Vzporedni svet

Na šesti mednarodni daoistični forum sva se odpravila iz Evrope, ki se zdi vse bolj potopljena v militarizem, proteste in skoraj brezizhodno razklanost. Na eni strani zagrenjeni starci, zasidrani na položajih moči, ujeti v mreže kapitalskih in geostrateških interesov, na drugi mladi, ki so jim obljube prihodnosti odvzete še preden bi jih sploh utegnili zares sprejeti za svoje. Med njimi zeva prepad, globok in tih, kakor da bi se dva svetova, ki sta nekoč pripadala istemu času, zdaj odrekla vsakršni možnosti medsebojnega razumevanja. Svet starih so egoistične igrice, svet mladih označuje brezperspektivnost.

Komu je danes še mar za harmonično družbo, za svet, ki bi znal postavljati svetle cilje in zaupati prihodnosti? Komu je mar za mlade ljudi, ki bi se radi izobraževali, ustvarjali in gradili svoja življenja, ne da bi morali pri tem nositi breme političnih norosti, ideoloških spopadov in dram absurda, kakršne si morda niti Ionesco ne bi znal zamisliti v vsej njihovi nenavadni in sprijeni pojavnosti? Človek bi si mislil, da bi moralo biti dovolj že to, da si ljudje želimo živeti, delati, ljubiti, spoznavati in ustvarjati. Toda tudi to je v sedanjem svetu očitno nemogoča želja.

Evropska zgodba našega časa ne vodi k harmoniji, sožitju, svetlobi in jasnosti. Vse manj je medsebojnega spoštovanja, vse manj spoštovanja življenja. Namesto tega se nad našim vsakdanom zgrinjajo negotovost, sovražnost, temna oblačnost, hujskaštvo, izključevanje in razcepljenost. Glasovi razumnikov, kadar se sploh še oglasijo, ostajajo preslišani ali potisnjeni na rob. Razsvetljenska obljuba égalité, fraternité, liberté se umika nekam v ozadje, kakor stara knjiga, ki jo je nekdo namenoma odložil in nanjo pozabil. Tudi slovenska himna, ki nas opominja, naj nam bo sosed in ne vrag mejak, zveni ob državnih slovesnostih vse bolj kot besedilo, ki ga vsi poznajo, a mu nihče več zares ne prisluhne.

Komu na ljubo? In predvsem: do kdaj?

Tistega oblačnega novembrskega dne sva iz Benetk poletela proti Kitajski. Nad nama je bilo nebo, posuto z zvezdami, pod nama zemlja, naseljena s človekom – tem nenavadnim bitjem, ki je v svoji dolgi zgodovini ustvarilo toliko lepote in modrosti, pa vendar nikakor ne najde načina, da bi z njima tudi zaživelo. Človek je zmožen razmišljati o oddaljenih galaksijah, meriti nevidne delce in ustvarjati čudovite glasbene svetove, a se vedno znova spotika ob najpreprostejše vprašanje: kako živeti skupaj?

Po dolgem letu sva prispela v Hangzhou. Najprej sva se odpravila v naravo. Morda je bilo to edino, kar je bilo v tistem trenutku zares potrebno. Narava namreč ne razpravlja o svojem redu, ne sprejema resolucij in ne razglaša svojih namenov. Preprosto sledi toku Daa.

Bil je čas pozne jeseni, ko listje odpada in se veje počasi razgaljajo, drevesa pa se umikajo v navidezno mirovanje in se pripravljajo na novo brstenje. V rahlem dežju sva se sprehajala skozi slivove gaje, v katerih se bo že januarja, sredi zime, odprlo nežno belo in rožnato cvetje. Pot naju je vodila do častitljivega, tisoč tristo let starega bitja, ki domuje v 大明观 – Svetišču velike jasnosti.

