Članki
Kako razumeti kitajsko pot kadil (香 xiāng)
Avtorja: Xu Xianzeng in Zhang Liang
Xu Xianzeng (徐献增)
Xu ima 17 let izkušenj z izdelovanjem tradicionalnih kitajskih sestavljenih kadil. Je nosilec projekta za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine, povezane s tradicijo izdelovanja kadil Qingcheng v mestu Qingyuan v provinci Guangdong na Kitajskem. Njegovo delo je osredotočeno na tradicionalno pripravo sestavin (paozhi), recepturo in na praktično izdelovanje kadil.
Zhang Liang (张亮 / Sam)
Zhang se posveča raziskovanju kulture kitajskih sestavljenih kadil, preučevanju zgodovinskih besedil, dokumentiranju tradicionalnih tehnik in zapisovanju. S svojim delom želi ohraniti in urediti znanje o kitajski kulturi kadil ter prispevati k njenemu boljšemu razumevanju.
Članek temelji na Xujevih dolgoletnih praktičnih izkušnjah in na najinem skupnem raziskovanju in pogovorih. Avtor članka je Zhang Liang.
Naslovna fotografija prikazuje Xu Xianzenga pri ročnem gnetenju tradicionalne kadilne mase.
Prvo poglavje · Kaj želi doseči kitajski 合香 héxiāng – tradicionalno mešanje različnih aromatičnih sestavin, kot so lesovi, smole, začimbe in zelišča, v harmonično dišavno mešanico
Kot izdelovalec kadil verjamem, da je v izdelovanju kadil Dao.
Začeti želim s pogovorom, ki sem ga imel na Redditu. Izdelovalka kadil z Zahoda je brala o tradicionalni kitajski medicini in daoističnem izdelovanju kadil. Opazila je, da recepture, sestavljene po načelu Jun–Chen–Zuo–Shi (君臣佐使) — tradicionalnem okviru vlog vladarja, ministra, pomočnika in odposlanca — pogosto vsebujejo zdravilne rastline, za katere se zdi, da niso vključene zaradi svojega vonja. Vprašala me je: Ali so bile te snovi dodane zaradi zdravilnih lastnosti? Ali lahko njihove sestavine vstopijo v človeško telo in imajo zdravilne učinke?
Podobna vprašanja postavljajo tudi ljudje na Kitajskem. Ali lahko kadilo zdravi bolezni? Nekateri trgovci svoja kadila celo oglašujejo in prodajajo s trditvami, da zdravijo bolezni. Bolezen zahteva zdravnika, ne kadila. Ko dišeča palčka gori, se njen qi razprši v zrak, z vdihom vstopi v telo in se ob izdihu vrne v zrak. Menim, da mora biti kadilo najprej neškodljivo, šele nato lahko vpliva na človekovo počutje in spreminja vzdušje njegovega okolja. To je vse.
Zdravilne in kadilne surovine imajo lahko skupen izvor, vendar se uporabljajo za različne namene. Denimo Jiangzhenxiang (降真香) se je v tradicionalni kitajski medicini uporabljal za ustavljanje krvavitev in pomoč pri celjenju ran, v kadilih pa z namenom odganjanja škodljivih vplivov in kužnih obolenj. Od več tisoč snovi, ki se uporabljajo v kitajski medicini, jih je le majhen delež primeren za kadila. Da se snov lahko uporablja na ta način, mora biti gorljiva, njen dim pa mora biti neškodljiv.
Delo Xiangcheng (香乘, Zbornik o kadilih) se začne z besedami:
香之为用，大矣哉！
Prevod: »Kako široke so možnosti uporabe kadil!«
Tudi Xiang Shi De (香十德, Deset načinov učinkovanja kadila) pravi:
感格鬼神，清净心身，能除污秽，能觉睡眠，静中成友，尘里偷闲，多而不厌，寡而为足，久藏不朽，常用无障。
Prevod: »Gane duhove in božanstva; očiščuje srčno zavest in telo; odganja nečistost; prebuja iz dremavosti; dela družbo v tišini; ponuja trenutek oddiha sredi posvetnega prahu; v obilju se ga ne naveličamo; v majhni količini zadostuje; ob dolgem shranjevanju se ne pokvari; in pogosto ga lahko uporabljamo brez omejitev.«
Kitajci so že od samega začetka kadilu pripisovali širši pomen, kot ga ima zgolj dišava: kadilo je namenjeno uporabi: vplivalo naj bi na človekovo počutje, umirjalo duha, izostrilo zaznavanje in ustvarjalo skladnost med človekom in njegovim okoljem.
