Wudang borilne veščine in daoistična kultura

V okviru našega 18-dnevnega bivanja na drugem Mednarodnem seminarju daoistične kulture v mestu Danjiangkou v provinci Hubei, ki je potekal v kompleksu palače Jingle (Jīnglè Gōng 淨樂宮), sta bili glavni nosilni temi Wudang jutranje in večerno obredno petje (Wǔdāng zǎowǎn gōngkè jīng 武當早晚功課經) pod vodstvom mojstrice Wu Junli 武俊丽道长 ter Wudang taijiquan (Wǔdāng Tàijíjüán 武當太極拳) pod vodstvom mojstra Zhang Weishena 张微神. 

I. Zgodovinski izvor Wudang borilnih veščin in njihova povezava z daoizmom

Wudang borilne veščine (Wǔdāng wǔshù 武當武術) so notranji stil kitajskih borilnih veščin (nèijiāquán 內家拳), ki izvira z gorovja Wudang (Wǔdāng Shān 武當山) v provinci Hubei ter je tesno povezan z daoizmom (dàojiào 道教). Za razliko od zunanjih stilov (wàijiāquán 外家拳), kot je Shaolin (Shàolín 少林), se notranje borilne veščine osredotočajo na notranjo energijo (qì 氣), počasne in krožne gibe, dihanje ter harmonijo med yinom in yangom (yīn yáng 陰陽), kar je odraz daoističnega načela naravnega ravnovesja.

Omenjene veščine, vključno s taijiquanom (tàijíjüán 太極拳), xingyiquanom (xíngyìquán 形意拳) in baguazhangom (bāguàzhǎng 八卦掌), so se skozi tradicijo razvijale za duhovno rast, ohranjanje zdravja in samoobrambo. Pri tem je ključno, da je vsak gib popolnoma usklajen z umom (yì 意).

Legenda o Zhang Sanfengu

Zgodovinski izvor Wudang borilnih veščin (Wǔdāng wǔshù 武當武術)  je tesno prepleten z legendami in zgodovinskimi dejstvi antične Kitajske. Čeprav so zgodnje oblike borilnih praks na tem območju obstajale že prej, so se Wudang borilne veščine uradno oblikovale v dinastiji Ming 明朝(1368–1644), ko so jih daoistični menihi podrobneje razvili in uporabljali tudi za zaščito svojih samostanov. Wudang borilne veščine imajo starejše korenine v daoističnih praksah telesnega urjenja, vendar se kot prepoznavna in sistematično oblikovana tradicija Wudang wushu razvijejo predvsem v obdobju (Yuán mò Míng chū 元末明初) dinastije Yuan in zgodnjemu obdobju dinastije Ming. Borilne veščine so bile povezane tudi s praktično samoobrambo, vendar njihova funkcija v Wudang tradiciji ni bila omejena na boj. Razvijale so se v tesni povezavi z daoističnim notranjim kultiviranjem, telesnim urjenjem, daoyinom in idejo usklajevanja telesa, diha in duha. Glej: kitajska uradna stran za nesnovno kulturno dediščino: https://www.ihchina.cn/art/detail/id/13787.html

Ena izmed najpogosteje navajanih zgodb pripisuje ustanovitev Wudang borilnih veščin Zhang Sanfengu (Zhāng Sānfēng 張三丰), daoističnemu modrecu, o katerem ni veliko resničnih podatkov o njegovem bivanju in delovanju. Po eni izmed verzij naj bi živel kot samotar na gori Wudang, dočakal več kot 200 let in dosegel duhovno nesmrtnost (xiān 仙). V obdobju prehoda med dinastijama Yuan in Ming naj bi povezal daoistično filozofijo z borilnimi veščinami ter tako ustvaril taijiquan.

