Povratni obisk po 300 letih — od gore Xihuashan na Kitajskem do Jadranskega morja

Povratni obisk po tristo letih

— Od gore Xihua na Kitajskem do Jadranskega morja

Povratni obisk po tristo letih

— Od gore Xihua na Kitajskem do Jadranskega morja

Besedilo: [Song Chongdao (宋崇道)1

Song Chongdao

Povzetek:

Leta 1739 je slovenski jezuit Ferdinand Avguštin Hallerstein (s kitajskim imenom Liu SongLing) prispel v Peking in 35 let deloval v kitajskem cesarskem uradu za astronomijo. Tam je preživel preostanek življenja, daleč od Slovenije. Danes mu je posvečen trg v središču Ljubljane, na katerem stoji replika armilarne sfere, ki jo je Pekinški planetarij izdelal kot državno darilo Kitajske Sloveniji. Tristo let pozneje kulturna izmenjava teče v nasprotno smer, saj Dao s Kitajske prihaja v Hallersteinovo domovino.

Članek je napisal Song Chongdao, daoistični predstojnik templja Chongdao Gong na gori Xihua v Yichunu v provinci Jiangxi. Prikazuje vsakdanje samostansko življenje v templju in opisuje avtorjeve izmenjave z Mojstrom Juretom Čehom (Yuan WeiQijem), predsednikom Slovenskega daoističnega templja Najvišje harmonije v Kopru. Leta 2023 sta strani na gori Maoshan podpisali sporazum o prijateljstvu v okviru programa Vzhod–Zahod, ki poteka pod okriljem Svetovne daoistične federacije. Od takrat redno sodelujeta: z vzajemnimi obiski, dogodki, daoistično glasbo, predavanji o daoistični etiki in umetni inteligenci, znanstvenimi simpoziji ter skupnimi raziskovalnimi projekti.

Namen tega prispevka ni versko spreobračanje. Njegovo izhodišče je, da Dao ne postavlja doktrinarnih pogojev in ne zahteva spremembe osebne vere. Namesto tega vabi k spremembi pogleda na človekov odnos do narave, samega sebe in drugih ljudi. Osrednja misel je, da Dao presega geografske meje; pristna človeška povezanost lahko združi ljudi kljub velikanskim razdaljam. Ko se povežejo srca, se srečajo ljudje.

Uvod

Leta 1739 je 36-letni Slovenec dobil dovoljenje za vstop v Peking (北京).

Ime mu je bilo Ferdinand Avguštin Hallerstein. Rodil se je leta 1703 v Ljubljani (卢布尔雅那), pri osemnajstih pa je vstopil v jezuitski red. Pozneje je na Kitajskem (中国) 35 let, vse do smrti, deloval v cesarskem uradu za astronomijo (钦天监). Od tega ga je 28 let vodil.

Na Kitajskem so ga imenovali Liu SongLing (刘松龄).

Opazoval je nebesne pojave, opravljal koledarske izračune in izdeloval instrumente. Od leta 1746 je vodil cesarski urad za astronomijo, vse do leta 1774, ko je v Pekingu zaradi bolezni umrl.

Petintrideset let. V Ljubljano se ni nikoli več vrnil.

V Ljubljani pred baročno Gruberjevo palačo, v kateri domuje Arhiv Republike Slovenije, stoji replika Hallersteinove armilarne sfere, ki je neke vrste spomenik kitajsko-slovenskega prijateljstva. Izdelana je v merilu 1 : 1, izdelal jo je Pekinški planetarij (北京天文馆) in je donacija Kitajske ambasade v Sloveniji. Izvirnik je v Pekingu. Namenjen je bil merjenju nebesnih teles, zlasti njihovih ekvatorialnih koordinat. Odkar so ga leta 1754 ulili, so ga uporabljali več kot 150 let, vse do začetka 20. stoletja.

Kitajski astronomski instrument stoji na trgu slovenskega mesta. Že to je zgodba sama zase.

Ta trg sem obiskal oktobra 2024.

Tistega dne je bilo oblačno. Stali smo na trgu in poslušali, kako so nam uradniki slovenskega Ministrstva za kulturo pripovedovali o Liu Song Lingu. O njem so govorili zelo domače, kot o enem svojih prednikov. O njegovem rojstnem kraju, dnevu prihoda v Peking, položaju v cesarskem uradu za astronomijo. Podrobnosti, ki jih kitajske zgodovinske knjige omenjajo le na kratko, so oni poznali zelo natančno.

V bližini so stanovanjske hiše. Nekdo gre mimo z otroškim vozičkom, starejši ljudje se na klopeh nastavljajo soncu. Bronasti instrument stoji na sredini in tiho kaže proti nebu.