Takšno razumevanje je pomenilo tudi, da sestavine kadil niso bile omejene na snovi, ki so same po sebi prijetno dišale. Xiangcheng opisuje snov, imenovano lüyi (绿衣), znano tudi kot aina (艾纳), ki jo najdemo na borovem lubju. Mešali so jo lahko z drugimi snovmi z namenom, da bi se dim zgostil ne pa razpršil. Dodajali so celo posušene lotosove liste, da bi se dim vrtinčil in prepletal ter bi lahko skozenj z jedilno paličico zarisovali oblike oblakov ali pismenk. Takšnih sestavin niso cenili zaradi njihovega prijetnega vonja, temveč tudi zato, ker jih je bilo poleg vonjanja mogoče tudi opazovati in se z njim igrati.
Vsaka dišeča snov ima svojo naravo, vendar uporaba v njeni prvotni obliki ni nujno najboljša izbira. Sandalovina, denimo, je ob neposredni uporabi lahko preveč suha in ostra. Namakanje v zelenem čaju in ponovno sušenje s toploto lahko del te suhosti ublažita. Jiangzhenxiang lahko vsebuje toliko olja, da ob tlenju oddaja vonj po ožgani gumi in črn dim, včasih pa povzroči tudi, da dišeča palčka ugasne, še preden dogori. Če ga prevremo v vodi, odstranimo olja, nato namakamo čez noč v črnem čaju in sušenje na soncu mu lahko povrnejo čisto, sladko noto, podobno kokosu. Če ublažimo tisto, kar je v značaju snovi preveč nepopustljivo, se lahko njihova lastna narava jasneje izrazi, hkrati pa se lažje poveže z drugimi.
Toda paozhi (炮制) — tradicionalna priprava snovi, s katero se spreminjajo in prilagajajo njihove lastnosti, da bi dosegli želeno učinkovanje — ne pomeni zgolj odstranjevanja nezaželenega. Celo isto snov lahko z različnimi postopki usmerimo k različnemu učinkovanju. Vzemimo agarov les. Po postopku feishui 飞水, obdelavi z vodo, je mogoče odstraniti del ostrine svetlega lesa, ki je primešan agarovemu, ter razkriti jasnejšo, bolj naravno mlečno sladko lesno noto. Agarov les, pripravljen z alkoholom, ima pred prižiganjem polnejši vonj in bolj zaokroženo aromo; ko ga prižgemo, pa prikliče podobo suhega, umirjenega borovega gozda. Agarov les, pripravljen z medom, ima pred prižiganjem hladno, osvežujočo noto podobno borneolu, ki je tako izrazita, da skoraj zakrije sam agarov les. Ko ga prižgemo, postane njegov vonj globlji in slajši, celo nekoliko sladkoben. Vsak postopek prinese nekaj drugega, priprava z medom pa je med temi tremi najzahtevnejša.
Paozhi navsezadnje vključuje kompromise. Včasih z odstranjevanjem najbolj grobega dela snovi izgubimo tudi tisto, kar jo najbolj odlikuje. Olibanum (bosvelijina smola) po postopku paozhi postane nežnejši. Njegove silovitejše note se umirijo in manj verjetno preglasijo druge sestavine. Toda kadar delam s posebno kakovostnim omanskim olibanumom, mi je ob tem pogosto nekoliko žal. Dragocen je prav zaradi svoje vzpenjajoče se, razprostranjene narave. Če ukrotim tudi to, postane snov nekoliko vsakdanja.
Palčka kitajskega kadila hexiang (合香, mešano kadilo) se začne s pripravo sestavin po postopku paozhi. Nato sledijo mletje, peiwu (配伍) — premišljeno povezovanje sestavin in njihovih medsebojnih razmerij — gnetenje, oblikovanje, sušenje na zraku in yincang (窨藏), obdobje počivanja in zorenja, v katerem se zmešane sestavine postopoma povežejo. Celoten postopek lahko traja mesece ali celo leta, preden je kadilo zares dokončano. Xiangcheng pravi:
合香之法，贵于使众香咸为一体。
Prevod: »Pri mešanju kadila je pomembno, da se vsi njegovi vonji povežejo v eno.«
Šele takrat lahko pričakujemo dobro, uravnoteženo kadilo.