Drevo, stara sliva, imenovana Tangmei, je kljubovalo času na način, ki ga človek nikoli ne bo zares razumel. Iz leta v leto je znova zacvetelo na notranjem dvorišču svetišča, ne da bi ga vznemirjale majhne zgodbe posameznih človeških generacij, njihova rojstva, ambicije, zmage, razočaranja in izginotja. Koliko ljudi je že hodilo mimo njega? Koliko jih je pod njegovimi vejami iskalo srečo, odgovore ali vsaj trenutek miru? Koliko imen, obrazov in pozabljenih usod je odnesel čas, medtem ko je sliva še naprej opravljala svoje tiho poslanstvo?

Dotaknil sem se njenega z mahom poraslega telesa in se ji globoko priklonil. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se priklanjam nečemu, kar je mnogo starejše od vseh naših predstav o modrosti. Usedla sva se pod streho in prisluhnila. Dežek je nežno padal in se oglašal ob stiku z zemljo. Častitljivo drevo ni govorilo človeškega jezika. Govorilo je jezik življenja, tisti tihi jezik modrosti, ki ga lahko zasliši samo človek, ki se je pripravljen ustaviti. In morda je prav v tem naša največja težava: toliko govorimo, da smo skoraj povsem izgubili sposobnost poslušanja.

Nato se je začelo naše srečanje v hotelu nenavadnega imena: 杭州平行世界酒店 – Parallel World Hotel.

V tem Vzporednem svetu je potekal šesti mednarodni daoistični forum pod geslom 以道修德，和合天下 – Cultivating Virtue through the Dao, Fostering Harmony under Heaven.

Vzporedni svet. Že samo ime je v sebi nosilo nekaj nenavadno privlačnega. Kot da bi nekje, ne daleč od našega sveta, vendar tudi ne povsem v njem, obstajala druga možnost. Svet, ki v harmoniji še vedno vidi vrednoto, ki verjame v možnost drugačne prihodnosti, v sožitje človeka in narave, v medsebojno spoštovanje in v modrost, ki ne potrebuje zmagovalcev in poražencev. Svet, v katerem se je mogoče znova spomniti starih kitajskih mislecev in njihovega sporočila, da življenje ni nekaj, kar bi bilo treba nenehno premagovati, obvladovati in podrejati, temveč nekaj, čemur se je treba naučiti prisluhniti.

Morda je že samo dejstvo, da takšen vzporedni svet obstaja, dovolj, da človek ne izgubi upanja. Kajti nad najgostejšo oblačnostjo je še vedno jasno zvezdno nebo, za nočjo se še vedno rodi jutro in sonce, četudi ga nekaj časa ne vidimo, zaradi tega ni nič manj resnično.

Dnevni red foruma je bil natrpan s sestanki, srečanji, razpravami, spremljevalnimi dogodki in številnimi obveznostmi pred generalno skupščino. Dnevi so minevali v ritmu organiziranega časa, v katerem je bilo treba neprestano slediti obveznostim. Toda večeri so prinašali nekaj povsem drugega.

Z notranjega dvorišča hotela se je razlivala nežna glasba tradicionalnih kitajskih glasbil. Erhu, pipa, xiao, guzheng in yangqin so pod prsti študentov glasbenega konservatorija v Hangzhouju ustvarjali zvočne pokrajine, ki so se počasi dvigovale v noč. Odmevale so skladbe 高山流水 – Visoke gore, tekoče vode, 平沙落雁 – Divje gosi pristajajo na peščenem obrežju, 春江花月夜 – Pomladna reka v mesečini med cvetjem in druge melodije, katerih brezčasna lepota ni potrebovala prevoda.

Sedel sem na balkonu, srkal čaj Da Hong Pao in poslušal. Včasih sem zaprl oči. Misli so prihajale in odhajale, kakor bi tudi same sledile toku glasbe. Spraševal sem se, kako dolgo bo človek še sposoben preprosto sedeti, vzeti knjigo v roke, brati, razmišljati, občutiti raznolikost sveta, se čuditi njegovim neštetim pojavnim oblikam in se jih veseliti. Kako dolgo bo še znal poslušati glasbo in se prepustiti nje nežnemu objemu? Kako dolgo bo v njem ostalo dovolj tišine, da bo lahko slišal samega sebe?