Razmišljal sem, kaj mora narod spodbuditi, da se spominja dejanj človeka izpred tristo let.

Liu SongLing ni bojeval vojn, ni zapustil del, ki bi se prenašala iz roda v rod, niti ni v domačem kraju ustvaril kakšnega velikega podviga. Večina njegovega življenjskega dela je nastala osem tisoč kilometrov stran, v službi države, katere jezika se je naučil šele kot odrasel človek.

V njegovi domovini, ga niso pozabili.

Ko sem stal tam, se mi je porodila misel.

Pred tristo leti je mlad Slovenec zapustil domovino, prepotoval osem tisoč kilometrov proti vzhodu in v Prepovedano mesto (紫禁城) prinesel zahodno astronomijo ter koledarsko računanje. Tristo let pozneje je kitajski »Dao« po nasprotni poti prišel do obale njegove domovine.

Človek preživi polovico življenja v tujini in je nazadnje tam tudi pokopan. Ni nujno, da si želi česa veličastnega. Le sledi tistemu, v kar verjame, in gre do koder ga pot pripelje.

Kaj je torej tisto, kar človeku omogoči premostiti tristo let in osem tisoč kilometrov?

V nadaljevanju bi rad poskusil odgovoriti na to vprašanje.

1. Ljudje, ki živijo nad oblaki

Kraj, kjer živim, leži na gori južno od mesta Yichun v provinci Jiangxi. Gora ni visoka. Imenuje se Xihuashan. Vsa je porasla z zelenim bambusom. Pod njim raste sibirski salomonov pečat. Starejši ga imenujejo »ostanki žita nesmrtnikov« in pravijo, da so ga nesmrtniki po obedu zapustili v človeškem svetu.

Na pobočju je izvir, ki celo leto ne presahne. Prav zaradi njega so nekoč na gori lahko zgradili tempelj. Ta se je pozneje razširil v daoistični tempeljski kompleks. Dvorane so zgrajene po stavbnih pravilih iz časa dinastij Tang (唐) in Song (宋), druga nad drugo. Ko stojiš pred vhodnimi vrati, moraš dvigniti pogled. Ime mu je Chongdao Gong.

Pred goro pogosto vidimo mavrico. Nemalokrat sta dve, druga ob drugi. Kitajci imamo radi mavrico, ker je simbol veselja. Zato je tempelj dobil še drugo ime: »Kitajsko veliko daoistično svetišče dvojne sreče« (中国大囍道场). To je kraj, poln veselja, sproščenosti in moči. 

Vsako jutro se ob vznožju razprostre morje oblakov, gora Xihuashan pa lebdi nad njimi. Ko človek stoji pred vhodom v tempelj, se zdi kot nekdo, ki na nebu išče pot do nesmrtnosti.

Moj dan se navadno začne ob 4.30. Najprej zasvetijo luči pred dvorano. Daoistični sopotniki, zadolženi zanjo, vstanejo ter tla poškropijo in pometejo. Sam stopim iz sobe za alkimistično prakso in se odpravim po kamnitih stopnicah. Ni jih veliko, ravno prav, da med hojo umirim misli.

Jutranja praksa je ob petih. Ko zazveni recitiranje svetih besedil, je zunaj še tema. Iz vasi pod goro se občasno zasliši pasji lajež, nato spet zavlada tišina.

Po jutranji praksi zajtrkujemo. Riževa kaša, vložena zelenjava in parjene štručke mantou. Včasih tudi pšenični ali riževi rezanci. 

Po jedi se vsak loti svojega dela. Sam se vrnem v sobo, kjer berem sveta besedila, izvajam alkimistično prakso ali pa se posvečam raziskovanju. Popoldne je pogosto čas za čaj. Na gori ga ne gojimo, prinesemo ga od drugod. Gre predvsem za to, da se usedemo.

Dnevi v gorah imajo svoja znamenja časa, le da ta niso na koledarju. Zgodaj spomladi izkopavamo bambusove poganjke. Tiste dni gredo na goro vsi iz templja. Na začetku poletja je veliko dežja, zato je treba pregledati strešnike in očistiti jarke. Jeseni gremo na goro izkopavat sibirski salomonov pečat: del ga posušimo, nekaj pa prihranimo za ponovno sajenje. Nabiranje divjih bambusovih poganjkov in izkopavanje salomonovega pečata sta za ljudi v gorah običajni opravili.

Pozimi so dnevi najkrajši in zgodaj se stemni. Po večerni praksi nekaj časa posedimo ob peči, potem pa se vsak vrne v svojo sobo k alkimistični praksi.