Pozneje sem to ženski na Redditu pojasnil z recepturo, imenovano Biwen Dan (避瘟丹, kadilo, katerega tradicionalni namen je bil odganjanje epidemij). Kitajska ima dolgo zgodovino sežiganja dišečih snovi za odganjanje tistega, kar so razumeli kot epidemični qi. Recepturi Taiyi Liujin Fang (太乙流金方) in Hutou Shagui Fang (虎头杀鬼方), zapisani v delu Zhouhou Beiji Fang (肘后备急方) Ge Honga iz obdobja Vzhodnega Jina (pred približno 1.600–1.700 leti), opisujeta sorodne prakse. Receptura, ki jo uporabljamo, je Bixie Biwen Dan (辟邪避瘟丹), zapisana v delu Siheting Jifang (饲鹤亭集方) iz časa dinastije Qing (pred približno 100–400 leti). Sestavlja jo enajst snovi: jiangxiang (降香), sandalovina, guijianyu (鬼箭羽), danshen (丹参), maoshu (茅术), lianqiao (连翘), baizhi (白芷), xixin (细辛), danggui (当归), danpi (丹皮) in peilan (佩兰). Zgodovinsko besedilo priporoča njegovo sežiganje ob vremenskih razmerah, neobičajnih za letni čas, ali med epidemijami, sežiganje večjih količin ob koncu leta za odganjanje škodljivih vplivov in bolezni ter sežiganje v prostoru, ki je bil dolgo prazen.
Po mojem lahko to, kar želi to kadilo spremeniti, razumemo skozi dve besedi: qu (驱) in bi (避) — odgnati in izogniti se. Odgnati pomeni doseči, da se škodljivi vplivi umaknejo; izogniti se pomeni obvarovati ljudi pred tem, da bi jih ti vplivi prizadeli. V okviru tega tradicionalnega razumevanja cilj ni nečesa ubiti ali izničiti. Cilj je spremeniti odnos med ljudmi in okoljem, ki bi jih sicer lahko ogrožalo: škodljivi vplivi se umaknejo, ljudje lahko varno ostanejo tam, kjer so, in vsak ima svoje ustrezno mesto. Če odnosu med človekom in svetom okoli njega dodamo kadilo, se ta odnos lahko nadgradi. Kadilo tako postane posrednik.
Toda recepturo navsezadnje uresniči izdelovalec kadil. Različni izdelovalci bodo s povsem enakimi sestavinami prišli do različnih odgovorov. Kakšna je narava vsake sestavine? V katero smer jo je treba usmeriti? Kako jo pripraviti s postopkom paozhi in kako jo s postopkom peiwu povezati z drugimi? Kakšen qi bo oblikovalo dokončano kadilo in kako bo ta qi stopal v odnos z ljudmi in njihovim okoljem? Vse to je odvisno od razumevanja in presoje izdelovalca kadil.
Ista ženska na Redditu je nekoč vprašala, kakšno vlogo imajo v tej recepturi baizhi, danshen in druge sestavine. Nisem ji znal odgovoriti. Ko te snovi vstopijo v mešanico, ne delujejo več neodvisno. Vsaka je v drugih in druge so v njej; druga na drugo vplivajo in se medsebojno preobražajo, dokler ne oblikujejo enega samega, celovitega qija.
In vendar lahko jasno presodim, kaj se zgodi, če odstranimo baizhi, danshen in nekatere druge sestavine. Qi kadila se iz toplega, jangovsko usmerjenega značaja premakne k nečemu hladnejšemu. Postane podoben ostremu kopju, polnemu moči in napadalnosti, vendar brez zaščitne narave in nežnosti, ki ju je imel prej.
Tako je tudi z Daom v kadilu. Morda nikoli ne bomo mogli v celoti pojasniti, kaj je. Toda z nadaljnjim razumevanjem, prakso in odločitvami se ga lahko postopoma naučimo razločevati — in prepoznati, kdaj se je nekaj od njega oddaljilo.
