Glasbeni oddelek
Kitajska tradicionalna glasbila: èrhú 二胡
Ime: 二胡 èrhú – dvostrunsko dolgovrato godalo (stick fiddles), imenovano tudi kitajska violina.
Tradicionalna kitajska klasifikacija po osmih materialih 八音 Bāyīn: Spada v kategorijo 丝 (sī) – svila. Čeprav ima èrhú lesen trup in je deloma prekrit s kačjo kožo, so bile njegove strune tradicionalno izdelane iz sukane svile. Ker strune proizvajajo zvok, glasbilo po tem sistemu uvrščamo med svilna glasbila.
Evropska znanstvena klasifikacija glasbil (Hornbostel-Sachs): Kordofoni (strunski instrumenti).
Opis glasbila
Èrhú je tradicionalno kitajsko godalo z visokim vratom. S svojo tisočletno zgodovino sodi med najpomembnejša kitajska glasbila, odlikuje pa ga preprosta in elegantna zasnova.
Sestavljeno je iz več delov:
Resonančno telo | 琴筒 (qíntǒng)
Zvočna omarica na dnu, ki ojačuje zvok. Izdelana je iz trdega lesa (palisander, ebenovina, paduk, ali rdeči sandalov les) in je šesterokotne, osemkotne ali valjaste oblike. Zadnja stran ima okrasno leseno rešetko.
Kačja koža | 琴皮 (qínpí)
Membrana iz pitonove kože (danes je včasih sintetična), ki prekriva sprednji del telesa. Ključna je za barvo zvoka; idealno je, da je srednje debeline z enakomernimi luskami.
Vrat (steber) | 琴杆 (qíngǎn)
Dolga navpična lesena palica, ki poteka skozi celo glasbilo in služi kot glavna opora za strune. Zgornji del je pogosto okrašen z rezbarijo v obliki zmajeve glave ali je sodobno oblikovan.
Uglaševalni vijaki | 琴轴 (qínzhóu)
Dva velika lesena vijaka na vrhu vratu, namenjena napenjanju in uglaševanju strun.
Strune | 琴弦 (qínxián)
Dve jekleni struni, ki so v 20. stoletju nadomestile svilene zaradi večje glasnosti in stabilnosti. Notranja debela struna (nèixián) je uglašena na D4, zunanja tanjša (wàixián) pa na A4.
Lok | 琴弓 (qíngōng)
Izdelan iz bambusove palice in konjske žime. Žima je trajno vstavljena med struni, zato loka med igranjem ni mogoče ločiti od glasbila.
Vrvica (zanka) | 千斤 (qiānjīn)
Vrvica, zavezana okrog vratu in strun pod vijakoma, ki določa začetno dolžino nihanja strun (deluje kot sedelce).
Kobilica | 琴码 (qínmǎ)
Majhen lesen del na sredini pitonove kože, ki prenaša vibracije strun na membrano.
Dušilec (blazinica) | 琴垫 (qíndiàn)
Kos blaga ali polsti pod kobilico, ki duši neželene šume in skrbi za čist ton.
Podstavek | 琴托 (qíntuō)
Lesen del na dnu zvočne omarice, namenjen stabilizaciji glasbila med igranjem v naročju.
Značilnosti zvoka in posebnosti glasbila
Erhu je prepoznaven po svojem izjemno ekspresivnem zvoku, ki spominja na človeški glas. Njegov zvočni razpon znaša od tri do tri in pol oktave, praktični uporabni razpon pa dve do dve in pol. Z njim lahko izrazimo širok razpon čustev, od globoke melanholije in žalosti do igrive radosti. Mojstri igranja so sposobni z erhujem poustvariti celo zvoke iz narave, kot sta čivkanje ptic ali rezgetanje konj.
Njegov edinstveni zvok izvira iz posebne konstrukcije glasbila in čeprav ga pogosto imenujemo kitajska violina se od nje strukturno močno razlikuje.
- Brez ubiralke: Erhu nima lesene ubiralke pod strunami. Izvajalec polaga blazinice prstov na prosto viseče strune, ne da bi jih pritisnil ob vrat. Premalo ali preveč pritiska nemudoma spremeni višino tona, kar zahteva izjemen občutek za intonacijo.
- Vpet lok: Lok je trajno vpet med obema strunama. Med vlečenjem prsti desne roke aktivno potiskajo žimo loka navzven ali navznoter glede na to, na katero struno igramo.
- Drža telesa: Erhu praviloma igramo sede. Glasbilo navpično na levo stegno, blizu spodnjega dela trebuha. Leva roka drži glasbilo in ubira strune, desna čim bolj enakomerno in vodorano vodi lok. Pri vsem je ključna naravna sproščenost telesa. Nekateri sodobni slogi vključujejo tudi igranje v stoječem položaju, pri čemer je glasbilo pripeto na pasu.
Zgodovnina
Erhu izvira iz Srednje Azije, od koder je pred več kot tisoč leti prišel na Kitajsko. Prvo znano godalo z lokom, ki ga omenja kitajska literatura in velja za prednika erhuja, je xīqín 奚琴 iz časa dinastije Tang (618 – 907 n.št.).
Pozneje so ta glasbila poimenovali s skupnim izrazom húqín 胡琴 , kjer hu 胡 označuje nomadska ljudstva s severa in zahoda Kitajske, qin 琴 pa pomeni strunsko glasbilo. V času dinastije Ming (1368 – 1644 n.št.) je huqin postal vodilno glasbilo v kitajskih opernih orkestrih. Iz te družine se je razvilo več različic, specifično ime erhu pa se je uveljavilo šele v 20. stoletju, ko se je začel razvijati tudi sodobni solo repertoar. Danes ga poučujejo na vseh stopnjah izobraževanja, od osnovnih šol do prestižnih akademij in in konzervatorijev po celotni Aziji ter na nekaterih univerzah na Zahodu.
Sorodna glasbila
Družina huqin vključuje več bližnjih sorodnikov erhuja:
- Gaohu 高胡 ima manjši zvočni trup, uglašen za kvarto ali kvinto višje ima izrazit visok, svetel ton ter je vodilno godalo kantonske opere.
- Zhonghu 中胡 je uglašen za kvarto ali kvinto nižje, ima večji trup in globok, melanholičen zvok.
- Sihu 四胡 je različica s štirimi strunami, uglašenimi v dveh parih, kjer lok teče med obema paroma strun. Priljubljen je predvsem v mongolski folklorni glasbi.
Daoistični kontekst
V daoistični tradiciji velja erhu za sveto orodje (法器, fǎqì), ki ima ključno vlogo povezovanja človeškega sveta z duhovnim. V tradiciji Quanzhen, kjer pri obredih sicer prevladujejo tolkala in ritualno petje, se erhu uporablja kot pomembna melodična spremljava ob večjih praznovanjih in slovesnostih.
Lea Širok, direktorica Medijskega centra SDT
Viri:
1.Ma, L. (2016). Lingjichu xue erhu (Erhu za popolne začetnike). Southwest China Normal University Press.
2. Museum of Art. Musica and Art of China. Dostopno na:
https://www.metmuseum.org/essays/music-and-art-of-china
3.Encyclopedia Britannica. Chinese music: Classification of instruments. Dostopno na:
https://www.britannica.com/art/Chinese-music/Classification-of-instruments
4.Shen Yun Performing Arts. Chinese instruments: Erhu. Dostopno na:
5.Lan Tung . Erhu - the crossroads between East & West. Dostopno na: https://www.lantungmusic.com/erhu/
