Vrednost daoistične kulture v sodobnem času
Zhang Guangbao je profesor na Oddelku za filozofijo Univerze v Pekingu, kjer je tudi mentor doktorskim študentom. Njegovo literarno ime je Dongzhai Sanren. Po zaključenem doktorskem študiju filozofije na Univerzi v Pekingu leta 1992 je do leta 2011 delal na Inštitutu za zgodovino Kitajske akademije družbenih ved. V letih 1998–1999 je bil gostujoči raziskovalec na Univerzi v Leidnu na Nizozemskem, med letoma 2002 in 2003 pa na Univerzi Harvard v ZDA.
Je podpredsednik Društva za raziskovanje Laozija in daoistične kulture ter predsednik Društva za raziskovanje daoistične alkimije in kultiviranja življenja. Poleg tega je namestnik glavnega urednika publikacij Studies in Daoist Culture in Comprehensive Dictionary of Chinese Daoism, izvršni namestnik glavnega urednika zbirke Compendium of Daoist Texts ter glavni urednik knjižne zbirke Quanzhen Masters and Their Teachings.
Med njegove najpomembnejše knjižne objave sodijo:
- Um in notranja narava v notranji alkimiji daoizma Quanzhen v obdobju dinastij Jin in Yuan (založba SDX Joint Publishing Company, 1995).
- Daoistična notranja alkimija v obdobju dinastij Tang in Song (založba Shanghai Culture Publishing House, 2001).
- Ustanovitev in prenos tradicije daoizma Quanzhen (založba Zhonghua Book Company, 2015).
- Temeljna teorija Daa v daoistični filozofiji ter teorije uma in notranje narave v religioznem daoizmu(založba Bashu Publishing House, 2009).
Povzetek
Daoistična filozofija in daoistična religija pripadata civilizaciji Daa; z vidika misli ju lahko skupaj imenujemo nauk o Dau. Če na kitajsko kulturo pogledamo z vidika daoistične filozofije in religije, je Dao nedvomno njen najcelovitejši kulturni simbol. Je pomemben sestavni del tradicionalne kitajske kulture, obenem pa tudi njen najstarejši in najbolj osrednji del.
Z medcivilizacijskega vidika je civilizacija Daa pravzaprav tudi osrednja duhovna tradicija človeške civilizacije, ki izvira iz kamene dobe. Po raziskavah antropologov od 19. stoletja naprej so staroselska ljudstva Amerike, Avstralije, Oceanije in drugih območij, ki so bila tedaj še v kameni dobi, prenašala pojmovanja, podobna Dau. Ameriški Indijanci so to imenovali »wakan«, avstralski staroselci pa »mana«. Zato pravimo, da kultura Daa ohranja tudi skupni kolektivni spomin človeštva iz kamene dobe.
Daoistična misel je polna modrosti. Razvila je zrelo modrost obravnavanja odnosov med človekom in naravo, med ljudmi ter med človekovim telesom in umom. Sodobno vrednost daoistične kulture bomo tukaj raziskali skozi štiri glavne teme: življenjsko modrost daoistične kulture in njen pomen za negovanje življenja, ekološko modrost daoistične kulture, transteizem oziroma izvirnost daoistične teologije ter daoistično povezovanje stotih miselnih šol.
*********
Razvrščanje daoistične miselne šole v filozofijo, daoističnega verskega izročila pa v religijo je posledica urejanja tradicionalne kitajske misli po zahodnem sistemu znanstvenih disciplin. V resnici daoistična filozofija in daoistična religija pripadata civilizaciji Daa; z vidika misli ju lahko skupaj imenujemo nauk o Dau. Če na kitajsko kulturo pogledamo z vidika daoistične filozofije in religije, je Dao nedvomno njen najcelovitejši kulturni simbol. Ponazorimo to s prispodobo: če bi Kitajsko primerjali z velikanskim podjetjem, bi bil Dao najprimernejši simbol za njegov logotip. Prav Laozi (老子) in daoistična šola, ki jo je ustanovil, sta v kitajski zgodovini prvič sistematično razložila miselni sistem, katerega osrednja kategorija je Dao. Odtlej je Dao tisočletja ostajal najsimbolnejši izraz tradicionalne kitajske kulture. Prav na tej podlagi ljudje razlikujejo kitajsko kulturo, kulturni sistem z izrazito humanistično usmeritvijo, od drugih kulturnih sistemov po svetu, ki večinoma temeljijo na osrednjem mestu božanskega, denimo krščanske in islamske kulture. Z drugimi besedami: skupina miselnih in kulturnih simbolov, v središču katere je Dao, je dejansko prepoznavno znamenje tradicionalne kitajske kulture. Dao je temeljna kategorija daoističnih filozofskih in verskih naukov, obenem pa vsebuje tudi njihovega temeljnega duha.