Drugo poglavje · Qi in yun kadila
Za izdelovalca kadil se razumevanje dišeče palčke začne z razločevanjem njenega qija. Na začetku prvega zvezka dela Chen Shi Xiang Pu (陈氏香谱, The Chen Family's Incense Manual) najdemo naslednji odlomek:
香之遠聞曰馨，香之美者曰𩰡，香之氣曰馦，曰馣，曰馧，曰馥，曰馤，曰馤，曰馪，曰馢，曰馛，曰𩡟，曰馝，曰馞，曰馠，曰馩，曰馚，曰𩡟，曰黁，曰𩡕，曰馟，曰䭲，曰馜，曰馞，曰䭱，曰𩠿，曰𩡓，曰𩡦，曰𩠻，曰𩡔，曰馡。
Pojasnilo: Odlomek uporablja dolgo zaporedje redkih pismenk za različne lastnosti dišečega qija. Mnoge v angleščini in slovenščini nimajo naravnih enobesednih ustreznic; celoten izvirnik je tu ohranjen zato, ker je tudi sam razpon pismenk del sporočila. Za vonj kadila je kitajski jezik poznal številne poimenovalne odtenke: z izrazom 馨 so označevali dišavo, ki se širi daleč, z drugim izrazom pa posebno plemenit oziroma prijeten vonj. Poleg tega je obstajala vrsta drugih znakov za različne vidike vonja in njegovega širjenja.
Chen Shi Xiang Pu ločeno obravnava »zaznavnost vonja od daleč«, »lepoto« in »qi«. Za vonj, ki seže daleč, uporablja xin (馨), za lepoto vonja drugo pismenko, za qi vonja pa zelo veliko različnih pismenk. Jezik, s katerim so ga opisovali starodavni avtorji, je bil preveč bogat, da bi ga lahko izčrpali z eno samo besedo »vonj«.
Ko danes opisujemo kadilo, pogosto rečemo, da ima lesne, cvetlične ali zeliščne note, morda mlečno sladkost ali hladno noto. Ti opisi nam povedo, kako diši. Toda qi sega mnogo dlje. Je kadilo močno ali blago, zbrano ali razpršeno, zaznavno od daleč ali le od blizu? Se izrazi naenkrat ali se razvija v globino in vztraja? Je silovito ali nežno? Vse to sodi k njegovemu qiju.
Celo dve kadili s precej podobnim lesnim vonjem imata lahko povsem različen qi. Eno se vam približa takoj, ko ga prižgete, polno moči, nato pa hitro zbledi. Drugo se sprva zdi komaj zaznavno, a se med gorenjem postopoma odpira, postaja globlje in se dlje zadržuje. Zdi se, da se nekatera kadila želijo širiti navzven in napolniti ves prostor; druga ostajajo blizu, nikoli niso močna, vendar se dolgo ohranjajo. Včasih lahko kadilo deluje polno življenja, kakor rastline, ki se spomladi razraščajo. Drugič se lahko zdi nenavadno in neznano, tako da ga ni mogoče opisati z nobenim vonjem, ki ga že poznamo. Vse to so načini, kako se razkriva qi. Ista vrsta vonja ima lahko povsem različen qi. V nekem smislu postanejo skozi njega zaznavna vsa številna stanja kadila.
Tudi vsaka sestavina ima svoj qi. Olibanum ima obilen, razprostranjen qi in zlahka prekrije qi drugih snovi. Nepripravljena sandalovina ima suh qi; če ji dodelimo vlogo Jun ali Chen — vladarja ali ministra — ne da bi jo prej obdelali s postopkom paozhi, je lahko precej podobna nekomu, čigar vrlina ne dosega položaja, ki ga zaseda. Qi borneola prodre skozi vse kot ostro rezilo; če ga dodamo preveč, lahko poruši harmonijo celotne mešanice. Snovi se razlikujejo po moči, suhosti, vlažnosti in značaju. V isti recepturi se nekatere zlahka povežejo, druge tekmujejo, nekatere, ki se same zase zdijo močne, pa lahko druga sestavina zakrije.