Morda prav v tem tiči naše upanje. Dokler bo človek znal misliti, brati, poslušati, ustvarjati in se čuditi, dokler ga bo lepota še lahko ganila in dokler bo v njem ostala sposobnost, da se razveseli življenja drugega človeka, svetloba ne bo izginila.

Svetu namreč ne moremo ukazati, naj postane boljši. Družbe ne moremo preobraziti zgolj z obsodbami, zahtevami in velikimi besedami. Resnična sprememba se mora začeti drugje, na kraju, ki ga pogosto zanemarjamo, ker je preblizu in ker od nas zahteva največ: v nas samih. Ne kot umik pred svetom, temveč kot zavrnitev njegove slepe norosti. Morda je to tisto, kar nas uči Dao: da ni treba vsaki sili nasprotovati z drugo silo in da ni vsaka sprememba sad boja. Včasih je treba samo znova najti pravo mero, prisluhniti življenju in mu dovoliti, da se izrazi v svoji naravni polnosti.

Ob zaključku foruma smo se odpravili v 福星观 Fúxīng Guàn – Tempelj zvezde blagostanja, ki stoji na vrhu gore 玉皇山 Yùhuáng Shān – Gore Nefritnega cesarja, južno od znamenitega Zahodnega jezera (西湖, Xī Hú).

Tam smo izvedli daoistični obred, namenjen vzpostavljanju, ohranjanju in obnavljanju harmonije med človekom, skupnostjo, naravo in kozmičnim redom Daa. Obred ni bil zgolj zaključek srečanja, še manj njegov protokolarni dodatek. Bil je vrnitev k tistemu, kar je vse naše srečanje povezovalo že od samega začetka: k zavesti, da človek ni ločeno bitje, ki bi stalo nasproti svetu, temveč njegov neločljivi del. Da harmonija ni nekaj, kar bi si lahko prisvojili ali razglasili, ampak nekaj, kar je treba vedno znova negovati, uresničevati in obnavljati.

Po obredu so sledili stiski rok, objemi in iskrice v očeh. Veselje ob spoznanju, da smo, da obstajamo, da smo se srečali in da smo kljub vsem razlikam pripravljeni skupaj vztrajati pri nečem dobrem. V tistih preprostih trenutkih ni bilo več pomembno, od kod prihajamo, kateri jezik govorimo ali kakšne funkcije opravljamo. Ostalo je samo človeško veselje ob bližini drugega človeka. In morda je prav to ena najpreprostejših, pa vendar najredkeje doseženih oblik harmonije.

Nato so se naše poti znova razšle.

Poletela sva nazaj, iz vzporednega sveta v svet, ki sva ga zapustila nekaj dni prej. V svet majhnih in velikih skrbi, političnih dram, razočaranj in nenehnega hrupa. V svet, v katerem se ljudje pogosto zdijo preveč zaposleni z dokazovanjem lastnega prav, da bi še zmogli slišati drug drugega.

Toda ali je bil tisti drugi svet res vzporeden? Ali pa ves čas obstaja tudi zdaj, med nami, samo da smo ga prenehali zaznavati?

Morda ni šlo za dva različna svetova. Morda je bil ves čas samo eden, vendar v njem dve možnosti človeškega bivanja. Ena, ki se izgublja v strahu, oblasti in nenehnem boju, in druga, ki se še vedno spominja, da je mogoče živeti drugače. Da je mogoče gojiti De, slediti Dau, spoštovati različnost in iskati harmonijo, ne da bi bilo treba zaradi nje izbrisati kogar koli.

Včasih se mi zdi, da človek ne potrebuje veliko. Nekaj miru, knjigo, glasbo, drevo, ki vsako leto znova zacveti, skodelico dobrega čaja in drugega človeka, ki je pripravljen z njim deliti tišino.

In vendar se zdi, da je prav to najtežje doseči.

Stara sliva v 大明观 bo prihodnjega januarja znova zacvetela. Ne bo se spraševala, kakšne novice prinaša svet, kdo je zmagal in kdo izgubil, kdo ima prav in kdo se moti. Preprosto bo zacvetela.

Morda bi se morali tudi mi znova naučiti česa tako preprostega.

Fùshēng Wúliàng Tiānzūn.