Kitajska etnobotanika: Jiaogulan 绞股蓝 / jiǎogǔlán / Gynostemma pentaphyllum (Thunb.) Makino

Jiaogulan je trajna zelnata vzpenjavka iz družine bučevk (Cucurbitaceae), v katero sodijo tudi kumare, buče in melone. Na Kitajskem je znan predvsem kot 绞股蓝 (jiǎogǔlán), rastlina, katere mladi listi in poganjki se uporabljajo kot zelenjava, listi pa tudi za pripravo čaja.

V sodobni popularni literaturi ga pogosto imenujejo »južni ginseng« ali »petlistni ginseng«, čeprav z ginsengom botanično ni v sorodu. Ime se nanaša predvsem na podobnost nekaterih njegovih učinkovin z učinkovinami pravega ginsenga.

Jiaogulan je zanimiv prav zato, ker se v njem srečujejo različni načini odnosa do rastline: hrana, čaj, ljudsko zdravilstvo in sodobno farmakološko raziskovanje.

Rastlina in njeno okolje

Gynostemma pentaphyllum je vzpenjavka, ki lahko raste po drugih rastlinah in se oprijema podlage. Listi so sestavljeni iz več lističev, najpogosteje petih, po čemer je vrsta dobila tudi svoje angleško ime five-leaf ginseng. Pri posameznih rastlinah pa je število lističev lahko tudi drugačno.

Vrsta je dvodomna, kar pomeni, da se moški in ženski cvetovi praviloma razvijejo na različnih rastlinah.

Na Kitajskem raste v gozdovih, grmičevju in ob poteh na gorskih pobočjih, približno med 300 in 3200 metri nadmorske višine. Razširjena je v številnih kitajskih provincah, pa tudi v drugih delih južne in vzhodne Azije, med drugim na Japonskem, Korejskem polotoku, v Indiji, Nepalu, Vietnamu, Laosu, Mjanmaru, Maleziji in na Novi Gvineji.

Čeprav jo lahko gojimo tudi doma, v loncu ali na vrtu, je treba vedeti, da je v naravnem okolju večletna rastlina.

Rastlina iz časa lakote

Ena najzanimivejših zgodnjih omemb jiaogulana je povezana z delom 《救荒本草》 (Jiùhuāng běncǎo), ki ga je leta 1406 sestavil Zhu Xiao (朱橚).

Že sam naslov tega dela – Bencao za reševanje pred lakoto oziroma Zelišča za čas lakote – pove nekaj pomembnega o takratnem odnosu do rastlin. Knjiga ni bila namenjena samo zdravilnim rastlinam, temveč tudi rastlinam, ki jih je bilo mogoče uporabiti kot hrano v obdobjih pomanjkanja.

Jiaogulan je bil tako v zgodovinskem viru opisan kot užitna divja rastlina. To je pomemben del njegove zgodbe: njegova zgodovina ni samo zgodovina zdravilnega zelišča, ampak tudi zgodovina prehrane in preživetja.

Kasnejša kitajska farmakopejska literatura je rastlini pripisovala tudi različne zdravilne uporabe. V tradicionalnem okviru se jiaogulan opisuje kot rastlina nekoliko grenkega okusa in nevtralne narave; tradicionalna medicina mu pripisuje med drugim sposobnost »čiščenja vročine«, razstrupljanja in podpore qi. Te opise je treba razumeti znotraj tradicionalnega kitajskega medicinskega sistema in jih ne enačiti z današnjimi medicinskimi diagnozami.

Od zelenjave do čaja

Listi jiaogulana se lahko uporabljajo sveži, predvsem kot zelenjava, ali posušeni za pripravo napitka.

Čaj ima značilen okus, ki ga lahko opišemo kot grenko-sladek. Prav njegova uporabnost kot vsakdanjega napitka je pomembna za razumevanje njegovega mesta v kitajski kulturi.

Jiaogulan je namreč lep primer rastline, pri kateri meja med živili in zdravilnimi rastlinami ni povsem jasna. V tradicionalnih kulturah rastlina ni nujno najprej »zdravilo«, ki ga uporabimo šele ob bolezni. Lahko je del vsakodnevne prehrane, čajnega napitka ali domačega zeliščnega znanja, njena uporaba pa ima hkrati tudi zdravstveni pomen.

Zakaj »južni ginseng«?