Med kontemplacijo naj bi opazoval dvoboj med žerjavom (ki simbolizira yang) in kačo (ki simbolizira yin). Pri tem je prišel do spoznanja, da mehkost premaga trdoto (róu kè gāng 柔克剛). Kača ne uporablja surove sile, temveč se napadu izogiba, se prožno prilagaja in s tem premaga nasprotnika. Na podlagi tega naj bi razvil počasne, tekoče gibe, ki preusmerjajo silo. Poleg tega te veščine izhajajo iz daoistične filozofije, kjer je glavni cilj doseči harmonijo z naravo (zìrán 自然) in negovati notranjo energijo (qì 氣).

Čeprav je zgodovinski obstoj Zhang Sanfenga predmet znanstvenih razprav, velja za duhovnega očeta in simbolnega ustanovitelja notranjih borilnih veščin. 

Medtem ko Zhang Sanfeng predstavlja filozofski temelj Wudang veščin, pa Chen Wangting (Chén Wángtíng 陳王廷, cca. 1600–1680), general s konca dinastije Ming, velja za avtorja prvega zgodovinsko dokumentiranega sistema kitajskih borilnih veščin, iz katerega se je pozneje oblikoval stil Chen. vojaški častnik iz poznega obdobja dinastije Ming in zgodnjega obdobja Qing, velja za ključnega oblikovalca zgodnje tradicije, iz katere se je pozneje razvil Chen slog taijiquana (陳式太極拳) Oba pristopa izhajata iz istih temeljnih načel (yin-yang, uporaba notranje energije qi), vendar se je Chen stil razvil iz vojaških potreb in družinskih tehnik, medtem ko Wudang tradicija izvira iz duhovnih in samostanskih praks daoističnih menihov. Prva zgodovinska dokumentiranost ne drži. Glej: https://www.bjcc.gov.cn/article/50184306.html  《吕氏春秋·论威》 Lǚshì Chūnqiū – Lùn Wēi 3. stol pr.n.št…. glej tudi stran od General administration of Sports of China: https://www.sport.gov.cn/n322/n3407/n3417/c564916/content.html

Sveto gorovje Wudang in simbolika Xuanwuja

Prav v gorovju Wudang, ki je v času dinastije Ming doseglo največji razcvet ter postalo glavno duhovno središče in center borilnih veščin, se je razvil prepoznaven Wudang stil. Stari arhitekturni kompleks v gorovju Wudang, ki je od leta 1994 vpisan na UNESCOV seznam svetovne kulturne dediščine, ostaja sveti kraj, posvečen duhovni kultivaciji (xiūliàn 修煉) ter globalno središče za učenje notranjih borilnih veščin.

Cesarji dinastije Ming so Wudang častili kot »osrednji cesarski daoistični tempelj«. Glavno božanstvo gorovja je bil Veliki cesar Xuánwǔ (Xuānwǔ Dàdì 玄武大帝), zaščitinik gorovja Wudang, upodobljen kot kombinacija želve in kače, ki se združita. Želva je po svoji naravi mirna, zbrana in zadržana, kar simbolizira yin, spokojnost in element vode. Kača je spretna, prožna in nenehno v gibanju, kar predstavlja yang, sonce, gibanje in ogenj. 

(V tem kontekstu predstavlja kača aktivno komponento v smislu naraščajoče energije čeprav je sama po sebi yin). Prepleteni želva in kača (guī shé hé yī 龜蛇合一) simbolizirata srečanje in interakcijo yina in yanga ter združitev vode in ognja (shǔi huǒ jì jì 水火既濟), osrednjega daoističnega simbola. 