Z vidika filozofske misli je daoistični filozofski sistem, ki ga je ustanovil Laozi, v okviru celotne tradicionalne kitajske kulture z naukom o Dau kitajski civilizaciji odprl pot imanentnega preseganja. Lahko bi rekli, da bi bila kitajska civilizacija brez daoističnega duha preseganja kvečjemu enodimenzionalna civilizacija, navezana na tukajšnje življenje.
Prav daoistični nauk je na Kitajskem prvič prebil omejitve človekosrediščnega pogleda ter tipalke mišljenja razširil v neskončna področja onkraj človeka in tako odprl pot nadaljnjemu razvoju človeškega duha. V nekem smislu je bistvo daoistične filozofije v tem, da na vesolje in življenje ne gleda z omejenim človeškim očesom, temveč ves svet motri z očesom Daa, ki ga nič ne veže in ne omejuje. To je tisto, kar Zhuangzi (庄子) imenuje »gledati z vidika Daa«.
Daoistične filozofije same seveda ne moremo šteti za religijo, vendar njen nauk v sebi vsebuje religioznega duha imanentnega preseganja. Če takšno misel preseganja še nekoliko oblikovno uredimo, povsem naravno nastane samosvoja religija. V kitajski zgodovini je to daoistična religija. Zato med daoistično filozofijo in religijo ni temeljnega duhovnega prepada, kakršnega predpostavljajo nekateri učenjaki. Nasprotno, med njima obstajata notranja skladnost in sorodnost. Teoretično je daoistična religija podedovala temeljni filozofski nauk o Dau in na njem zgradila svoj verski nauk o osvoboditvi. Uresničenje in neposredno izkušanje Daa sta jedro, okoli katerega se vrtijo vse oblike daoistične verske prakse. Še več: na daoistično religijo, ukoreninjeno v kitajski civilizaciji, je pri razvijanju in izpopolnjevanju verskih oblik močno vplivala tradicionalna misel, ki poudarja praktičnost in izkustveno preverjanje. S temeljnim daoističnim naukom o Dau v središču je povezovala in sprejemala različne veščine, razširjene med ljudstvom stare Kitajske, zlasti veščine negovanja življenja.
Tako je razvila različne konkretne metode uresničevanja Daa: zunanjo in notranjo alkimijo, talismanske in obredne veščine ter obrede očiščevanja in darovanja, ki sestavljajo osnovno vsebino daoistične religije. S povezovanjem nauka o Dau in praktičnih veščin je daoistična religija razvila precej edinstveno temeljno značilnost: uresničevanje Daa skozi veščine ter enotnost veščin in Daa.
Njeno posebno poudarjanje različnih veščin, s katerimi se razodeva edini in poslednji veliki Dao, je izraz praktične racionalnosti, globoko ukoreninjene v celotnem kitajskem ljudstvu, ki ceni udejanjanje in izkustveno potrditev. Zato lahko rečemo, da prehod od daoistične filozofije k daoistični religiji ni bil naključno odprta pot, temveč je bil že od začetka zapisan v kulturnih genih Kitajske. Daoistična filozofija se je lahko razvila le v daoistično religijo in se je vanjo tudi nujno morala razviti.
Z medcivilizacijskega vidika je Dao pravzaprav tudi osrednja duhovna tradicija človeške civilizacije, ki izvira iz kamene dobe. Po raziskavah antropologov od 19. stoletja naprej so staroselska ljudstva Amerike, Avstralije, Oceanije in drugih območij, ki so bila tedaj še v kameni dobi, prenašala pojmovanja, podobna Dau. Ameriški Indijanci so to imenovali »wakan«, avstralski staroselci pa »mana«. Staroselska ljudstva Amerike, Avstralije in Oceanije so menila, da je to najvišja resničnost bivanja, ki poraja nebo in zemljo ter ustvarja vesolje. Obenem je to moč, čudežna sila, ki se lahko vzpenja v nebo, spušča v zemljo in prehaja skozi tri svetove.