Ta ritem se ponovi vsako leto. Po več kot desetletju človeka oblikuje v navado, da ve, pri katerih stvareh ni mogoče hiteti. Kar smo posadili, zaradi naše neučakanosti ne bo vzklilo tri dni prej, in tudi dež ne bo padel pred svojim časom. Sčasoma se nemir v človekovi notranjosti počasi obrusi.
 

Veliko let sem študiral. Tako menedžment kot psihologijo sem študiral do doktorata. Dne 31. oktobra 2024 mi je Metropolitan College Skopje v Severni Makedoniji (partner Londonske metropolitanske univerze za TNE) podelil tudi »častni doktorat filozofije s področja vodenja v izobraževanju«. Istega dne me je Evropski kolegij (Euro College) v Severni Makedoniji imenoval za častnega profesorja. Tudi v posvetnem svetu sem se ukvarjal s poslom, nato pa sem odšel v gore.

Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj.

Običajno odgovorim takole: »Ko človek pride pri študiju dovolj daleč, ugotovi, da knjige na nekatera vprašanja ne morejo odgovoriti. Naj bo znanja še tako veliko, do nekaterih drugih stvari vendarle ne seže. Kako naj na primer človek živi sam s seboj? Kako naj živi z nečim, česar ne more spremeniti? Kako naj po izgubi še naprej živi svoje življenje?«

Daoistični nauk na ta vprašanja odgovarja že več kot štiri tisoč let. Tega ne želim prikazovati kot zgodbo o »opuščanju«. Opuščanje je posledica. Pravi razlog je preprost: tu sem našel nekaj, kar lahko uporabim. Zelo praktično je!

V Daode jingu na primer piše: »Najvišja dobrota je kakor voda.« Te štiri kitajske pismenke sem bral že v mladosti in jih imel za lepo misel. Šele po več kot desetletju življenja v gorah sem v njih počasi začel odkrivati tudi druge plasti. Voda teče navzdol. Ne poteguje se za višino, zato tudi ni v nevarnosti, da bi z nje padla. Ko naleti na kamen, ga obide; ko naleti na vdolbino, jo napolni; ko pride do prepada, postane slap. Z ničimer se ne spopada na silo, pa vendar lahko s kapljanjem prevotli kamen. Tak način življenja je na videz mehak, v resnici pa izjemno vzdržljiv. Vprašanje, s katerim se vsak dan srečuje človek, ki neguje Dao, je pravzaprav enako vprašanju, s katerim se vsak dan srečuje sodobni človek. Kako ohraniti spokojnost sredi sprememb? Kako sredi gneče pustiti prostor? Kako v negotovosti živeti z občutkom trdnosti? Daoistični nauk nikoli ne ponuja odgovora. Ponuja možen pogled na stvari.

2. Kaj se dogaja v templju

Chongdao Gong pripada šoli Longmen izročila Quanzhen (全真龙门派). Ta šola poudarja sočasno kultiviranje notranje narave in življenjske moči ter prizadevanje v vsakdanjih opravilih. Praksa ne poteka v odmaknjenih gorskih votlinah, temveč pri pometanju, kuhanju in stikih z ljudmi. Zato ne nameravam predstavljati tempeljske arhitekture. Rad bi povedal, kaj se tu dogaja.

Recitiranje svetih besedil ob petih zjutraj zaznamuje začetek dneva. Daoistični sopotniki recitirajo Kanon jutranjih in večernih opravil (Zaowan gongke jing早晚功课经), besedo za besedo, ne prehitro ne prepočasi. Ko besedilo odrecitirajo do konca, se zdani. Dopoldan je namenjeno delu. Za tempeljski vsakdan skrbijo daoisti, ki tu živijo: sami pridelujejo zelenjavo, sami kuhajo in sami pometajo dvorišče. To, da človek sam poprime za delo, je že samo po sebi del prakse.

Popoldan pogosto pridejo obiskovalci. Zelo različni ljudje. Med njimi je starejša gospa, ki živi pod goro. Pride nekajkrat na mesec, ne da bi za kaj prosila, temveč samo na sprehod, malo posedi in poklepeta z nami. Pravi, da je doma preveč tiho in jo zato stiska pri srcu; v templju sliši človeške glasove in se počuti mirneje.

Prihajajo tudi mladi od vsepovsod. S seboj prinašajo zelo konkretne težave: ne zmorejo več opravljati svojega dela, ne znajdejo se v odnosih, ponoči ne morejo spati … Navadno ne odgovorim takoj. Najprej jih povabim na skodelico čaja, da malo posedijo. V četrt ure se težava pogosto zmanjša kar sama.

Z leti sem počasi razumel, da tempelj ljudem v resnici ponuja kraj, kjer si smejo vzeti čas. Nauk pride šele precej pozneje. Sodobnemu človeku najbolj manjka možnost, da se mu »ne mudi«. Čas v templju sledi naravi in ni usklajen z zunanjim svetom. Ko človek vstopi, se najprej sprosti telo, potem mu sledi še srce.