II. Daoistična načela v borilnih veščinah

Daoizem časti Laozija (Lǎozǐ 老子) kot svojega ustanovitelja. Utemeljiteljautemeljitelja . Med drugim, je zapisal: 

»Človek se ravna po zemlji, zemlja se ravna po nebu, nebo se ravna po Dau, Dao pa se ravna po tem, kar je sámo po sebi.«

(Rén fǎ dì, dì fǎ tiān, tiān fǎ dào, dào fǎ zìrán 人法地，地法天，天法道，道法自然)

+Njegova misel  ponazarja enega od temeljnih načel daoizma. »Dao se ravna po tem, kar je sámo po sebi (Dào fǎ zìrán),” je tudi najvišje vodilo Wudang borilnih veščin. Pomeni, da Dao deluje spontano in brez umetnih omejitev. Vsi gibi izvirajo iz opazovanja in posnemanja narave. Denimo, tradicionalne forme v taijiquanuvključujejo gibe kot so »beli žerjav razpre krila« (bái hòuliàng chì 白鶴亮翅) ali »zlati petelin stoji na eni nogi« (jīn jī dú lì 金雞獨立), ali krožni gib napenjanja loka v eni od Osmih brokatnih vaj (bāduànjǐn 八段錦).

Praktikantom se svetuje, naj sledijo naravnemu ritmu, se izogibajo naprezanju mišic in prisilnim držam. Gibi naj bodo naravni in tekoči, dihanje globoko, um sproščen. Samo na ta način lahko qi in kri (qì xuè 氣血) prosto krožita po telesu.

Načelo »moja usoda je v mojih rokah, ne v rokah Neba” (wǒ mìng yóu wǒ bù yóu tiān 我命由我不由天) je tisto, po katerem se daoizem razlikuje od mnogih drugih, tudi verskih tradicij. Med drugim pomeni, da moramo sami prevzeti odgovornost za svoje zdravje in si s pravilno vadbo in kakovostnim življenjem podaljšati življenjsko dobo. Ta nazor, ki ceni življenje, določa usmeritev Wudang notranjih veščin: ohranjanje zdravja (yǎngsheng 養生) ima prednost pred borilnimi veščinami. Zhang Sanfeng naj bi trdil, da namen njegovega meča in pesti ni bil učiti ljudi bojevanja, temveč krepiti zdravje in dolgoživost.

Sočasna kultivacija duha in telesa

Končni cilj daoistične prakse je s doseči Dao in duhovno nesmrtnost s sledenjem naravi in skrbi za življenje. Pri tem se »prirojena narava« (xìng 性) nanaša na človekovo izvorno naravo, duha in srčno zavest, »usoda / življenje« (mìng 命) kot fizično dimenzijo, v kateri imajo pomembno vlogo jīng 精 (esenca), qì 气 (vitalna energija) in fizični procesi.

Daoizem uči, da sta narava in življenje neločljiva. Resnične osvoboditve ni mogoče doseči le z urjenjem enega vidika. Wudang borilne veščine zato utelešajo to dvojno kultivacijo. Za razliko od običajne fizične vadbe, ki se osredotoča zgolj na grajenje zunanjih mišic in telesno moč, je tu poudarek na celostnem razvoju notranjega duha in fizičnega telesa ter doseganju njune združenosti v eno. 

Jedro daoističnega razumevanja življenja predstavljajo Trije zakladi (Sān Bǎo 三寶):

Jing (jīng 精) je esenca, temeljna življenjska energija in genetski material, ki ga od staršev prejmemo ob rojstvu. Določa rast, razvoj in staranje. Jing (jīng 精) pomeni esenco oziroma esencialno življenjsko substanco. V tradicionalni kitajski medicini je prirojena esenca (xiāntiān zhī jīng 先天之精) povezana s starševsko dediščino, ki jo človek prejme ob spočetju, ter z rastjo, razvojem, reprodukcijo in procesom staranja.

Qi (qì 氣) je vitalna energija, ki deluje na podlagi jinga. Poganja vse procese v telesu in se tako dopolnjuje. Qi(qì 氣) pomeni qi oziroma življenjsko dejavnostno silo, dinamični proces, ki omogoča in uravnava različne telesne funkcije. V tradicionalni kitajski medicini je povezan z jingom (精), krvjo (血 xuè) in drugimi telesnimi procesi ter z njimi tvori medsebojno povezano funkcionalno celoto.