Vendar niti ameriški Indijanci niti avstralski staroselci niso zapustili pisnih virov; samo Kitajska ima takšno zbirko klasičnih besedil, kot je Daoistični kanon 道藏 (Dàozàng). Ta resnično ohranja kolektivni spomin človeštva iz kamene dobe. Tedanja civilizacija sobivanja božanstev in ljudi je temeljila na simbolnem mišljenju, ki pripada drugačni miselni paradigmi kot znanstveno racionalno mišljenje. V nadaljevanju bom sodobni pomen daoistične kulture obravnaval skozi naslednje glavne teme.
1. Transteizem: izvirnost daoistične teologije
Čeprav so konfucianizem, budizem in daoizem vsi poti vzgoje in preobrazbe v kitajski družbi, ima daoizem svoje posebnosti. Je edinstven vzgojni in preobrazbeni sistem, katerega prepoznavno znamenje je Dao, končno zatočišče pa neposredno izkušanje in uresničenje Daa. V celoto povezuje vero, misel, obrede, obredne veščine in klasična besedila. V primerjavi z monoteističnimi religijami zahodne kulturne tradicije, kot sta krščanstvo (vključno s katolištvom) in islam, ima daoizem pri verovanju v božanstva svoje posebnosti. Ima lastno hierarhijo božanstev, denimo Tri Jasne (三清, Sānqīng), med katerimi ima osrednje mesto Yuanshi Tianzun (元始天尊). V tej hierarhiji so glavna in stranska božanstva, ravni so jasno razmejene, naloge pa natančno določene. Nikakor ne gre za čaščenje enega samega božanstva, pa tudi ne za nerazločeno in neurejeno mešanico številnih bogov.
Obenem ima daoizem transteistično razsežnost. V različici 25. poglavja Laozija 老子 (Lǎozǐ), uporabljeni v Xiang'erjevem komentarju k Laoziju 老子想尔注 (Lǎozǐ Xiǎng'ěr Zhù), piše: »Dao je velik, nebo je veliko, zemlja je velika, življenje je veliko.« Govori o štirih velikih v svetu, med katerimi je Dao na prvem mestu; vse štiri so nazadnje podrejene Dau. Zhuangzi pravi, da Dao »daje duhovno moč duhovom in božanskemu vladarju«. To pomeni, da je Dao edino, najvišje in najtemeljnejše poslednje bivajoče, ki je nad duhovi in božanstvi. Yuanshi Tianzun je najvišje daoistično božanstvo zato, ker je utelešenje Daa. S tega vidika je daoizem tudi transteistična religija, katere temeljno verovanje je usmerjeno v Dao. V tem se povsem razlikuje od religij zahodne kulturne tradicije in je bližji budizmu, ki je nastal v vzhodni kulturi. Razlikovanje med teizmom in transteizmom kaže, da se temeljni verski duh daoizma bistveno razlikuje od zahodnega monoteizma.
Dao namreč povezuje božansko in človeško, duha in telo, združuje metafizično in fizično ter premošča razdaljo med človekom in naravo. Kaže na posebno duhovno tradicijo neprekinjenosti, celovitosti in vseprežemajoče povezanosti. To pa je osrednja duhovna tradicija človeške civilizacije od kamene dobe naprej; v primerjavi z njo je monoteizem, ki ga je rodila zahodna civilizacijska tradicija, prej posebna izjema. Posebej moramo poudariti, da je ta edinstveni verski duh daoizma tesno povezan z veliko tradicijo kitajske kulture.
2. Življenjska modrost daoizma in njen pomen za negovanje življenja
Ko je Laozi podal osnovno opisno opredelitev Daa, je bil Dao vzpostavljen kot najvišja porajajoča resničnost. Zhuangzijev največji prispevek k daoističnemu nauku o Dau ima dva vidika. Po eni strani je dodatno, s podobami opisal njegove značilnosti. Tako odlomek »Dao ima resničnost in zanesljivost« v poglavju »Veliki učitelj« 大宗师 (Dàzōngshī) dela Zhuangzi 庄子 (Zhuāngzǐ) podaja klasičen opis podobe in značaja Daa. Po drugi strani si je Zhuangzi prizadeval povezati Dao z običajnimi oblikami bivanja. Menil je, da Dao ni le temeljno transcendenten, temveč tudi neprimerljivo vseprisoten. To je pomen njegove trditve, da Dao obstaja v vseh stvareh in pojavih. Povezanost Daa z vsem nakazuje že Laozijev 道德经 (Dàodé Jīng), vendar je ne razloži tako temeljito kot Zhuangzi. Tako Laozi kot Zhuangzi v svojem nauku poudarjata tesno povezanost Daa s človekom. Dao in človek nista dve ločeni skrajnosti, med katerima bi bila nepremostljiva ovira, temveč sta notranje povezana.
