Od teorije do žive prakse: obisk udeležencev Mednarodne poletne šole filozofije

V Slovenskem daoističnem templju smo gostili mednarodno priznane akademike, doktorske študente in podoktorske raziskovalce, ki so se med 4. in 7. septembrom na Univerzi v Ljubljani udeležili Mednarodne poletne šole z naslovom Modeli dialektične misli v kitajski in azijski filozofiji. Filozofska fakulteta je s šolo obeležila 30. obletnico Oddelka za azijske študije, združila pa je več kot 35 udeležencev z različnih koncev sveta, ki so štiri dni razpravljali o evropskih in azijskih modelih dialektičnega mišljenja.

Kot je izpostavila dr. Jana S. Rošker, vodja Mednarodne poletne šole, so po zaključenem akademskem delu druženje zaokrožili z ekskurzijo v Koper, kjer so obiskali Znanstveno raziskovalno središče in SDT: "To pa zato, ker se mi zdi, da mora to biti za udeležence seminarja zanimivo kot del nekega transferja določenega pomembnega dela kitajske kulture."

Asistentka-raziskovalka na Oddelku za azijske študije in urednica e-knjige s povzetki predavanj Mednarodne poletne šole, Tara Peternell, je dodala: "Razprave so se pogosto vračale k vzhodnoazijskim religioznim tradicijam, predvsem daoizmu in budizmu, ter h klasičnim besedilom." Ekskurzija v Koper je bila po njenih besedah zamišljena kot izkustveno dopolnilo teoretičnega dela šole, priložnost, da udeleženci iz prve roke spoznajo, kako se azijska religiozna tradicija udejanja v slovenskem, torej zanje povsem novem okolju.

Sprejem v templju: od tradicije do žive skupnosti

Goste je uvodoma nagovoril rektor SDT Jure Čeh (Yuan Weiqi), nato je besedo prevzela prorektorica SDT Darija Mavrič Čeh (Weiheng). Izhodišče njenega govora je bilo preprosto vprašanje: kako tradicija sploh potuje?

Zgodba SDT je razmeroma mlada. Začela se je leta 2017, ko je daoistični mojster Yuan Li Min spodbudil zamisel o ustanovitvi slovenske daoistične verske skupnosti z imenom Slovenski daoistični tempelj Najvišje Harmonije (斯洛文尼亚道教太和宫). Ustanovna seja je bila 23. maja 2018, slab mesec pozneje je versko skupnost registriralo slovensko ministrstvo za kulturo. Institucionalno je SDT mlada skupnost, tradicija, ki jo predstavlja, pa je veliko starejša. In prav tu se, po besedah prorektorice, odpre vprašanje, kako lahko stara tradicija postane živa tradicija v novem kulturnem okolju.

Formula "od Kitajske do Slovenije" bi bila zavajajoča, je izpostavila, saj nakazuje, da je nekaj, čemur pravimo daoizem, obstajalo v enem prostoru in bilo od tam preprosto preneseno v drugega. Izkušnjo SDT po njenih besedah bolje povzamejo trije pojmi: tradicija, prenos in preobrazba. Tradicija se lahko prenaša, ne da bi ostala povsem nespremenjena, medtem ko preobrazba ne pomeni nujno njenega izginotja. Vprašanje ni, kaj mora ostati nespremenjeno, temveč kaj je mogoče prevesti in “kaj se prevodu upira”.

Daoizma v templju ne razumemo zgolj kot zbirko klasičnih filozofskih besedil, temveč hkrati kot tradicijo obredja, kultivacije, glasbe, skupnosti in utelešene prakse. Zato SDT vzporedno deluje na več področjih: od verske skupnosti do izobraževanja, kulture, raziskovanja, glasbe, obredne prakse in javnega dialoga preko predavanj in delavnic. Vse delovanje je prežeto z načelom: od misli k praksi.

Kot ponazoritev je prorektorica ponudila pogled na zgodovino SDT skozi prizmo pojma wu wei. Tempelj ni nastal po vnaprej določenem načrtu, temveč se je razvijal skozi odnose, srečanja, priložnosti in sodelovanja. Podobno je s pojmom dopolnjevanja, oziroma, komplementarnosti. Skupnost SDT dvojic kot so Kitajska in Slovenija, tradicija in modernost, teorija in praksa ne razume kot izključujočih se alternativ, temveč kot razsežnosti, ki soobstajajo. Pravo vprašanje torej ni, katera stran ima prav, temveč kako sta obe strani med seboj povezani. Prorektorica je opozorila tudi na prostorsko razsežnost templja, v katerem pomen nosijo tudi predmeti, oltar, gibi in zvok, ne le besede. Slednje postane posebej očitnov daoistični obredni glasbi.