Shen (shén 神) je duh, zavest ali življenski sijaj, duševnost.Shen (shén 神) pomeni duha oziroma duhovno dejavnost; v tradicionalni kitajski medicini se nanaša na človekovo zavest, duševno dejavnost, zaznavanje, mišljenje in čustveno življenje. Pojem zajema tudi življenjski sijaj, ki se kaže v človekovi vitalnosti in duševni prisotnosti.

Daoisti verjamejo, da harmoničnost Treh zakladov, medsebojno povezanih v verigi preobrazbe, zagotavlja zdravje in dolgoživost, medtem ko njihovo izčrpavanje vodi v bolezen in staranje. Wudang borilne veščine v končni fazi negujejo in ohranjajo omenjene tri zaklade. 

Razvrstitev borilnih veščin: notranje in zunanje

V zgodovini kitajskih borilnih veščin obstaja jasna delitev na zunanje (wàijiā 外家) in notranje (nèijiā 內家). To klasifikacijo je v 17. stoletju formaliziral Huang Zongxi (Huáng Zōngxī 黃宗羲, 1610–1695), eden najvidnejših kitajskih mislecev in zgodovinarjev na prehodu iz dinastije Ming v dinastijo Qing.

V svojem delu Epitaf Wang Zhengnanu (Wáng Zhēngnán mù zhì míng王征南墓志铭) je v poglavju o borilnih veščinah izpostavil: 

"Shaolin je po svoji borilni spretnosti slaven po vsem svetu, vendar je njegova metoda osredotočena na neposreden spopad z nasprotnikom, zaradi česar jo lahko nasprotnik tudi izkoristi. Obstaja tako imenovana notranja šola, ki z mirovanjem obvladuje gibanje; kdor jo napade, je ob odzivu roke takoj podrt. Zato se Shaolin ločuje kot zunanja šola."

S tem je Huang Zongxi pripomogel k razlikovanja med zunanjimi (Shaolin) in notranjimi šolami, ki izvirajo iz izročila Zhang Sanfenga. Slednje temeljijo delujejo po daoističnem konceptu: na uporabi notranje energije qi ter na daoističnem pristopu, ki upošteva principa yin in yang, delovanja skozi neprisiljeno nedelovanje (wúwéi 無為) in naravno spontanost (zìrán自然).

Notranje veščine je povezal z daoistično filozofijo, ki poudarja enost zunanjega in notranjega, zunanje in notranje energije, sproščenost in usmerjenost, kar seveda presega zgolj fizično borbo. Zunanje, oziroma, trde borilne veščine vključujejo aktivne napade in eksplozivno moč, pri čemer se osredotočajo na trening mišic, kit in kosti. Notranje borilne veščine pa se osredotočajo na dihanje,in qi in um?, kar je globoko ukoreninjeno v daoizmu.

Vendar se na naprednih stopnjah obe poti srečata. Na najvišji ravni obe smeri sledita istemu načelu yina in yanga: Yang in mehki Yin sta neločljiva. Brez mehkobe trdota postane krhka, brez trdote mehkoba postane šibka. Končni cilj pri obeh pristopih je isti: sproščanje sile (fā jìn 發勁). Pri notranjih veščinah se ta sila, zbrana v telesu, v trenutku stika z nasprotnikom sprosti v eksplozivnem in bliskovitem sunku. Pri taijiquanu pa je fā jìn skrit v mehkih počasnih gibih. Udarec je videti  kot “mehak dotik”, vendar je v njem izjemna notranja moč.