Čeprav torej nista formalno ustanovila daoistične religije, sta v temelju že vzpostavila njen verski duh: vsakdo lahko neposredno izkusi in uresniči Dao ter nazadnje prehodi svojo pot osvoboditve.
Ali je torej Dao, o katerem govorita Laozi in Zhuangzi, zgolj metafizična miselna abstrakcija? Ali pa je, kot pravijo nekateri, metafizična predpostavka?
Če preučimo teorije sodobnih znanstvenikov o izvoru vesolja, ugotovimo, da je Dao izjemno resničen in da je stična točka znanosti, filozofije in religije. Lahko rečemo, da se vse oblike vednosti, ko sledijo poslednjemu izvoru vesolja in iščejo najvišjo resničnost, vračajo k Dau. To trditev lahko podpremo s sodobno kozmološko teorijo velikega poka. Ta pri razlagi nastanka vesolja predpostavlja prvotno singularnost, ki presega čas in prostor, saj naj bi se oba rodila šele z njenim pokom.
Če si poskušamo predstavljati čas pred nastankom časa, se dejansko znajdemo pred razumskim paradoksom, ki je prav tako nedoumljiv kot govorjenje o severu severno od severnega tečaja ali jugu južno od južnega tečaja. Čeprav je singularnost »resničnost«, ki presega čas in prostor, je dejansko vesolje nastalo prav s pokom iz nje. Takšna singularnost očitno ne more biti nobena oblika objektivnega dejanskega bivanja, temveč le transcendentno bivanje. Ta njena značilnost je presenetljivo podobna Dau. Seveda pa se skromen pojem singularnosti ne more primerjati z drugimi bogatimi vsebinami Daa. To lahko pomeni le, da je sodobno astronomsko razumevanje izvora vesolja še vedno na zelo začetni stopnji.
Daoistična misel je polna modrosti. Razvila je zrelo modrost obravnavanja odnosov med človekom in naravo, med ljudmi ter med človekovim telesom in umom. Najprej poglejmo, kako obravnava odnos med telesom in umom oziroma telesno obliko in duhom. To je misel o izpopolnjevanju na poti Daa. Laozijeva in Zhuangzijeva besedila vsebujejo številne razprave o tem ter navajajo precej različnih poti prakse. Med njimi so Laozijeva »pot globokega zrenja«, »pot ohranjanja enega« in »zbiranje qija za doseganje mehkobe« ter Zhuangzijeva »post srčne zavesti« in »metoda sedenja v pozabi«. Na splošno sta oba dajala prednost neposrednemu izkušanju poslednjega Daa z očiščevanjem duha in širjenjem življenjskega obzorja. Manj pa sta se posvečala vzpostavitvi poti uresničevanja Daa, ki bi ji bilo mogoče slediti korak za korakom. Prav to je temeljni razlog, da je Ge Hong (葛洪) daoistični nauk kritiziral z besedami, da »nikoli ne poda dokončnih napotkov«.
Praktično pot uresničevanja Daa je odprla daoistična religija. Njeni poti notranje in zunanje alkimije povezujeta Dao s človekom ter to povezavo predstavljata v konkretni obliki, tako da ji je mogoče slediti in jo izvajati. Alkimična pot uči, da je preskok od dejanskega človeka do transcendentnega Daa mogoč le s pripravo in prečiščevanjem »eliksirja«. Eliksir in Dao sta eno; eliksir je dejansko materializirana oblika Daa. Pripravljanje eliksirja pomeni, da konkretni posameznik doseže in zajame Dao.
Notranja in zunanja alkimična pot, zlasti notranja, sta podedovali osnovne vsebine Laozijevega nauka o Dau. Najprej spregovorimo o zunanji alkimiji. Kot je znano, so alkimijo za pridobivanje zlata razvile kitajska, indijska, arabska, evropska in druge civilizacije; gre torej za starodavno tradicijo. Toda stara Kitajska ni poznala le pridobivanja zlata, temveč tudi pripravljanje eliksirjev. Časovno se je kitajska alkimija eliksirjev pojavila prej kot v drugih civilizacijah. Po raziskavah učenjakov je najstarejše ohranjeno klasično besedilo zunanje alkimije prvi zvitek Kanona božanskega eliksirja devetih kotlov Rumenega cesarja 黄帝九鼎神丹经 (Huángdì Jiǔdǐng Shéndān Jīng), shranjen v zbirki Daoistični kanon iz obdobja Zhengtong 正统道藏 (Zhèngtǒng Dàozàng).