Čeprav jiaogulan ni sorodnik ginsenga, je primerjava z njim razumljiva.

Rastlina vsebuje številne dammaranske saponine, imenovane gypenosides (绞股蓝皂苷, jiǎogǔlán zàogān). Po kemični zgradbi so nekateri podobni ginsenozidom, značilnim za rod Panax.

Prav zaradi tega je jiaogulan v sodobni literaturi pogosto predstavljen kot »južni ginseng«.

Raziskave so v rastlini poleg saponinov opredelile tudi različne polisaharide, flavonoide in fitosterole. Prav gypenosides so med najbolj proučevanimi sestavinami jiaogulana.

Jiaogulan v sodobnih raziskavah

Sodobno zanimanje za jiaogulan je precej večje od njegove tradicionalne uporabe kot čaja.

Raziskovalci proučujejo predvsem njegove potencialne učinke na presnovo glukoze in lipidov, oksidativni stres, vnetne procese ter delovanje srčno-žilnega, živčnega in jetrnega sistema. Velik del teh raziskav poteka na celičnih kulturah in živalskih modelih, zato njihovih rezultatov ni mogoče neposredno prenesti na človeka.

Obstajajo tudi klinične raziskave. Ena randomizirana raziskava je na primer proučevala uživanje čaja iz Gynostemma pentaphyllum pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2 in ugotovila izboljšanje nekaterih kazalnikov glikemije in inzulinske občutljivosti.

Sistematični pregled 22 randomiziranih raziskav z več kot 2400 udeleženci je proučeval uporabo jiaogulana pri motnjah krvnih lipidov. Rezultati so bili zanimivi, vendar je bila zanesljivost dokazov ocenjena kot nizka do zelo nizka, kakovost številnih raziskav pa je bila omejena.

Zato je pri jiaogulanu pomembno razlikovati med tradicionalno uporabo, obetavnimi laboratorijskimi raziskavami in klinično potrjenimi učinki. Sodobna znanost je pokazala veliko zanimanja za rastlino, vendar še ni mogoče vseh tradicionalnih predstav o njenih učinkih obravnavati kot dokazana zdravljenja bolezni. Tudi novejši pregledi opozarjajo na pomanjkanje standardiziranih pripravkov in dovolj kakovostnih kliničnih podatkov.

Jiaogulan kot vsakdanji čaj

Za pripravo čaja lahko uporabimo posušene liste.

Priprava s poparkom

V skodelico damo približno 1 čajno žličko oziroma 1,5 g posušenih listov in jih prelijemo z okoli 200 ml vroče vode. Priporočena temperatura je približno 80–90 °C, čas namakanja je 3–5 minut.

Priprava s segrevanjem

Lističe lahko damo tudi v približno 200 ml hladne vode in počasi segrevamo do vretja.

Okus napitka je lahko sprva izraziteje grenak, nato pa se pojavi značilen sladkast občutek.

Rastlina med tradicijo in sodobnostjo

Jiaogulan je zanimiv prav zato, ker njegove zgodovine ne moremo skrčiti na eno samo oznako Bil je divja užitna rastlina, ki je človeku lahko pomagala preživeti pomanjkanje hrane. Postal je zeliščni čaj in sestavina tradicionalne medicine, danes pa je predmet intenzivnega proučevanja njegovih kemičnih sestavin in možnih bioloških učinkov. Med starim kitajskim znanjem in sodobno znanostjo zato ne stoji preprosta izbira med »tradicionalnim« in »modernim«. Rastlina ostaja ista, spreminjajo pa se vprašanja, ki jih človek zastavlja o njej. Morda je prav v tem ena od posebnosti etnobotanike: rastline niso samo objekti narave, temveč tudi del človeške zgodovine, prehrane, zdravljenja, jezika in spomina.

Ime

Kitajsko: 绞股蓝
Pinjin: jiǎogǔlán
Latinsko: Gynostemma pentaphyllum (Thunb.) Makino
Družina: Cucurbitaceae – bučevke
Angleško: jiaogulan, five-leaf ginseng, southern ginseng

Yuan Weiqi, Rektor Slovenskega daoističnega templja

Viri:

Zhu Xiao (朱橚), Jiuhuang Bencao (《救荒本草》), 1406.

Pregled sodobnih raziskav o kemični sestavi in farmakoloških lastnostih Gynostemma pentaphyllum.

Flora of China, geslo Gynostemma pentaphyllum.