V našem templju počnemo tudi druge stvari. Ob praznikih obiščemo osamljene, starejše ljudi, ki živijo ob vznožju gore, pozimi jim prinesemo topla bombažna oblačila, riž in olje, poleti pa pred dvorano pripravimo vrč hladnega zeliščnega čaja. To so majhne pozornosti. Počnemo jih, ker v svetih besedilih piše naj velja »enaka sočutna ljubezen do vseh«; če tega ne udejanimo z rokami, so to zgolj štiri prazne pismenke.

Leta 2024 smo se v templju lotili nečesa, kar je terjalo veliko časa. Zbrali in popisali smo ostanke keramike in porcelana, ki so ležali vsepovsod ter list za listom obnovili zbirko starih knjig. Če bi tempelj skrbel le za sedanjost, ne bi bil vreden tisočletja, ki ga je preživel na tem mestu. V več kot tisoč letih je bil tempelj večkrat porušen in obnovljen, a izročilo se ni nikoli pretrgalo. Poskušal sem najti tukajšnje kamnite napise, vendar jih, žal, ni bilo. Pozneje sem dojel, da tradicijo pogosto ohranjajo prav ljudje, ki jim ni treba zapustiti svojega imena.

Chongdao Gong je povezan z vasjo pod goro. Ko imajo vaščani pogreb, pridejo prosit daoistične sopotnike, naj opravijo obred; ob veselih dogodkih pa pridejo izbrat ugoden datum. Otroci med poletnimi počitnicami pritečejo na široko teraso pred osrednjim templjem in se igrajo. Pustimo jih. O teh stikih ni nobenih zapisov. Če tempelj nima odnosov z ljudmi okoli sebe, je le skupek stavb. Šele s takšnimi stiki postane kraj. 

Ljudje tempelj pogosto dojemajo kot muzej. Sam nanj ne gledam tako. Muzej razstavlja stvari, katerih čas se je končal. V templju pa se vse še nadaljuje. Recitiranje, čaj, ljudje, ki prihajajo in odhajajo – vse to se vsak dan znova dogaja. Živ je! Kar je živo, lahko raste. Kar raste, pa se prej ali slej sreča z drugim življenjem.

3. Vez med goro in morjem

September 2023, Maoshan v provinci Jiangsu (江苏). Tam je potekal peti mednarodni daoistični forum pod geslom »Spoštovati Dao, ceniti krepost in hoditi v korak s svetom«. Predstavniki in raziskovalci iz 39 držav in regij, skupaj več kot 500 ljudi, se je zbralo na tej znameniti daoistični gori. Na forumu se je zgodilo nekaj pomembnega: ustanovljena je bila Svetovna daoistična federacija. Daoistične organizacije iz različnih držav so prvič dobile skupno platformo.

Prav na gori Maoshan sta Chongdao Gong in Slovenski daoistični tempelj Najvišje harmonije podpisala sporazum o prijateljskem partnerstvu v okviru »Programa daoističnega sodelovanja med Vzhodom in Zahodom«, ki poteka pod okriljem Svetovne daoistične federacije. Tisti list papirja ni bil debel. Ob podpisu nisem slutil, kaj vse bo sledilo.

Rektor Slovenskega daoističnega templja je Yuan Weiqi, s slovenskim imenom Jure Čeh. Že ob prvem srečanju se mi je zdel zanimiv. Slovenec je, pa vendar je že imel svojega mojstra in kitajsko daoistično ime. Njegov tempelj se imenuje Tempelj Najvišje harmonije in stoji v Kopru, majhnem mestu ob Jadranskem morju (亚得里亚海). Slovenec ob Jadranskem morju skrbi za tempelj, opremljen v duhu kitajske kulture. Že to je vredno premisleka.

Ko sva se bolje spoznala, sem ga vprašal, kako je prišel na to pot. Njegov odgovor je bil zelo preprost. V mladosti je prebral nekaj knjig o vzhodni filozofiji in v njih prepoznal nekaj zelo podobnega svojim notranjim mislim. Pozneje se je srečal s kitajskimi borilnimi veščinami, odšel na Wudangshan (武当山), začel spoznavati daoizem in nato nadaljeval po tej poti. Postopoma je poskrbel za lasten prostor, v katerem opravlja daoistično prakso z drugimi sopotniki, med katerimi je tudi njegova žena.

