodijo. Ko je zapihal veter, so se zganile krošnje, grmičevje in trave. Gladina vode v tolmunu se je nakodrala, uvele bilke so polegle, cvetlice pa skupaj s čebelami veselo plesale ples življenja. Ko je zapihalo se je val priklanjanja razširil po pobočju in se spet izgubil, kakor da bi zemlja za trenutek vdihnila in nato izdihnila. Med travo so tekle poti. Nekatere so se nenadoma izgubile med drevesi, druge so se razvejale kakor nežna čipka in se znova srečavale v nedoumljivem prepletu. Vrt ni imel glavne poti. Morda zato, ker ni imel kraja, ki bi ga bilo potrebno doseči. Morda pa zato, ker je bilo v vrtu mogoče priti kamorkoli tudi brez poti.

Med drevesi se je zbirala večerna modrina. Ob vznožju gora je ostala nežna sled svetlobe, oblaki pa so igrivo preoblačili svoje oblike. Za trenutek kipeči so spominjali na veličastne, k nebu vzpenjajoče se gore, hip zatem so se preoblekli v videz otoka na jezeru, v valujoče zmajske podobe, v minevajoče obraze, potem so si nadeli podobe, ki jih ni bilo mogoče več primerjati z ničimer. Njihovi robovi so se raztapljali med seboj brez trkov, vselej nežno objemajoče v neskončnih preobrazbah. Ob jutrih in večerih so praznovali skupaj s soncem. Takrat so si nadeli svečana oblačila žarečih barv, iz prosojne tkanine nežnejše kot svila in žlahtnejše kot brokat. Znali so si nadeti tudi resnobna oblačila mrkih sivin, kadar so se odločili namočiti zemljo in napolniti njene struge in tolmune, v katerih so se tako radi ogledovali. Radi so brezciljno potovali. Včasih so se zbrali ter odšli v druge kraje, prostrano dvorišče neba pa pustili zasijati v vsej modrini.

Tudi vrt je dihal z njimi. Potok je neumorno tekel v daljave, sence so plesale imenitne plese okoli teles, ki jim nikoli niso povsem pobegnila. Listje dreves je svetlo zeleno brstelo in odpadalo škrlatnih barv. Mahovje je plezalo po skalah, travna preproga se je rada preoblekla v zlate odtenke in upogibala svoje klasje nazaj k zemlji. Bor je rasel je tam, kjer je rasel. Njegove korenine so se vile med površinskim kamenjem ter segale globoko v zemljo, njegove veje so se razprostirale v širino in oddajale omamen vonj, na njegovi skorji se je včasih potočila gosta, dičeča solza jantarne barve. Bil je tam, sprejemajoče tiho. V njegovi krošnji sta domovali dve igrivi veverici košatih repov in živahnih očk.

V tolmunu nedaleč stran od bora so se radi ustavili žerjavi na svojih poteh, se napojili in odleteli naprej v megličaste daljave.

V vrtu ni bilo jasne meje med dnevom in nočjo, zvezde in luna so sobivale skupaj s soncem in oblaki. Med njimi je bila tudi zvezda čudnega imena »Severnica«, ki se je človeku zdela posebej vredna, ker je bila zvesta svojemu mestu. Druge zvezde so se počasi vrtinčile čez nebo, ona pa je vselej ostajala blizu iste točke. A Severnica ni vedela in ji ni bilo mar, da je človek iz nje naredil smer in koledar.

Tudi vrtu je bilo vseeno. Tu ni bilo severa ali juga, vzhoda ali zahoda. Nobeno drevo ni raslo v središču. Stari bor, ki je s svojo temno krošnjo izstopal nad drugim rastjem, ni bil središče vrta. Naključno je bil tam, kjer je rasel. Ko je veter utihnil, so njegove veje obstale. Ko se je veter vrnil, so se znova premaknile. In morda je bilo zato v vrtu nekaj, kar je bilo starejše od vseh pogovorov pod njegovo krošnjo. Beseda lahko imenuje vodo, ne more pa piti namesto človeka. Lahko imenuje ribo, ne more pa postati riba. Lahko imenuje pot, ne more pa hoditi po njej. Beseda je dala obliko mnogim mislim: zemljevidi, smeri, poti, zakoni, doktrine, dogme in imena. A ljubitelji besed so pogosto postali častilci idejnih okvirjev pozabljajoč na vsebine in mnogokrat niso zmogli mehkobe oblakov v njihovih premenah niti strpnosti bora.

Zbrana družba je še vedno tiho sedela pod borovo krošnjo ob bližnji vodi. Mnogi so spoznali, da jih tok ne potrebuje. Na gladini tolmuna je za trenutek zatrepetal odsev zvezde in izginil. Tolmun kot prastaro ogledalo.

Zapis starih mojstrov se je glasil: »Quán zhě suǒyǐ zài yú, dé yú ér wàng quán; tí zhě suǒyǐ zài tù, dé tù ér wàng tí; yán zhě suǒyǐ zài yì, dé yì ér wàng yán  筌者所以在魚，得魚而忘筌；蹄者所以在兔，得兔而忘蹄；言者所以在意，得意而忘言。Ko ujameš ribo, pozabiš mrežo. Ko razumeš pomen, pozabiš besede.«

In zelo verjetno je tudi ta zapis nepomemben. Tedaj ostane samo tisto, česar ni več mogoče ujeti v besede: »Jì rù zhēn dào, míng wéi dé dào, suī míng dé dào, shí wú suǒ dé 既入真道，名為得道，雖名得道，實無所得。Ko vstopiš v resnični Dao, se to imenuje doseči Dao; čeprav se imenuje doseči Dao, v resnici ni ničesar, kar bi bilo doseženo.«

Drugpa, ki je še vedno rezljal ročaj svoje pohodne palice je z naivnostjo otroške duše vprašal navzoče:

In kaj zdaj?«

Laozi v blagodejni senci bora se je le blago nasmehnil. Svet bo tekel dalje.

(konec)

Yuan Weiqi; Rektor SDT