S postopkom paozhi izdelovalec kadil prilagaja qi posameznih snovi. S postopkom peiwu te različne vrste qija povezuje med seboj. Toda qi mešanega kadila ni zgolj vsota qija njegovih sestavin. Neko starodavno besedilo je kadilo uporabilo za naslednjo primerjavo:
捣万种香为丸，若烧一尘，具足众气
Prevod: »Zmelji deset tisoč vrst kadil v eno samo kroglico; sežgi le drobec in prisoten bo qi vseh.«
Veliko različnih snovi zmeljemo in zmešamo, dokler ne postanejo ena celota. Tudi ko sežgemo le drobec takega kadila, je v njem že prisoten qi vseh teh sestavin. Vsaka sestavina sodeluje, vendar ne stoji več sama zase. Vplivajo druga na drugo in se medsebojno preobražajo ter tako ustvarjajo qi prav tega kadila.
Snov, ki je bila nekoč silovita, lahko ob dodatku druge snovi postane nežna. Sestavina, ki se je zdela neopazna, lahko spremeni qi celotne mešanice. Sprememba količine ene sestavine ne spremeni vedno le njenega lastnega izraza; spremeni lahko razmerja med vsemi različnimi vrstami qija v recepturi.
V tradicionalnem razumevanju kadila hexiang je ne glede na njegov namen prav qi kadila tisti, ki nazadnje stopi v odnos z ljudmi in njihovim okoljem. Uporabe kadila imajo korenine v qiju. Zato je razločevanje qija za izdelovalca kadil tako pomembno. Razumeti mora ne le qi vsake snovi, temveč tudi qi, ki nastane ob njihovem mešanju. Je kadilo suho ali vlažno, razpršeno ali harmonično? Katere snovi so postale preveč izrazite in katere so zakrite? Kaj se je spremenilo s postopkoma paozhi in peiwu? Šele s prepoznavanjem teh sprememb lahko izdelovalec presodi, kam so njegovo ravnanje s snovmi in njegove odločitve nazadnje pripeljali kadilo.
Yun (韵) pa je celostni vtis, ki ga človek dobi od qija kadila. Razločujemo lahko njegovo moč, način zbiranja ali razprševanja ter načine, kako se izražajo različne sestavine. Toda ko se vsi ti elementi združijo v eno in dajo kadilu celovit značaj — morda celo vzdušje ali podobo v mislih, ki je ne more opisati noben seznam dišavnih not —, doživljamo yun. Yun izhaja iz qija.
Chen Shi Xiang Pu vsebuje recepturo, imenovano Su Neihan Pinya Xiang (苏内翰贫衙香). Njene sestavine so bela sandalovina, olibanum, mošus in xuanshen (玄参). Ne vsebuje agarovega lesa, vendar mi daje občutek prefinjenosti brez lahkomiselnosti in globoke tišine brez teže. Agarov les pogosto prinaša občutek globine in slovesnosti, toda to kadilo doseže podobno tiho prefinjenost tudi brez njega. Sam to razumem kot »brez agarovega lesa, pa vendar v ničemer slabše od kadila, ki ga vsebuje«. Yun kadila ni odvisen od prisotnosti katerekoli posamezne sestavine; izhaja iz qija celote.
Drug primer je Er Su Jiu Ju (二苏旧局), receptura, ki jo je Chen Yunjun zapisal v delu Yanju Xiangyu (燕居香语). »Dva Suja« sta Su Shi in Su Zhe, brata in književnika iz časa dinastije Song (pred približno 750–1.100 leti). Receptura v njiju najde svoj kulturni navdih ter uporablja agarov les, sandalovino, olibanum, jantar in jasmin, vendar natančna razmerja niso navedena. Prvotno je bila namenjena posrednemu segrevanju. Ko smo jo poskusili prilagoditi za dišeče palčke, smo ugotovili, da neposredno sežiganje posušenih jasminovih cvetov povzroča vonj, podoben olju z mlado čebulo, sežiganje jantarja pa oddaja nekaj podobnega vonju plastike. Zato smo v masi namesto posušenih cvetov uporabili jasminov hidrolat, jantar pa nadomestili s snovjo jinyanxiang (金颜香).