II. Ključna načela Wudang taijija

1.  Filozofska zasnova pojmov wuji in taiji

Izraz tàijí 太極 se pojavi v Knjigi premen (Yìjīng), katere začetki segajo v obdobje med 12. in 10. stoletjem pr. n. št. Med 6. in 5. stoletjem pr. n. št. so jo dopolnili s filozofskimi komentarji, ki jih pripisujejo Konfuciju. Besedilo opisuje naravne zakonitosti, spreminjanje vesolja in človeškega življenja. Taiji se razvije iz wujija (wújí 無極). Wuji je osnovni koncept v kitajski filozofiji in borilnih veščinah, ki predstavlja stanje pred nastankom vesolja, praznino, nediferencirano stanje, popolno ravnovesje, kjer ni razlik, ni gibanja, ni ne sile ne oblike. Iz  tega stanja »nič« se nato rodi taiji, prvi korak gibanja, pri katerem nastaneta yin in yang. V notranjih borilnih veščinah ima pomembno mesto stanje wújí (無極), ki označuje nediferencirano izhodišče, iz katerega se razvija gibanje tàijí (太極). Wújí in tàijí tako ne označujeta dveh ločenih ali nasprotujočih si stanj, temveč različna vidika istega procesa: iz nediferenciranosti se vzpostavi dinamično razmerje yīn–yáng. Notranja moč (jìn 勁) se pri tem ne vzpostavlja preprosto s trdoto ali napetostjo, temveč z usklajenim in dinamičnim delovanjem celotnega telesa. Brez stanja wuji ni mogoče ustvariti prave notranje moči (jin). Wuji je mati taijija. Taiji je stanje, v katerem yin in yang še nista ločena. Je os gibanja.  V enajstem poglavju Zhōuyì · Xìcí shàng zhuàn 周易·繫辭上傳》je navedeno: Shì gù Yì yǒu Tàijí, shì shēng liǎng yí, liǎng yí shēng sì xiàng, sì xiàng shēng bā guà 是故易有太极，是生两仪，两仪生四象，四象生八卦。Yi ima tàijí; iz njega izhajata dve yí, iz dveh yí nastanejo štirje xiàng, iz štirih xiàng pa osem guà.Taiji generira dve obliki, dve obliki generirata štiri oblike, štiri oblike generirajo osem trigramov. Wuji je stanje popolne praznine in potenciala. V borilnih veščinah je to temelj, iz katerega se rodi vsaka tehnika. Brez razumevanja wujija je taiji le niz gibanj, z wujijem pa postane globoka praksa, ki povezuje telo, um, duha in naravne zakone vesolja.

2. Premagovanje trdote z mehkobo

Lao Zi je v delu Dao de Jing napisal: »Najmehkejša stvar na svetu premaga najbolj trdo stvar na svetu. Najmehkejša stvar na svetu lahko prodre skozi najbolj trdo stvar. Voda lahko prodre skozi kamen.« 

Po Wang Biejevi 王弼 (226–249) različici Dao de Jinga naj bi Laozi napisal: »Najmehkejše pod nebom lahko prodre skozi najtrše pod nebom.« (verzija 43. speva Daode jinga). V He Shang Gongovi 河上公 (2.  st. p. n. št.) verziji pa je izrek še natančneje definiran: »Tisto, kar je skrajno mehko, je voda. Tisto, kar je skrajno trdo, sta kovina in kamen. Voda lahko preide skozi trdoto in vstopi v togost; ničesar ni, skozi kar ne bi mogla prodreti.«

Taiji ta načela uporablja v borilnih veščinah. Prvi korak za tiste, ki vadijo taiji, je popolna sprostitev, zmehčanje in sprostitev celotnega telesa, od mišic, do vezi in ligamentov. Ko telo doseže stanje popolne sprostitve, se bo naravno pojavila stabilna in elastična moč (nèijìn 內勁). Mehkoba je močnejša od trdote, a da jo dosežemo, moramo najprej sprostiti celo telo. Ko je telo sproščeno, je prožno. Šele takrat se lahko razvijeta čvrstost in notranjo moč (nèijìn內勁).   