Najbolj znano besedilo zunanje alkimije pa je seveda Trojno soglasje po Knjigi premen 周易参同契 (Zhōuyì Cāntóngqì). To delo so zelo poglobljeno preučevali kitajski in tuji zgodovinarji znanosti. Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja se je s tem ukvarjal Wu Luqiang (吴鲁强, 1904–1936), kitajski študent v ZDA in zet Liang Qichaa (梁启超). Na Tehnološkem inštitutu Massachusetts je študiral organsko kemijo ter doktoriral iz kemije. Skupaj z znanim ameriškim zgodovinarjem kemije Tenneyjem L. Davisom je raziskoval starodavno kitajsko alkimijo eliksirjev in postal član Davisove skupine (Davis Group). Leta 1931 sta skupaj v reviji The Nucleus objavila članek Nasveti Weija Boyanga alkimistom 魏伯阳对炼丹家的建议 (Wèi Bóyáng duì liàndānjiā de jiànyì). Leta 1932 sta delo Trojno soglasje po Knjigi premen prevedla v angleščino, pri čemer je Davis napisal uvod in dodal opombe. Prevod z naslovom Starokitajska razprava o alkimiji z naslovom Cantongqi (An Ancient Chinese Treatise on Alchemy Entitled Ts'an T'ung Ch'i) je izšel v reviji Isis.
Po objavi je znani britanski zgodovinar kemije James R. Partington leta 1935 v reviji Narava (Nature) objavil prispevek s komentarjem. Pozneje sta kitajska učenjaka Yuan Hanqing (袁翰青) in Meng Naichang (孟乃昌) v reviji Kemijski vestnik(Chemistry) 化学通报 (Huàxué Tōngbào) prav tako objavila razprave o Trojnem soglasju po Knjigi premen. Delo sta raziskovala tudi zgodovinarja kemije Zhang Zigao (张子高) in Zhao Kuanghua (赵匡华). Posebej velja omeniti pionirsko raziskovanje ameriškega zgodovinarja znanosti Nathana Sivina o nadzorovanju časa v kitajski alkimiji eliksirjev. Izjemna raziskava dr. Josepha Needhama o kitajski alkimiji eliksirjev, objavljena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v petem zvezku dela Znanost in civilizacija na Kitajskem 中国科技史 (Zhōngguó Kējì Shǐ), pa ima seveda status klasičnega dela.
Kitajska zunanja alkimija temelji na osnovnem načinu mišljenja, ki ga zagovarjata daoistična filozofija in kitajska medicina: razumevanju človeškega telesa kot mikrokozmosa oziroma holografskem mišljenju. Zgornja posoda ponazarja nebo, spodnja zemljo; osem odprtin ponazarja osem vetrov, sestavini svinec in živo srebro pa yin in yang. V alkimični posodi tako nastane model mikrokozmosa.
To se bistveno razlikuje od teoretičnih temeljev alkimije za pridobivanje zlata, razširjene v drugih velikih civilizacijah. Starodavna kitajska alkimija eliksirjev je imela tudi izrazito eksperimentalnega duha. Daoistični duhovniki so pri poskusih zelo skrbno opazovali odnos med spremembami snovi in temperaturo ter ga podrobno zapisovali. Lahko rečemo, da je večino klasičnih besedil zunanje alkimije mogoče obravnavati kot poročila o alkimičnih poskusih. Ker so ti poskusi trajali zelo dolgo, navadno tri leta, med katerimi alkimični ogenj ni smel ugasniti, si ni težko predstavljati, kako zahtevno bi jih bilo ponoviti danes. Zato so poročila o poskusih v alkimičnih besedilih izjemno dragocena.
Zunanja alkimija poleg tega vključuje postopke odstranjevanja strupenosti eliksirja in njegovega preizkušanja, s katerimi preverjajo pripravljeni zlati eliksir, da bi preprečili zastrupitev. Če torej zlati eliksir pripravimo in zaužijemo ob strogem upoštevanju postopkov zunanje alkimije, zastrupitev ni mogoča. To kaže na strogega eksperimentalnega duha daoistične zunanje alkimije. Poleg tega so mišljenje o človeškem telesu kot mikrokozmosu oziroma holografsko mišljenje, na katerem temelji daoistična zunanja alkimija, v zadnjih letih potrdili tudi genetski poskusi kloniranja. To nas znova spodbuja k ponovnemu premisleku o holografskem mišljenju, na katerem temelji zunanja alkimija.