Toda rešitev težav, ki jih je povzročalo neposredno sežiganje teh snovi, kadila še ni naredila harmoničnega. Naše prvo razmerje agarovega lesa, sandalovine in olibanuma je bilo 4 : 2 : 1. Ko smo kadilo prižgali, je bil njegov qi zmeden, brez jasnega občutka, kaj naj vodi in kaj sledi. Sandalovina je tekmovala z agarovim lesom, jasminova sladkost pa je bila preveč opazna. Celotno kadilo je delovalo prisiljeno in bahavo. To ni bil značaj, za katerega smo upali, da ga bo izražalo kadilo Er Su Jiu Ju. Pozneje smo razmerje teh treh sestavin spremenili v 4 : 1 : 1 in količino sandalovine prepolovili. Ta ena sprememba je opazno preobrazila qi celotnega kadila.
Sandalovina se ni več borila z agarovim lesom, zato je njegov tihi, globoki lesni značaj prišel jasneje do izraza. Sveža sadna nota olibanuma pa je uravnovesila pretirano sladkost jasmina. Tisto, kar je prej delovalo preveč vpadljivo, se je zdaj povezalo bolj naravno. Želeli smo izraziti značaj in držo bratov Su kot književnikov, ne pa bahave prefinjenosti, ustvarjene s kopičenjem enega vonja na drugega. Po tej prilagoditvi je kadilo dobilo topel, zadržan in umirjen značaj.
Vonjati ga pomeni srečati plemenitega moža, toplega in prefinjenega kakor žad, čigar uglajenost naravno izhaja iz življenja, prežetega s knjigami.
Tretje poglavje · Od kod izvira kitajska pot kadil
Pozornost, ki jo kitajski hexiang posveča naravi snovi, pomen, ki ga pripisuje postopkoma paozhi in peiwu, ter njegovo razumevanje odnosa med kadilom, ljudmi in njihovim okoljem niso nastali nenadoma v enem samem obdobju. Te zamisli in prakse imajo različne izvore, skozi dolgo zgodovino pa so se postopoma povezovale.
Že v obdobju pred dinastijo Qin (pred več kot 2.200 leti) so dišeče rastline uporabljali pri obredih in v vsakdanjem življenju. Liji (礼记, Book of Rites) omenja sežiganje dišeče rastline xiao (萧) skupaj s prosom med žrtvovanji, pri čemer se je dim dvigal navzgor. Iz časa dinastije Zahodni Han (pred približno 2.000–2.200 leti) so v grobnicah Mawangdui v mestu Changsha našli sečuanski poper, maoxiang, peilan, cimetovo skorjo, magnolijine popke, duheng, gaoben, galangal, ingver in druge rastlinske snovi, pa tudi dišeče vrečke, dišeče blazine in kadilnice. S snovjo peilan je bila napolnjena blazina, magnolijini popki pa so bili tako v vrečkah kot v kadilnicah. Isto rastlino so lahko nosili ob telesu ali jo sežigali, da je svoj vonj sproščala v prostor. Ljudje so že tedaj iskali različne načine, kako vonj rastlin vključiti v svoje življenje.
Z razvojem kopenskih in pomorskih poti so na Kitajsko postopoma prihajale dišeče snovi iz različnih regij, med njimi agarov les, sandalovina in olibanum. Izdelovalcem kadil je postajal dostopen širši nabor sestavin iz vse bolj raznolikih krajev. Različne snovi so imele različne vonje, teksture in lastnosti pri gorenju. Njihovo povezovanje je zahtevalo poglobljenejše znanje in več spretnosti: kako jih pripraviti in kako jih zmešati? V obdobjih Wei, Jin ter Severnih in Južnih dinastij (pred približno 1.400–1.800 leti) nam pisni viri že ponujajo vpogled v takšne prakse izdelovanja kadil.