Neijin zahteva stanje popolne, a aktivne sproščenosti (sōng 鬆 ). Mišice so sproščene, s čimer omogočijo, da se sila brez ovir prenese skozi kosti in vezi. Ko je telo sproščeno se lahko poveže v celoto (zhěng 整).Sproščeno in povezano telo je kot vzmet: zbere energijo in jo nato skozi telo usmerjeno (yì 意) sprosti navzven proti cilju (fā jìn 發勁). Vsi gibi v taijiquanu so tekoči. Takšni tekoči krožni gibi preprečujejo poškodbe sklepov in preusmerjajo moč silo nasprotnika. V kontekstu kitajskih borilnih veščin (zlasti v taijiquanu se uporablja izraz štirje liangi (sì liǎng 四兩) v znanem pregovoru: »Štirje liangi premaknejo tisoč jinov.« (Liang je starodavna kitajska merska enota za težo. 1 jin je 16 liangov. 1 liang je 37,5 g. 4 liangi so torej 150 g: teža majhnega jabolka ali rezine kruha premakne 1000 jinov - 600kg, kar je teža velike skale.)

To je metafora za načelo uporabe majhne sile za preusmerjanje velike. Pri soočenju z nasprotnikom praktikanti ne napadajo, temveč prisluhnejo nasprotniku (tīng jìn 聽勁), sledijo njegovemu gibanju in njegovo energijo preusmerijo drugam. Ting 聽 je poslušati, jin 勁 je sila. To pomeni fizično in mentalno »slišati« nasprotnikove namene, smer, moč in hitrost preko dotika (npr. ob stiku rok) ali zgolj preko njegovega gibanja. Brez ting jina ni mogoče uporabiti principa »štirje liangi premaknejo tisoč jinov«. 

Dolgotrajna vadba taijiquana izostri telesno zaznavanje sile nasprotnika: ali je sila trda ali mehka, kam se premika, kje je njegovo ravnovesje, ali je njegova sila prazna (izgubljena) ali polna (močna). Čeprav se zdi, da delujemo pozneje, cilj dosežemo prvi; udarimo pozneje, prispemo prvi, to je bistvo. Da bi to dosegli, moramo biti mirni. To ne pomeni, da stojimo nepremično, temveč da gojimo mirnost v mislih, da ohranjamo sproščeno telo. Če v mislih in srcu nismo mirni, če telo ni sproščeno, ne zaznamo nasprotnikove sile. Če ne zaznamo nasprotnikove sile, ne moremo delovati kasneje, a prej doseči učinka. Tišina v taijiquanu je stanje visoke budnosti s takojšnjo odzivnostjo.

Ko nas nekdo potiska, se ne upiramo, temveč preusmerimo njegovo silo, da nasprotnik izgubi težišče, nato pa izkoristimo trenutek za protiudarec. Ne gre za premagovanje sile s fizično silo (kar bi zahtevalo ogromno moči), temveč za preusmeritev, izogibanje in izkoriščanje nasprotnikove energije. Slišati je protislovno: kako smo lahko prvi, če se je nasprotnik že premaknil? Ključ leži v zaznavanju oziroma občutljivosti za silo nasprotnika, ali ting jin 聽勁. 

3. Upočasnitev gibanja z mirnostjo

Gibanje pri Wudang taijiquanu je zelo počasno. Potekati moramora potekati z enakomerno hitrostjo, brez nenadnega pospeševanja ali upočasnjevanja. Počasni gibi omogočajo praktikantu nadzor nad svojim telesom in občutenje drobnih sprememb. Med gibanjem ni nobenih prekinitev. Ko se en gib konča, se takoj začne naslednji. Kot tekoča voda ali potujoči oblaki, vse poteka tekoče in neprekinjeno, kar omogoča nemoteno kroženje krvi in qija po celotnem telesu.

4. Uporaba srčne zavesti (心 xīn) namesto surove fizične sile (lì 力)

Razlikovanje med praznino in polnostjo je osnovno načelo in osnovna zahteva vadbe Wudang taijiquana. Praznina pomeni, da teža telesa ne pritiska na nogo, medtem ko polnost pomeni, da teža v celoti pade na nogo. Med vadbo se težišče nenehno premika z ene noge na drugo, s čimer se doseže stanje, kjer praznina vsebuje polnost in polnost prikriva praznino.

