V čem se strojno izdelana kadila zares razlikujejo od ročno izdelanih?
Avtorji in njihovi življenjepisi
Xu Xianzeng
Xu ima 17 let izkušenj z izdelavo tradicionalnih kitajskih mešanih kadil. V mestu Qingyuan v kitajski provinci Guangdong vodi projekt nesnovne kulturne dediščine, posvečen izdelovanju kadil iz Qingchenga. Ukvarja se predvsem s tradicionalno obdelavo dišavnih surovin (paozhi), z recepturami za kadila in s samo izdelavo kadil.
Zhang Liang (Sam)
Zhang raziskuje kitajsko kulturo mešanih kadil, preučuje zgodovinska besedila, dokumentira tradicionalne rokodelske tehnike in piše. S svojim delom želi ohraniti in urediti znanje o kitajskem izročilu izdelovanja in uporabe kadil ter ga približati ljudem iz drugih kultur.
Xu Xiaoyue
Xu Xiaoyue (徐晓月) je hči Xu Xianzenga (徐献增).
Članek temelji na dolgoletnih praktičnih izkušnjah Xu Xianzenga pri izdelavi kadil in na njegovem ustnem pripovedovanju. Gradivo sta skupaj uredila in članek napisala Xu Xiaoyue in Zhang Liang (张亮).
***
Ko ljudje govorijo o strojno in ročno izdelanih kadilih, jih pogosto razvrstijo v dve skupini. Strojno izdelana kadila naj bi bila namenjena prodaji, bila naj bi poceni in bi lahko vsebovala sintetične dišave. Za ročno izdelana kadila pa velja prepričanje, da so narejena iz naravnih surovin po tradicionalnih postopkih in da so boljša za zdravje. Menim, da v resnici ni tako preprosto. Tudi ročno izdelana kadila so lahko namenjena prodaji, uporaba strojev pa sama po sebi še ne pomeni, da so kadilu dodali dišave. Pri izdelavi kadil tudi sami v številnih fazah uporabljamo stroje. Če kakovost dišeče palčke presojamo zgolj po tem, ali so pri njeni izdelavi uporabili stroje, utegnemo spregledati marsikaj, kar je zares pomembno.
Izdelavo kadila lahko razdelimo na deset korakov. To so priprava dišavnih surovin, paozhi (tradicionalna obdelava), mletje, sejanje, mešanje, gnetenje mase, oblikovanje kadila, sušenje v senci, poskusno prižiganje in zorenje. V davnini ljudje niso imeli priročnih orodij, ki so nam na voljo danes, zato so morali velik del tega dela opraviti ročno. Danes so stroji široko dostopni. Izdelava kadila povsem brez sodobnih pripomočkov ni potrebna in tudi ne zagotavlja boljšega rezultata. Vzemimo za primer pripravo surovine Jiangzhenxiang. Nekatera zgodovinska besedila o kadilih priporočajo, da jo s pilo razdrobimo na delce, velike približno kot riževa zrna. Če bi vse opravili ročno, bi morali surovino piliti kos za kosom, kar zahteva precej časa in truda. Z visokohitrostnim mlinom lahko postopek znatno skrajšamo, vendar se lahko zrnca, ki jih želimo ohraniti, ob nepozornosti hitro spremenijo v fin prah. Zato mlin pogosto pustimo delovati le kakih deset sekund, nato ga ustavimo in preverimo, kako drobni so delci. Tudi mletje in sejanje lahko opravimo strojno, vendar nekatere surovine, denimo Xuanshen (korenina črnobine), težko prehajajo skozi sito, zato si moramo včasih pomagati z rokami. S stroji lahko delamo učinkoviteje, enakomerneje in natančneje. Kdaj se ustaviti in po čem prepoznati, da je surovina ustrezno pripravljena, pa mora še vedno presoditi človek.
Paozhi je precej bolj zapleten. Vzemimo za primer sandalovino. Včasih jo za cel dan namočimo v zeleni čaj, nato pa jo med mešanjem pražimo, dokler les postopoma ne dobi škrlatnega odtenka. S to obdelavo želimo ublažiti prvotno suh in oster qi sandalovine, da bi se pri poznejšem mešanju lažje uskladil z drugimi dišavnimi surovinami. Pri namakanju, segrevanju in praženju z mešanjem si lahko pomagamo s pripomočki. Zakaj izberemo prav zeleni čaj, do katere stopnje naj surovino obdelamo in kako se je na koncu spremenil njen qi, pa so vprašanja, na katera stroj ne more odgovoriti že s tem, da opravi svoje delo. Celo isti dišavni surovini lahko z različnimi postopki obdelave paozhi damo različne lastnosti. Kdor izdeluje kadilo, mora natančno vedeti, kaj želi doseči in kaj se je pri tem morda izgubilo. Menim, da prav takšno razumevanje težko nadomestijo celo najboljši stroji.