Fan Ye, ki je živel v času dinastije Liu Song (pred približno 1.550–1.600 leti), je napisal delo z naslovom He Xiang Fang (和香方, Recepture za mešanje kadil). Čeprav je sama knjiga izgubljena, se je njen predgovor ohranil v delu Taiping Yulan (太平御览). V njem piše:
麝本多忌，过分必害；沉实易和，盈斤无伤；零藿虚燥，詹唐黏湿。
Prevod: »Mošus zahteva veliko previdnosti; prevelika količina lahko škoduje. Agarov les je poln in se zlahka povezuje; niti cel jin ne škoduje. Ling in huo sta lahka in suha; zhantang je lepljiv in vlažen.«
Zanimivo je, da ta predgovor ne govori le o kadilih. Fan Ye različne značaje dišečih snovi uporablja kot prispodobe za ljudi na dvoru, sebe pa primerja s polnim, prilagodljivim agarovim lesom. Toda primerjava je lahko delovala prav zato, ker so ljudje prepoznavali te značilnosti različnih snovi. Dišeča snov ni bila zgolj nekaj z določenim vonjem. Njena moč, suhost ali vlažnost ter sposobnost povezovanja z drugimi sestavinami so bile lastnosti, ki jih je bilo mogoče prepoznati in o njih razpravljati.
Hkrati so kitajska medicina in daoistične tradicije razumevanje rastlin in kadil širile v različne smeri.
Ge Hong iz obdobja Vzhodnega Jina je bil tako daoistični mislec kot zdravnik. Njegovo delo Zhouhou Beiji Fang ohranja številne starodavne metode, namenjene odzivanju na epidemije. Nekatere snovi, uporabljene pri teh metodah, so lahko nosili na telesu, obešali nad vrata ali sežigali na dvoriščih. V okviru teh praks se ljudje niso ukvarjali le z boleznijo v telesu, temveč tudi z okoljem ter uporabo rastlin, mineralov, prekajevanja ali predmetov, ki so jih nosili s seboj, da bi se izognili škodi. Sežiganje dišečih snovi je imelo tu namene, povezane z boleznijo, preprečevanjem epidemij in okoljem, ne zgolj s prijetnim vonjem zraka.
V obdobju Južnih dinastij (pred približno 1.400–1.600 leti) je bil še ena posebej zanimiva osebnost Tao Hongjing. Bil je pomemben predstavnik daoistične šole Shangqing, obenem pa je poglobljeno poznal zdravilne snovi in medicino. Sestavil je delo Bencao Jing Jizhu (本草经集注) - Zbrani komentarji h Klasičnemu delu o zdravilnih snoveh, v katerem je uredil znanje prejšnjih rodov o zdravilih. Napisal je tudi Dengzhen Yinjue (登真隐诀) - Skriti napotki za doseganje resničnega, ki opisuje daoistične obrede in metode notranjega izpopolnjevanja. V njegovem življenju in delu so se preučevanje zdravilnih snovi, medicina in daoistično izpopolnjevanje prepletali. Isto rastlino so lahko preučevali kot zdravilno snov, hkrati pa je vstopala v življenje izpopolnjevanja in obredov, čeprav je vsaka uporaba postavljala svoje zahteve.
Medicinska tradicija je medtem razvijala lastne metode razumevanja in obdelave snovi. Kakšna je bila narava rastline? Se je nagibala k hladu ali vročini? Kaj bi se lahko spremenilo, če bi jo obdelali z vodo, alkoholom, medom ali ognjem? Kako bi jo bilo treba uravnovesiti z drugimi snovmi? To so bila vprašanja, ki so jih preučevali skozi dolgi razvoj kitajskega poznavanja zdravilnih snovi in priprave zdravil. Že v obdobju Južnih dinastij je bilo delo Leigong Paozhi Lun (雷公炮炙论) - Razprava mojstra Leigonga o obdelavi zdravilnih snovi posebej posvečeno metodam priprave zdravilnih snovi. Takšne prakse niso bile enake izdelovanju kadil, prav tako ne moremo trditi, da vsi postopki paozhi in peiwu pri kitajskih mešanih kadilih izvirajo iz medicine. Vendar obe tradiciji povezuje poglobljena skrb za naravo snovi in odnose med njimi.
Poleg medicine in religije so kadila postala tudi pomemben del življenja kitajskih učenjakov in književnikov. Zlasti v času dinastije Song (pred približno 750–1.100 leti) je bilo prižiganje kadil tesno povezano z branjem, pisanjem poezije, druženjem s prijatelji in odmiku v samoto. Učenjaki kadil niso le uporabljali; izmenjevali so si recepture, o njih razpravljali, jih vrednotili in včasih kadila tudi sami izdelovali. Receptura je lahko izražala razumevanje človekovega značaja ali priklicala določeno vzdušje. Ni bilo nujno, da je dobila ime le po svojih sestavinah ali vonju.