Kitajščine se je naučil v odraslosti, zdaj pa že lahko bere sveta besedila. Yuan Weiqija sem videl igrati na bambusovo piščal – xiao 箫. To je bilo leta 2024, ko smo obiskali njegov prostor za prakso v Sloveniji. Takrat sem bil zelo presenečen! Ne le nad njegovo sposobnostjo učenja, temveč tudi nad njegovo ljubeznijo do daoistične glasbe. Sedel je zelo vzravnano, v rokah držal piščal dongxiao, oči pa imel napol priprte. Ko je zazvenela piščal, je prostor utihnil. Melodija se je imenovala Buxu yun 步虚韵 in zvenela je zračno, skoraj breztežno. Slovenec igra na kitajsko piščal xiao. Sedel sem ob njem in poslušal, obenem pa v sebi občutil nekaj, česar nisem znal izraziti. Nenadoma se je v meni počasi naselila gotovost: to izročilo res lahko zapusti svojo deželo in zaživi v drugi.

Danes mu pomagam uresničevati še ene sanje: pripravljati ustanovitev Evropskega centra daoistične glasbe (欧洲道教音乐中心). On igra na xiao; najin namen pa je, da bi ta glas Daa v Evropi dobil trajen dom.

Marca 2024 mi je rektor Yuan Weiqi izročil listino o imenovanju za »častnega senatorja« Slovenskega daoističnega templja. Datum je bil dobro izbran: petnajsti dan drugega meseca po luninem koledarju, ko praznujemo sveti rojstni dan daoističnega praočeta Taishang Laojuna (太上老君). Oktobra istega leta je Daoistično združenje province Jiangxi (江西省道教协会) oblikovalo delegacijo za obisk Vzhodne Evrope (东欧), ki je bila povabljena na slovenski »Mednarodni dan daoistične kulture« (国际道学文化日). Z menoj je vodil delegacijo predsednik Li Shaohua.

Koper ni veliko mesto. Ulice niso široke, barve so naravne. Morje je le nekaj korakov stran in v vetru je komaj zaznaven vonj po soli. Prišli smo oktobra. Ko smo zgodaj zjutraj hodili po ulicah, se je zdelo, da lahko slišimo listje, ki pada na tla. Zvečer je zahajajoče sonce mesto obarvalo povsem zlato: človek ob tem lahko pomisli na Andersenove pravljice.

23. oktober, Koper, Prešernov trg. Slovenski daoistični tempelj Najvišje harmonije je pripravil oltar in nas povabil, naj opravimo obred posvetitve in blagoslova. Tistega dne je bil Tempelj Najvišje harmonije poln ljudi. Ko je zazvenela daoistična glasba, sem v množici videl starejše, mlade, raziskovalce in ljudi s kamerami ter fotoaparati. Njihova zbranost me je ganila. Večina ni razumela svetih besedil, a so stoje poslušali ves obred. Po koncu je pristopil raziskovalec z lokalne univerze. Njegove besede so mi prevedli takole: »Ne razumem, kaj recitirate, vendar sem po poslušanju v sebi zelo miren.« To me je ganilo. Nismo razumeli jezika drug drugega, nauk ni bil pojasnjen, toda tisti mir je bil resničen. V tistem trenutku sem se prepričal o nečem: »Dao lahko preseže meje jezika.«

V tistih dneh se je zgodilo še marsikaj. Povabili so me na predavanje na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Poslušali so me učitelji in študenti filozofije ter religiologije. Govoril sem o enotnosti neba in človeka, o človekovi umeščenosti v celotno ekološko verigo in o pomenu načela »spodbujati rast, ne da bi gospodoval« za naš čas. Po predavanju je nekaj študentov ostalo in dolgo smo se pogovarjali. Niso jih zanimali daoistični obredi niti njegova skrivnostnost. Želeli so vedeti, ali lahko današnjemu svetu ponudi nekoliko drugačen način razmišljanja. Menim, da ga lahko.

Tudi na mednarodnem znanstvenem kongresu v Celju so me povabili, naj pripravim tematsko predavanje. Med udeleženci so prevladovali znanstveniki. Moj naslov je bil »Daoistična etika in umetna inteligenca«. Sporočilo je bilo preprosto: »Tehnologija sprašuje: ‘Ali zmoremo?’, etika pa: ‘Ali bi smeli?’ Daoizem govori o tem, da moramo vedeti, kdaj se ustaviti. Ta starodavni nauk je prav danes dobil novo uporabno vrednost.« Razprava je bila živahna. Nekdo je vprašal o ekologiji, drugi o človekovi odtujenosti, tretji, ali bo umetna inteligenca lahko imela »srce«. Ta vprašanja so si ljudje zastavljali že davno, zastavljajo pa si jih tudi danes.

Zadnja postaja tistega potovanja je bil trg v Ljubljani, kjer stoji armilarna sfera. To je trg, ki nosi modrost Liu SongLinga, in hkrati spominski trg kitajsko-slovenskega prijateljstva.