Poleg priprave surovin in obdelave paozhi na lastnosti končne dišeče palčke vplivata tudi gnetenje in oblikovanje. Pri ročnem gnetenju moramo dišavne praške najprej dobro razrahljati in premešati. Nato po malem prilivamo vodo in maso znova in znova pregnetemo, da se različne dišavne surovine in veziva popolnoma povežejo. Količino vode ter moč in trajanje gnetenja prilagajamo stanju mase. Pri strojni izdelavi pa lahko praške zmešamo le toliko, da nastane rahla, kosmičasta masa. To nato prenesemo neposredno v komoro za iztiskanje, kjer jo oblikujemo pod tlakom. Zato pri strojni izdelavi potrebujemo drugačne deleže vode in veziva v prahu. Pri kadilu, katerega edina dišavna sestavina je agarjev les, je lahko pri ročnem gnetenju masno razmerje med dišavnim prahom in vodo blizu 1 : 1, pri strojnem iztiskanju pa približno 1 : 0,7. Te razlike vplivajo na gostoto in poroznost palčke ter na to, kako so delci v njej med seboj povezani. Od tega je odvisno, kako se med gorenjem sproščajo dišavne snovi. Strojno iztisnjene palčke so običajno tudi bolj ravne in enakomerne debeline, zato po sušenju lažje ohranijo obliko. Ročno izdelane palčke so lahko nekoliko ukrivljene ali ponekod malce debelejše. Pri temeljito ročno pregnetenem kadilu se dišava pogosto svobodneje razvija in sprošča, zato je vonj razločnejši in izrazitejši. Pri kadilu, ki ga iz rahlo premešanega prahu iztisnemo pod visokim tlakom, se dišava navadno sprošča počasneje in bolj zadržano.
Pri izdelavi za prodajo sta pomembni tudi vprašanji stroškov in učinkovitosti. Če izpustimo en sam korak, lahko prihranimo čas, delo in surovine, s stroji pa lahko izdelamo več kadila in dosežemo enakomernejšo kakovost izdelkov. Če zaradi zniževanja stroškov izpustimo potrebne korake ali znižamo merila za kakovost surovin in končnih izdelkov, gre lahko večja učinkovitost na račun kakovosti kadila. Takšni kompromisi se pojavljajo tudi pri ročni izdelavi, pri kateri je prav tako mogoče ubirati bližnjice in delati premalo skrbno. Bistveno je, kako izdelovalec kadila pri svojih odločitvah tehta učinkovitost, stroške in kakovost.
Ljudi, ki uporabljajo kadila, seveda zanima njihov vpliv na zdravje. Po načelih kitajskega izročila mešanih kadil mora biti dišeča palčka predvsem neškodljiva. Pri tem je pomembno, kako kakovostne so dišavne surovine, ali je bila obdelava paozhi pravilno izvedena, ali je qi, ki nastane z mešanjem, harmoničen in ali je kadilo primerno za človeka, ki ga uporablja. Ali bo izdelovalcu kadila vse to uspelo, je na koncu odvisno predvsem od Daa, ki ga nosi v srcu, precej manj pa od tega, ali uporablja stroje ali kadilo izdeluje ročno.
Po izročilu izdelovanja kadil lahko uporaba dišavnih surovin brez ustrezne obdelave paozhi neugodno vpliva na telo. Če denimo surovina Jiangzhenxiang ni ustrezno obdelana, lahko njena olja med gorenjem oddajajo izrazit vonj po zažganem, včasih pa se pojavi tudi črn dim. Dišeča palčka lahko tudi pogosteje ugasne, preden dogori. S postopki, kot sta kuhanje v vodi in odstranjevanje dela olj, lahko te težave omilimo. Tako pride bolj do izraza čist, rahlo sladkast vonj po lesu, ki je bil prej prikrit.