Poglejmo še daoistično notranjo alkimijo. Neko delo o notranji alkimiji, ki je nastalo v času dinastije Qing, je med zahodnimi učenjaki zelo cenjeno: znamenita Skrivnost zlatega cveta 太乙金华宗旨 (Tàiyǐ Jīnhuá Zōngzhǐ). Izšlo je v obdobju Kangxi, leta 1688. Nastalo je s pisanjem ob pomoči duha in bilo vključeno v zbirko Izbrani spisi daoističnega kanona 道藏辑要 (Dàozàng Jíyào). Angleški prevod nosi naslov The Secret of the Golden Flower. Delo je najprej v nemščino prevedel Richard Wilhelm (1873–1930), s kitajskim imenom Wei Lixian (卫礼贤), sinolog z izjemno poglobljenim poznavanjem kitajske klasične kulture, in psihološkega mojstra Carla Gustava Junga povabil k pisanju komentarja. Pozneje so sledili angleški in japonski prevodi. K premisleku spodbuja naslednje: delo v novoveški Kitajski ni imelo medcivilizacijskega vpliva, po Jungovi predstavitvi in komentarju pa so ga naši učenjaki iz japonščine znova prevedli v kitajščino in nato je bilo deležno velike pozornosti. Pomembno je poudariti, da je nauk o Dau temelj notranje alkimične poti.
Za razliko od tradicionalne kitajske kozmologije preobrazb qija, ki obravnava le proces nastajanja, daoistični alkimični nauk o notranji naravi in življenjski moči temelji na posebni kozmologiji in teoriji izpopolnjevanja, ki združujeta gibanje v naravni in obratni smeri.
Najbolj klasično razlago je podal Tan Qiao (谭峭) iz obdobja petih dinastij v Knjigi premen 化书 (Huàshū): »Pri razgrinjanju Daa se praznina preobrazi v duha, duh v qi, qi pa v obliko. Ko nastanejo oblike, vse stvari zapolnijo prostor. Pri delovanju Daa se oblika preobrazi v qi, qi v duha, duh pa v praznino. Ko je praznina jasna, so vse stvari med seboj prehodne. Zato so starodavni učenjaki do kraja raziskali začetke prehodnosti in zaprtosti ter dosegli izvor ustvarjanja in preobražanja. Pozabili so obliko, da bi negovali qi; pozabili so qi, da bi negovali duha; pozabili so duha, da bi negovali praznino. Ko sta prazno in polno med seboj povezana, se to imenuje velika enotnost.«
Opozoriti velja, da Tan Qiao opisuje tako proces razgrinjanja in preobražanja od Daa do vseh stvari kot nasprotno pot vračanja vseh stvari k Dau. Približno v istem času je Chen Tuan (陈抟) z diagramoma wuji in taiji ponazoril ta proces porajanja v naravni smeri in vračanja v obratni smeri. Takšna kozmologija in teorija izpopolnjevanja, ki odpirata in združujeta obe poti, sta miselno izjemno izvirni. Alkimičnemu nauku o notranji naravi in življenjski moči dajeta teoretične temelje kozmologije, razumevanja snovi in telesa.
Izvor te teorije lahko zasledimo v 42. poglavju Laozijevega 道德经 (Dàodé Jīnga): »Dao rodi eno, eno rodi dvoje, dvoje rodi troje, troje rodi vse stvari. Vse stvari nosijo jin in objemajo yang; s prepletanjem qija dosegajo harmonijo,« pa tudi v 40. poglavju, ki pravi: »Vračanje je gibanje Daa.« Praktiki notranje alkimije so svojo teorijo izpopolnjevanja dejansko razvili prav z ustvarjalno razlago teh misli iz 道德经 (Dàodé Jīnga). Značilen primer je razlaga Chen Zhixuja (陈致虚) iz dinastije Yuan v Velikem povzetku zlatega eliksirja 金丹大要(Jīndān Dàyào): »Vse to ne presega treh stvari: duha, qija in esence.