Pred tristo leti je od tod odšel mlad Slovenec in na poti proti vzhodu dosegel Peking. Tristo let pozneje smo iz smeri Pekinga prišli mi in stali tukaj.

Krog se je sklenil.

Dolgo sem stal na trgu. Replika armilarne sfere je stala na njegovi sredini, bronaste barve, obrnjena proti nebu.

Slovenec je na Kitajskem polovico življenja opazoval zvezde. Kitajec je v Sloveniji predaval o Dau. Ti dejanji ločuje tristo let in potekata v nasprotnih smereh, vendar se mi zdita eno in isto.

Obe sta poskus razumeti svet in človekovo mesto v njem.

Izmenjava pa je vedno dvosmerna. V teh letih je rektor Yuan WeiQi skupaj z ženo Yuan WeiHeng(袁微恒), ki ji je v Sloveniji ime Darija, ter daoističnim sopotnikom Miho iz Templja Najvišje harmonije prišel v Chongdao Gong na mednarodno študijsko izpopolnjevanje iz obredne prakse gaogong; na goro Xihuashan je v več skupinah poslal tudi člane daoističnega glasbenega ansambla. Yuan XiMing (袁希明), s slovenskim imenom Maj, in Alenka (阿伦卡) ter drugi so ostali na gori, se učili recitiranja svetih besedil, daoističnih obredov in daoistične glasbe. Tako daoistični zvok zapusti gorski tempelj in se nato vrača z morske obale. 

Ko pogledam nazaj, vidim, da sporazum z gore Maoshan ni ostal le na papirju. Jeseni 2024 smo v Koper poslali kitajski daoistični porcelan, lakirane izdelke brez jedra iz Yuanzhouja (袁州) ter lanene izdelke in grafiko na lanenem platnu z naslovom »Chang'e leti na Luno«; junija 2025 je Chongdao Gong ustanovil še Mednarodni daoistični znanstveno-raziskovalni center akademije Chongdao (mednarodni) (崇道公学（国际）道教研究中心), Slovensko daoistično združenje pa je napotilo štiri raziskovalce, ki skupaj z nami urejajo daoistične klasike. 

Kot ena prvih partnerskih organizacij v »Programu daoističnega sodelovanja med Vzhodom in Zahodom«, ki ga vodi Svetovna daoistična federacija želimo »prijateljstvo« iz leta v leto nadgrajevati z novimi dosežki.

4. Zakaj lahko Dao preseže gore in morja

Prijatelji me pogosto sprašujejo: »Daoizem je kitajska vera. Zakaj lahko požene korenine v Evropi, tisoče kilometrov daleč?«

Moj odgovor je: »Dao ne postavlja vstopnih pogojev.«

Od človeka ne zahteva, naj spremeni vero. Vabi ga, naj spremeni pogled.

Številne duhovne tradicije po svetu ob vstopu najprej zahtevajo, da sprejmeš določen sklop predpostavk. Daoizem je drugačen. Daode jing se začne z besedami »Dao, ki ga je mogoče izreči, ni stalni Dao«. Že na začetku izbriše lastne meje: kar koli je mogoče izreči, ni tisto samo.

Nauk, ki se najprej odpove pravici do dokončnega opredeljevanja, je po svoji naravi odprt.

Prav tako ne izključuje drugih. Človek lahko veruje v Dao in hkrati ohrani svojo dotedanjo vero ter način življenja. Lahko v daoističnem templju prižge kadilo, nato pa gre še drugam. Daoizem se nikoli ne razglaša za »edino pot«. Razlike med vsemi bitji in stvarmi so naravne, zato jih ni treba na silo poenotiti.

Zato je v medkulturnem okolju še posebej dostopen.

O čem torej govori Dao? Če bi moral povedati kar najbolj preprosto, bi to razdelil na tri ravni:

Prva raven: človek in narava.

Daoizem pravi, da »Dao sledi naravnosti«, in govori o »enosti neba in človeka«. Te štiri pismenke se zadnje čase pogosto navajajo, a bolj ko jih ponavljamo, bolj njihov pomen bledi.

Njihov izvorni pomen je zelo preprost. Človek je del narave, ne njen gospodar. Marsikaj lahko stori, vendar ne sme izčrpati vseh možnosti do skrajnosti.

V Daode jingu je zapisano: »Kdor ve, kje se ustaviti, ni v nevarnosti«. Šele ko vemo, kje se ustaviti, se izognemo nevarnosti. Danes zmoremo vse več, vse redkeje pa smo se pripravljeni ustaviti. Če ekološkim in podnebnim težavam sledimo do izvora, vedno pridemo do istega: nismo se pripravljeni ustaviti.