Chen Shi Xiang Pu vključuje skupino receptur, znanih kot Four Incenses of Huang Taishi (黄太史四香) - Štiri kadila Huang Taishija, ki so tesno povezane s pesnikom in kaligrafom Huang Tingjianom. Eno izmed njih, Shenjing Xiang (深静香, Kadilo globoke spokojnosti), je izdelal in Huangu podaril njegov prijatelj Ouyang Yuanlao. Huang je pisal o značaju tega prijatelja in sklenil:
此香恬澹寂寞，非世所尚，时时下帷一炷，如见其人。
Prevod: »To kadilo je tiho, preprosto in samotno, ne takšno, kakršno ceni svet. Od časa do časa spustim zaveso in prižgem eno kadilo; takrat je, kakor da bi pred seboj videl njega samega.«
Ko je Huang prižgal to kadilo, se je zdelo, da njegov tihi, neokrašen značaj znova prikliče prijatelja predenj. Vonj, človekov značaj in naklonjenost med prijateljema so se v tistem trenutku združili. Zame je to ena najzanimivejših stvari pri kadilih v življenju kitajskih učenjakov: kadilo lahko ima svoj qi in yun, hkrati pa lahko nosi tudi človekovo razumevanje in občutja.
V času dinastije Song je Hong Chu sestavil delo Xiangpu (香谱, Priročnik o kadilih). Poznejši Chen Shi Xiang Pu je združil gradivo iz več starejših priročnikov o kadilih ter ohranil številne recepture in metode. O veščini mešanja kadil poda posebej pomembno ugotovitev:
合香之法，贵于使众香咸为一体。
Prevod: »Pri mešanju kadila je pomembno, da se vsi njegovi vonji povežejo v eno.«
Nato nadaljuje:
比其性，等其物而高下，如医者则药，使气味各不相掩。
Prevod: »Primerjaj njihove narave, stehtaj snovi in prilagodi njihova razmerja, kakor zdravnik ravna z zdravili, da se qi in vonji med seboj ne zakrivajo.«
Za mešanje kadil je treba primerjati narave različnih snovi ter presoditi njihova razmerja in relativni pomen, podobno kot zdravnik združuje zdravilne sestavine. Cilj je, da se dišeče snovi povežejo, ne pa da druga drugo zakrijejo.
Isti priročnik obravnava tudi pripravo sestavin za kadila, mletje, shranjevanje, yincang in načine sežiganja. Nekatere snovi je treba navlažiti z alkoholom, druge prekuhati v vodi, nekatere pa pripraviti z medom. Če je prah preveč droben, dim ne traja dolgo; če je pregrob, besedilo pravi, da njegov qi ne bo harmoničen. Sveže zmešano kadilo je treba pustiti tudi zoreti, da njegova suhost in vlažnost dosežeta pravo ravnovesje ter da narave njegovih sestavin postopoma preidejo druga v drugo.
V času dinastije Ming (pred približno 400–650 leti) je Zhou Jiazhou več kot dvajset let sestavljal Xiangcheng, delo v osemindvajsetih zvezkih. V njem niso zapisane le dišeče snovi in recepture za mešanje, temveč tudi pričevanja o uporabi kadil skozi zgodovino, kadilnice, pečati za kadila ter veliko pesmi in drugih zapisov o kadilih. Z združevanjem znanja, ki je bilo nekoč razpršeno po številnih različnih besedilih, je ohranilo bogastvo starejših metod in zamisli ter nam omogočilo, da se z njimi srečujemo še danes.
Ko danes pogledamo recepturo za kadilo, moramo še vedno razumeti naravo vsake sestavine, se odločiti, kako izvesti postopka paozhi in peiwu, ter razmisliti, kakšen qi bo oblikovalo dokončano kadilo in kakšen odnos bo lahko vzpostavilo z ljudmi in okoljem. To so vprašanja, s katerimi so se vedno znova srečevali tudi naši davni predhodniki. Recepture, priročniki in metode, ki so jih zapustili, beležijo številne odgovore, do katerih so prišli.
Verjamem, da se je kitajska pot kadil postopoma oblikovala skozi ta dolgi proces razumevanja in prakse ter se nadaljuje vse do danes.
Zhang Liang (张亮 / Sam)