Te tri medsebojno učinkujejo: v naravni smeri nastane človek, v obratni smeri pa eliksir. Kaj pomeni naravna smer? Eno rodi dvoje, dvoje rodi troje, troje rodi vse stvari. Zato se praznina preobrazi v duha, duh v qi, qi v esenco, esenca v obliko in oblika postane človek. Kaj pomeni obratna smer? Vse stvari vsebujejo troje, troje se vrne k dvojstvu, dvojstvo k enemu. Kdor pozna to pot, umiri duha in ohranja obliko, neguje obliko in prečiščuje esenco, zbira esenco in jo preobraža v qi, prečiščuje qi in ga združuje z duhom, prečiščuje duha in ga vrača v praznino; tako nastane zlati eliksir.«
Chen Zhixu je očitno povezal ustrezne razprave iz Laozijevega 道德经 (Dàodé Jīnga) in Tan Qiaove Knjige premen. Pot preseganja življenja od telesa do Daa, ki jo je odprla notranja alkimija, odstranjuje ovire med metafizičnim in fizičnim, duhom in telesom ter nebom in človekom. Notranje je skladna s prizadevanjem tradicionalne kitajske civilizacije za celovitost, neprekinjenost, vseprežemajočo povezanost in organsko enotnost pri razumevanju sveta, snovi in življenja.
V poglavju »Razprava o velikem Dau« 大道说 (Dàdào Shuō) klasičnega besedila notranje alkimije iz dinastije Ming Načela notranje narave in življenjske moči 性命圭旨 (Xìngmìng Guīzhǐ) piše: »Kar umešča nebo in zemljo ter neguje vse stvari, imenujemo Dao; kar dviga sonce in luno ter poraja pet faz, imenujemo Dao; kar je številčnejše od peščenih zrn Gangesa, imenujemo Dao; kar je samo in nima niti enega spremljevalca, imenujemo Dao; kar vstopa naravnost v prvobitno nediferenciranost in se vrača v brezoblično prostranost, imenujemo Dao; kar zbere moči ustvarjanja in preobražanja ter preseže modrece in navadne ljudi, imenujemo Dao; kar še pred prvim znamenjem okoliščin nenadoma duhovno prodre vanje, imenujemo Dao; kar jasno poraja in jemlje življenje, tako da mu nič ne more uiti, imenujemo Dao; kar prebiva v visokosti in umazaniji, a ostaja nadvse vzvišeno in plemenito, imenujemo Dao; kar prebiva v temi, a je skrajno svetlo, imenujemo Dao; kar je tako drobno, da prodre v svetove prašnih delcev, imenujemo Dao; kar je tako veliko, da zajema nebo in zemljo, imenujemo Dao; kar iz nebivanja prehaja v bivanje, imenujemo Dao; kar omogoča postati Buda ali nesmrtnik, imenujemo Dao. …
Kaj torej v resnici pomeni Dao? Če ga opredelimo z eno besedo: qi.« Tako je prvotno skrivnostni Dao umeščen v qi, namreč pred nebeški qi. Prav ta osnova omogoča alkemično prakso vračanja v obratni smeri k bistvu Daa, saj je qi posrednik med človekom in Daom. Je tako temelj porajanja neba, zemlje in vseh stvari kot temelj zgradbe človeškega telesa. V Načelih notranje narave in življenjske moči piše: »V začetku se je yuan qi zbiral in prepletal, temen in nejasen, globok in nedoumljiv, valovit in dejaven, prežet z duhovnostjo in najvišjo pretanjenostjo.
To je velika enost, začetek še ne začetega, to je Dao; zato pravimo, da nima začetka. Ko se začenjata nebo in zemlja, yuan qi zavalovi, praznina se odpira in zapira, žensko in moško se vzajemno privlačita, črno in belo se prepletata in zgoščata, bivanje in nebivanje se prežemata. V prvotni nediferenciranosti, skrajni praznini in svetosti zajema prvobitnost in vsebuje duhovnost; v božanskih preobrazbah se iz nejasnosti vzpostavi pol. To je velika sprememba, začetek začetka, ki ima začetek; to pomeni, da Dao rodi eno.« Nato se eno razdeli v dvoje, dvoje v troje, dokler s prepletanjem qija yin in yang neba in zemlje ne nastanejo vse stvari.
Človek kot ena izmed vseh stvari nastane prav v tem procesu odpiranja neba in zemlje: »Človek se rodi iz prepletajočega se qija. Ko zraste do dvakrat osmih let, postane njegov yang devetih trojic čist … Najvišji modreci in duhovno dovršeni ljudje znajo spoznati, kako se yin in yang qiana in kuna medsebojno podpirata, ter kako se nebo in zemlja združujeta skozi skrivnostno samico. Zato za vzor vzamejo bistvo qiana in kuna, posnemajo delovanje kana in lija, primejo vzvoda yina in yanga ter prestopijo prag življenja in smrti. Vzamejo yang iz kana in z njim zapolnijo yin v liju. Ko je yin v liju zapolnjen, se ta povrne v čisto belino qiana. Tedaj dopolnijo izvorno moč qiana in obnovijo prvotno celovitost, da bi v celoti ohranili, kar so jim dali starši, in vso prejeto obdarjenost. Tako nastane povsem celovit človek.«
To zagovarja obrnitev ustvarjalnih preobrazb yina in yanga, s katero se v obratni smeri prehodi porajajoči proces, v katerem Dao rodi eno, eno dvoje, dvoje troje in troje vse stvari. Z jemanjem iz kana in dopolnjevanjem lija ter skupnim prečiščevanjem yina in yanga se zajame prednebeški enotni qi in uresniči vrnitev od dvojstva k enemu. Nazadnje se skozi prednebeški yuan qi neposredno izkusi poslednji Dao.