Druga raven: človek in on sam.

Daoizem govori o »jasnosti in miru« ter pravi: »Pokaži preprostost, objemi prvobitnost, zmanjšaj sebičnost in omeji želje«.

To ne pomeni, da bi moral človek živeti v pomanjkanju. Pomeni, da ne bo nikoli našel miru, če bodo njegove želje vedno vsaj malo presegale njegove potrebe.

Srečal sem veliko ljudi, ki so bili v sebi tem bolj nemirni, čim več stvari so imeli. Pridejo v gore in si ne želijo ničesar drugega, kot da bi lahko nekaj časa mirno sedeli.

Kakšno konkretno težavo pa lahko reši nekaj sedenja v gorah? Nobene. Toda ko težavo jasno vidimo, pogosto ni več težava. Ko se notranjost umiri, stvari ostanejo iste, človek pa se spremeni.

Tretja raven: človek in drugi ljudje.

Daoizem pravi »Najvišja dobrota je kakor voda« in govori o »enaki sočutni ljubezni do vseh«.

Voda koristi vsem bitjem in stvarem, ne da bi tekmovala. Vse neguje, a se z ničimer ne spopada. Zadržuje se tam, kamor nihče noče, in je prav zato najbližje Dau.

Ta pomen je v današnjem svetu, polnem nasprotij, še posebej pomemben.

V Maoshanski deklaraciji (茅山宣言), objavljeni ob koncu foruma na gori Maoshan leta 2023, je zapisan naslednji poziv: spoštujmo raznolikost svetovnih civilizacij, nasprotujmo spopadom in konfrontaciji ter spodbujajmo sodelovanje v skupno korist. Tistega dne so bili navzoči predstavniki 39 držav in regij. Že to, da so vsi podpisali skupni dokument, nekaj pove.

Rektor Daoističnega združenja ZDA (美国道教协会) Bernard Shannon (至厚) zagovarja stališče, da veliki Dao ne pozna državnih meja, daoisti po vsem svetu pa skupaj ohranjajo isti Dao. S tem se zelo strinjam.

To stališče ni zgolj vljudnostna fraza. Tisto, na kar kaže Dao, že po svoji naravi ne pripada enemu samemu narodu. Tako kot voda ne pripada nobeni posamezni reki in ogenj nobenemu posameznemu kosu lesa.

Po teh treh ravneh bi rad dodal še nekaj.

Kaj lahko Dao ponudi človeku, kar mu druge tradicije težje dajo? Po dolgem razmišljanju se vedno vrnem k besedi: »prostor.«

Daoizem nikoli ne trdi, da je z besedami povedal vse. Pravi »Dao, ki ga je mogoče izreči, ni stalni Dao«, pravi »Kdor ve, ne govori« in »Velika dovršenost je videti nepopolna«. Pri vseh stvareh pušča nekaj praznega. Prav ta praznina daje prostor.

Današnje življenje je stisnjeno. Urniki so prenatrpani, odnosi napeti, stališča nasprotujoča si in nihče drugemu noče prepustiti niti malo prostora. Prav tisti košček prostora, o katerem govori daoizem, je nekaj, česar našemu času najbolj primanjkuje.

Slovenec, ki ob Jadranskem morju bere Daode jing, bo v njem našel isto kot jaz na Kitajskem, na gori Xihua v Yichunu.

Zato lahko Dao preseže gore in morja.

Sklep: Vračanje k harmoniji

Vrnimo se v leto 1739.

Tisti 36-letni Slovenec je krenil iz Ljubljane, prepotoval polovico Evrazije (欧亚大陆) in prispel v Peking. Verjetno ni pomislil, da bo tam preživel drugo polovico življenja. Morda si tudi ni predstavljal, da bo replika nove ekvatorialne armilarne sfere, ki so jo po njegovem načrtu in pod njegovim vodstvom dokončali na daljnem Kitajskem, nekega dne stala v njegovem domačem kraju kot spomenik njemu v spomin.

Le sledil je tistemu, v kar je verjel.

Tristo let pozneje sem se odpravil iz gora pri Yichunu, preletel enako razdaljo in prišel do obale njegove domovine. Potovala sva v nasprotnih smereh, a premerila enako pot.

Pogosto se sprašujem, kaj povezuje ti dve potovanji.

Po vsem razmišljanju je odgovor preprost: ljudje si želimo videti, kakšno je drugod tisto, v kar verjamemo.

Liu SongLing (Ferdinand Avguštin Hallerstein) je zahodno astronomijo prinesel na Kitajsko, ker je želel Kitajcem pokazati nebo, kakor ga je razumel sam. Mi smo Dao prinesli v Slovenijo, ker smo tamkajšnjim ljudem želeli pokazati svet, kakor ga razumemo mi. Šele ko nekaj potuje v obe smeri, temu lahko rečemo izmenjava. Enostransko dajanje je izvoz.