Izpostavila je predvsem odnos SDT z daoističnimi skupnostmi na Kitajskem. Odkar je bil leta 2023 sklenjen sporazum o sestrskem sodelovanju s templjem Chongdao Gong na gori Maoshan, je opat Song Chongdao odigral pomembno vlogo pri razvoju skupnosti: živa tradicija namreč ni ohranjena le skozi knjige, temveč tudi skozi odnose med ljudmi, prek poučevanja, prakse, obredja, prijateljstva in institucionalnega sodelovanja. 

Tradicija SDT ima kitajske zgodovinske korenine, medtem ko je njeno institucionalno in družbeno okolje evropsko. Člani govorijo slovensko in druge evropske jezike, hkrati pa skupnost komunicira z daoističnimi skupnostmi na Kitajskem, sodeluje z univerzami in raziskovalci ter je dejavna v slovenskem kulturnem in javnem življenju. Morda je odgovor na vprašanje meje ta, da enotne meje sploh ni. Obstaja le mnoštvo odnosov, prevodov in pogajanj. Zato SDT posebej zanima ideja transkulturnosti: tradicije ne potujejo preprosto iz enega zaprtega kulturnega prostora v drugega, temveč skozi ljudi, odnose, jezike, prakse in ustanove, pri čemer vsako srečanje spremeni kontekst, v katerem je tradicija razumljena in živeta. 

Govor je sklenila z mislijo, da bi zgodovino SDT lahko strnili v štiri besede: tradicija (dolga zgodovina), prenos (skozi ljudi, odnose, besedila in prakso), preobrazba (sprememba ob srečanju z novim kulturnim okoljem) in praksa, kajti tradicija oživi šele, ko jo ljudje dejansko živijo. Ob koncu je goste povabila k sodelovanju v raziskovalni pobudi SDT, namenjeni dialogu med daoističnimi tradicijami in sodobno znanostjo.

Glasba daoističnega obredja: sodelovanje s templjem Chongdao Gong

Oddelek za daoistično in tradicionalno kitajsko glasbo SDT je predstavil njegov direktor Maj Dolšak Fabris (Yuan Ximing). Kot je poudaril, daoistična obredna glasba ni samostojno delo, temveč nepogrešljiva podpora vsakdanjemu obredju, njeno izvajanje pa zahteva ustrezno fizično in duhovno pripravljenost izvajalcev. Ker se tradicionalna kitajska glasba v Evropi še ni ukoreninila, je bilo do nedavnega vsako pomembnejše obredje mogoče izvesti le s pomočjo glasbenikov s kitajskega kulturnega območja. 

Ker pa člani SDT želijo obredje izvajati redno in v izvirni obliki, je bila ustanovitev lastne glasbene skupine le vprašanje časa in konkretne nadgradnje sodelovanja s templjem Chongdao Gong. Lani je bila z njim podpisana še sekundarna pogodba o sodelovanju pri glasbenem izobraževanju, ki predvideva pomoč pri literaturi, mentorstvu, preverjanju znanja in praktičnem učenju ob obiskih templja, s čimer je skupnost začela raziskovati in se učiti glasbe Quanzhen daoističnega obredja.

Sadovi partnerstva so že vidni: januarja 2026 je direktor sam opravil izobraževanje v samostanu Chongdao Gong, poleti je podobno izobraževanje opravila še članica SDT Alenka Zupan. Skupina danes šteje vsaj šest rednih članov, vsak četrtek ima redne glasbene in pevske vaje, oddelek pripravlja knjigo z notnim zapisom celotnega jutranjega in večernega Quanzhen obredja.

Med izzivi je direktor izpostavil pomanjkanje zanesljivih virov in izobraževalnih ustanov za kitajsko tradicionalno glasbo v Evropi, omejeno dostopnost tradicionalnih glasbil ter potrebo po prevajanju daoistične glasbe iz številčnega zapisa (jianpu) v zahodni notni zapis. Dolgoročni cilj skupine je ustanovitev Evropskega centra za kitajsko in daoistično glasbo.