Uporaba notranje energije (neijin 内劲) namesto fizične sile je osnovno načelo taijiquana. Običajno se ljudje zanašajo na mišično moč, kar je groba sila. Taijiquan uporablja drugačen pristop, saj zahteva, da vadeči izvajajo gibe z zavestjo, namesto z napenjanjem mišic. Na primer, če želite dvigniti roko, preprosto usmerite misel proti cilju in vaša roka bo spontano izvedla gib naravno. Zveni skrivnostno, pa vendar je to tako kot pri hoji. Stegenskih mišic ne stiskate namerno, premikate se na naraven način. Taijiquan razširja to intenzivno in lahkotno gibanje na celotno telo. Pri taijiquanu je gibanje sicer sproščeno, vendar je ozaveščeno. Telo je sproščeno, a pomembna je intencija, nežna tiha pozornost s katero delujemo. (Yi dao, qi dao – Kamor gre intencija, tja gre qi. Yi bu dao, qi bu dao" - Kjer intencije ni (ali je premočna), qi ne pride.

»S srčno zavestjo vodite qi, da se spusti, zbere in prodre do kosti. S qijem sprožite gibanje telesa, ki naj bo mehko, da bo lahko sledilo srčni zavesti,« pravi Zhang Sanfeng.

Vodite qi z mirnim umom, da ga potopite globoko v telo, do kosti. Aktivirajte telo v gladkem toku, tako da gibi svobodno sledijo umu. Zavestno vodite qi, ki premika telo in omogoča neovirano gibanje.

Notranja alkimija (Nèidān內丹) obravnava človeško telo kot mikrokozmos. Z negovanjem jinga (esence), qija in shena (duha) lahko dosežemo stanje enosti z Daom. S kultivacijo jinga v qi, qija v shen, shena v praznino wu lahko dosežemo Dao. Taijiquan predstavlja preoblikovanje tehnik notranje alkimije (neidan) iz meditacije v statičnem položaju v dinamično vadbo iz statičnega v dinamično stanje. 

S skladjem notranje preobrazbe notranjega uma in dinamične vadbe dosežemo najvišjo stopnjo Wudang taijiquana. Zahteva popolno usklajenost dihanja, gibanja in zavesti. Gibanje je zunanji izraz, dihanje je notranja moč, srčna zavest je voditelj. Samo z združitvijo obeh principov, notranjega in zunanjega, lahko popolnoma izkoristimo moč taijiquana. Samo z usklajenostjo notranjega in zunanjega lahko dosežemo resnično moč taijiquana.

4. Vrednost taijiquana za ohranjanje zdravja 

Zhang Sanfengu pripisane besede, da taijiquan podpira dolgoživost in vitalnost, niso prazna fraza. Taiji je potrebno izvajati z mirno srčno zavestjo (srcem-umom): »Ko je srčna zavest mirna, se dih sam uravna; ko mir traja dolgo, se um sam ustali.«

Gibi so počasni in mehki, usklajeni z dihom, kar sproža masažo notranjih organov, spodbuja krvni obtok in uravnava živčni sistem. Zahteva umirjenost, zbranost in sproščenost, ki vplivajo na izboljšanje počutja, zmanjšanje stresa, izboljšanje spanja in utrjevanje čustev. Veliko kroničnih bolezni, kot so visok krvni tlak, diabetes, artritis, se lahko z dolgotrajno vadbo bistveno izboljša. 

Zato taijiquan imenujejo tudi »zdravilni boks«. Wudang taijiquan od vadečih zahteva, da so med vadbo zbrani in osredotočeni ter da izključijo vse motnje. Dolgotrajna vadba razvija osredotočenost, potrpežljivost, blaži tesnobo, depresijo in negativne misli, zaradi česar je stanje srčne zavesti umirjeno.

Uroš Hrastnik, član SDT