Sam raje uporabim drugo besedo: deljenje.

Deljenje pomeni, da na mizo postavim nekaj, kar se mi zdi dobro. Če želiš, pokusi; če ne želiš, je tudi prav. Ne predpostavlja, da ti nekaj manjka, in ne zahteva, da mi kaj podariš v zameno.

Izmenjava na koncu doseže človeško srce. Jezika morda ne razumemo, obredi so nam lahko tuji, toda tisto, kar nosimo v sebi, je enako: želja po miru in varnosti, želja, da bi nas razumeli, želja, da bi se v spreminjajočem se svetu lahko na nekaj oprli.

Ko se povežejo srca, se je lažje pogovarjati tudi o vsem drugem.

V Daode jingu je misel, ki jo pogosto navajam: »Deluj brez prisile in poučuj brez besed.« Ti dve povedi pravzaprav govorita o tem, da začutimo iskrenost. Delaj brez samovoljne sile, poučuj brez zanašanja na besede in pokaži svojo iskrenost — drugi jo bodo naravno začutili.

Tudi v kitajskem klasičnem delu Zhongyong (中庸) je zapisana misel: »Dao ni daleč od človeka.«

Dao človeka nikoli ne odriva. Vedno je človek sam tisti, ki se oddalji.

Dao je v najbolj vsakdanjih stvareh. V skodelici čaja, v obroku, v pometanju, v trenutku, ko se je nekdo pripravljen ustaviti zaradi drugega.

Človek se mora le umiriti in nato odkriti, da je Dao ves čas tu.

Ko smo septembra 2023 na gori Maoshan podpisali tisti sporazum, nisem pomislil, da mu bodo sledili koprski veter, daoistična glasba na Prešernovem trgu, razumevanje »enosti neba in človeka« na Primorskem ter razprava na mednarodnem znanstvenem kongresu v Celju o daoistični etiki in umetni inteligenci.

Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da je bil tisti sporazum le vrata. Za njimi je pot, na kateri bo veliko ljudi.

Zelo sem vesel, da sem se odpravil na pot. In prav tako vesel, da na njenem drugem koncu nekdo prihaja naproti.

Od gore Xihua do Jadranskega morja: osem tisoč kilometrov.

Tristo let, dve smeri, ena pot.

Opombe

• 1Življenjepis avtorja: Song Chongdao (宋崇道) (1974–): prorektor Daoističnega združenja province Jiangxi (江西省道教协会) in rektor Daoističnega združenja mesta Yichun (宜春市道教协会), doktor znanosti s področij menedžmenta in psihologije ter častni doktor znanosti s področja vodenja v izobraževanju na Metropolitanskem kolidžu v Skopju v Severni Makedoniji (北马其顿斯科普里都市学院), ki je TNE partner Londonske metropolitanske univerze (伦敦都市大学). Trenutno je član nadzornega odbora projekta 《中华续道藏》, prednostnega kulturnega projekta v okviru državnega »13. petletnega načrta«, glavni urednik zbornika 《中华老学》 in izvršni glavni urednik revije 《江西道教》; član upravnega odbora Kitajskega društva za preučevanje religij (中国宗教学会), izvajalec projekta »Program daoističnega sodelovanja med Vzhodom in Zahodom« (东西道教合作计划) Svetovne daoistične federacije (世界道教联合会) ter direktor in raziskovalec Centra za raziskovanje daoizma pri Mednarodni javni šoli Chongdao (崇道公学（国际）道教研究中心); častni profesor na kolidžu Euro College (欧洲学院) v Severni Makedoniji, gostujoči profesor na Inštitutu za preučevanje religij Pedagoške univerze Jiangxi (江西师范大学宗教研究所) in zunanji raziskovalec Centra za raziskovanje religijske kulture Univerze Yichun (宜春学院宗教文化研究中心). Med njegovimi objavljenimi monografijami sta 《道非常道——道家思想之于公司文化创新范式研究》 in 《囍山崇道·学修十年——宜春市崇道宫心丹丛书》 (《道爱中国心》, 《与道有袁》, 《囍山映道华》, 《以老学之名》, 《云上煮茶》). Kot glavni urednik je pripravil zbirko 《袁州文化旅游丛书》 (《游袁汇》, 《袁州乡俗》, 《画说袁州》) in druge publikacije ter objavil več znanstvenih člankov v domačih in tujih revijah, med drugim v 《中国宗教》, 《中国道教》, 《中华老学》 in 《Edinost in Dialog》. Kontakt: itccpa@163.com.