Enako pomembno kot obdelava paozhi je mešanje dišavnih surovin. Pri kitajskih mešanih kadilih velja načelo Jun-Chen-Zuo-Shi (vladar, minister, pomočnik in odposlanec), po katerem se morajo različne dišavne surovine medsebojno ujemati in uravnotežiti. Tudi če so vse sestavine recepture kakovostne, je lahko neustrezno pripravljena mešanica škodljiva. Če na primer uporabimo prevelike količine več ostrih dišavnih surovin, ki grejejo in izsušujejo, in jih ne uravnotežimo z drugimi sestavinami, lahko qi celotne mešanice postane presuh in premočan. Dolgotrajna izpostavljenost takemu kadilu lahko povzroči suhost ust in nosu, neprijeten občutek v grlu ali celo omotico in tiščanje v prsih. Izdelovalec se kadila loteva podobno kot zdravnik zdravila, receptura za kadilo pa je podobna zdravniškemu receptu. Poznati mora lastnosti posameznih surovin in razumeti tudi skupni qi, ki nastane, ko jih združi.
Pogosto se razpravlja tudi o razliki med naravnimi kadili in kadili z dodanimi dišavnimi snovmi. Nekatera kadila poleg lesa, smol, zelišč in drugih naravnih dišavnih surovin vsebujejo eterična olja, hidrolate ali dišavne zmesi. Eterična olja so dišavne snovi, ki jih pridobivamo iz rastlin, hidrolati pa so dišeče vode, ki nastanejo pri destilaciji rastlin. Oboje je lahko naravnega izvora. Dišavne zmesi so lahko sestavljene iz naravnih ali sintetično pridobljenih dišavnih sestavin. Nekateri proizvajalci dodajajo dišavne zmesi, da bi prikrili začetni vonj po gorenju ali da bi kadilo že takoj po prižigu močno zadišalo. Tudi to je odločitev o sestavi kadila. Vendar se lahko nekakovostne dišavne zmesi, dodatki neznanega izvora ali prevelike količine dišavnih snovi pri visokih temperaturah toplotno razgradijo, pri čemer nastajajo dražeče snovi, kot sta formaldehid in akrolein, ki lahko dražijo oči in dihala.
Z vidika sodobne znanosti o zgorevanju moramo upoštevati tudi, kaj iz dišavnih surovin dejansko nastaja pri segrevanju in gorenju. Če se na primer iz dišeče palčke ves čas vali gost dim, je pri uporabi potrebna previdnost, zlasti če je dim črn ali če izrazito diši po zažganem. Črn dim je pogosto znak nepopolnega zgorevanja in nastajanja saj. Tudi vdihavanje drobnih delcev v dimu lahko dodatno obremeni dihala.
Poleg neškodljivosti sta končni cilj pri izdelavi dišeče palčke qi in yun. Menim, da najvišja raven, ki jo je mogoče doseči s tradicionalno kitajsko ročno izdelavo mešanih kadil, ostaja zunaj dosega današnje strojne proizvodnje. Izdelava kitajskih mešanih kadil zahteva tako poznavanje dišavnih surovin in tehnik izdelave kot tudi poglobljeno razumevanje yina in yanga, načel mešanja ter kitajskega izročila izdelovanja in uporabe kadil. Tudi pri isti dišavni surovini se lahko qi od ene serije do druge razlikuje. Tudi kadar delamo po isti recepturi, jo moramo prilagajati dejanskemu stanju surovin. Izdelovalec se mora ves čas opirati na svoje čute, presojati in se odločati, da se lahko qi različnih dišavnih surovin zares uskladi in se nazadnje izoblikujeta qi in yun, ki ju želi doseči. Stroji lahko natančno izvedejo vnaprej določene postopke, ne zmorejo pa samostojne presoje, ki izhaja iz dolgoletnih izkušenj in poglobljenega razumevanja umetnosti izdelovanja kadil.
V kitajskem izročilu mešanih kadil razlika med strojno in ročno izdelanim kadilom presega način izdelave in značilnosti gorenja. Pomembnejša razlika je v tem, kakšen qi se na koncu izoblikuje. Pri dišeči palčki lahko qi razumemo na treh ravneh. Prva je qi dišavnih surovin, druga qi recepture in zadnja qi končnega kadila. Z obdelavo paozhi se prvotni qi dišavnih surovin spremeni. Ko po recepturi združimo različne surovine, se izoblikuje skupni qi te recepture. Ko dišavne praške zgnetemo v maso, jo oblikujemo, posušimo v senci in pustimo dozoreti, se med gorenjem naposled razkrije qi končnega kadila. Tudi če uporabimo iste surovine, jih enako obdelamo in zmešamo po isti recepturi, se bosta zaradi razlik v gnetenju in drugih postopkih izdelave pri strojno in ročno izdelanem kadilu razlikovala tako qi kot yun končnega izdelka. Enako velja tudi za ročno izdelana kadila. Kadar isto kadilo izdelajo različni ljudje, bo imelo kadilo vsakega od njih svoj značilni qi in yun.