Digitalni most do domače in mednarodne skupnosti: spletna stran SDT

Kot direktorica Medijskega centra SDT sem predstavila našo spletno stran. Projekt se je pred dvema letoma začel kot skica na listu papirja, nato ga je pro bono razvil digitalni inženir Dmytro Levash, maja letos je stran zaživela v javnosti. Poudarila sem, da stran ni promocijska brošura, temveč most k svetu, živa platforma, ki raste in se spreminja z iskanjem boljših načinov, kako bralcem približati kakovostno pisanje o daoističnih temah.

Vsebina je dostopna v slovenščini, angleščini, italijanščini (SDT deluje tudi v okolju italijanske manjšine v Istri), španščini in kitajščini. Prvi prevod pripravi umetna inteligenca, vendar nato vsako besedilo skrbno pregledajo uredniki, ki poskrbijo za terminološko in jezikovno zvestobo izvirniku. Človeški element, torej, avtorice in avtorji z lastnimi perspektivami, glasovi in ustvarjalnostjo pa ostaja nenadomestljiv pri pisanju člankov.

Na spletni strani je posebno podpoglavje namenjeno Raziskovalni pobudi SDT, ki povezuje daoistične intelektualne tradicije s sodobno zahodno mislijo. Med članki sem posebej omenila rektorjevo esejistično serijo Vrt brez vzhoda in prispevek o delu dr. Jane S. Rošker. Dolgoročni cilj SDT je vzpostavitev raziskovalnega središča in akademske založniške platforme za daoistične študije v Sloveniji in po svetu. Prispevke že berejo bralci od ZDA do Kitajske, Švedske, Irske, Singapurja, Nizozemske, Romunije, Brazilije, Francije in Hongkonga, več uglednih profesorjev pa je za objavo že napovedalo ali oddalo svoje članke.

Sproščen pogovor ob divjem črnem čaju

Po predstavitvah so si gostje ogledali našo izjemno bogato knjižnico, za katero prav v ničemer ne zaostaja zbirka tradicionalnih kitajskih glasbil, ki smo jih prav tako razstavili. Obisk smo sklenili ob skodelici divjega črnega čaja. V sproščenem vzdušju je stekel pogovor, veliko zanimanja sta požela oltar in dejavnosti SDT. Izmenjali smo nekaj kontaktov za nadaljnje sodelovanje.

Med drugimi sem se pogovarjala z dr. Wu Huilin, docentko na Katoliški univerzi Fu Jen v Novem Tajpeju, ki dva meseca dela na raziskovalnem projektu na Univerzi v Ljubljani. Pri svojem razsikovanju se osredotoča na zgodnjo kitajsko filozofijo iz obdobja Wei-Jin (220–420 n. št.) ter na Ji Kanga, pripadnika skupine Sedmih modrecev iz bambusovega gaja. To je bila skupina pesnikov, glasbenikov in mislecev, ki je prakticirala nekonvencionalen, naraven in ekscentričen življenjski slog v času, ko je iz političnega kaosa po razpadu dinastije Han vzniknila neodaoistična misel xuánxué (玄学)ali skrivnostno učenje.

Na vprašanje, zakaj jo je pot pripeljala prav k daoizmu, je odgovorila, da gre za temo, ki je tesno povezana z njenimi življenjskimi izkušnjami: "Med raziskovanjem sem spoznala, da sta Laozi in Zhuangzi izjemno blizu mojemu dejanskemu življenju, da pri njiju ne gre le za suho filozofijo." 

O obisku templja je povedala: "To me je res navdihnilo. S tem se ukvarjam že skoraj trideset let. Navdušujoče je dejstvo, da čeprav ta kultura geografsko ni vaša, jo imate resnično radi. To me je res globoko ganilo."

Ob vsem znova poudarimo, da dvoletno partnerstvo s templjem Chongdao Gong in mojstrom Songom ostaja temelj, na katerem SDT gradi svojo glasbeno in obredno prakso. Tovrstna sestrska sodelovanja pa je neposredno ob svoji ustanovitvi spodbudila Svetovna daoistična federacija (The World Federation of Daoism).

Za udeležence Mednarodne poletne šole na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil obisk, kot je dejala Wu Huilin, dokaz, da daoizem danes živi in diha tudi daleč od svojih zgodovinskih izvorov.

Lea Širok, direktorica Medijskega centra SDT