Proces izpopolnjevanja na poti Daa je torej dejansko pot vračanja. Notranja in zunanja alkimična pot sta poti vračanja h korenini in obnavljanja življenjske danosti. Tu sta njuni kozmologija in teorija izpopolnjevanja povsem povezani. Zato pravimo, da daoistična teorija izpopolnjevanja v celoti temelji na kozmologiji: kozmologija kaže pot nastajanja neba in zemlje v naravni smeri, teorija izpopolnjevanja pa pot vračanja v obratni smeri. To izraža pogosti rek notranje alkimije: »V naravni smeri nastane človek, v obratni smeri pa nesmrtnik.«
Pot vračanja, ki jo je odprla notranja alkimija, izraža izjemno pronicljivost naših prednikov. Notranja in zunanja alkimija s holografsko teorijo istovrstne zgradbe neba in človeka, ki vključuje tako časovno kot prostorsko ustreznost, povezujeta poslednje bistvo Daa z vsemi stvarmi in konkretnim človeškim bivanjem. Z vzpostavitvijo »mikrokozmosa« v alkimični peči oziroma človeškem telesu posnemata širše okolje delovanja nebeškega Daa in tako Dao makrokozmosa pretvarjata v Dao mikrokozmosa. Med Daom velikega in malega kozmosa velja odnos, v katerem »imata bistvo in delovanje isti izvor, med očitnim in skritim pa ni vrzeli«; oba sta povsem iste narave.
Mojstri notranje in zunanje alkimije so s preverjanjem nebeške poti in poti preobrazb skozi alkimično pot razvili znamenito »metodo zgoščevanja časa«. Tako so zunanji ritem gibanja yina in yanga nebeške poti pretvorili v časovni ritem notranjega gibanja yina in yanga v alkimični posodi oziroma telesnem mikrokozmosu. Po teh pripravah lahko praktik v mikrokozmosu v obratni smeri sledi nastajanju vesolja in se vrne k poslednjemu Dau. To povratno pot lahko razdelimo na štiri stopnje: vse stvari (človek) → yin in yang (pravi yin in pravi yang) → pred nebeški enotni qi → Dao. Na tej poti vračanja in izpopolnjevanja je pravilno uravnavanje ognja odločilen temeljni dejavnik. S tega vidika bi bilo daoizem, zlasti njegov alkimični del, primerneje označiti za znanstveno eksperimentiranje kot za religijo ali filozofijo. Seveda pa njegova znanost v nekem smislu temelji na njegovi religiozni filozofiji. V daoizmu ugotovimo, da imajo religiozni nauk o preseganju, filozofska ontologija in nauk o izvoru vesolja skupen temelj: govorijo o istem dejstvu. Prav v daoizmu so religija, filozofija in znanost dosegle popolno enotnost.
Alkimično preseganje življenja vključuje dve ravni. Prva je telesno življenje, pri katerem je v ospredju fiziološka raven, zlasti človekova presnova in naravno nadaljevanje življenja. To je osnovna vsebina sistema alkimične prakse življenjske moči. Njeno jedro je razrešitev temeljnega vprašanja, ki človeštvo spremlja skozi vso zgodovino: strahu pred smrtjo in žalosti zaradi minljivosti oziroma omejenosti življenja. To je seveda drzna zamisel naših starodavnih alkimistov. Ljudje vseh barv kože in kulturnih okolij namreč od prebujenja razuma naprej premišljujejo o končni usodi svojega življenja. Niso zadovoljni s tem, da bi sledili korakom naravnih preobrazb in se nejevoljno približevali brezdanjemu prepadu. Zato je preseganje smrti postalo večna tema človeškega razmišljanja skozi dolgo zgodovino. Premagovanje smrti in preseganje življenja sta postala tudi osrednji temeljni načeli različnih religij.
Daoistična notranja alkimija je izhajala iz tega globoko zakoreninjenega človeškega občutja in si za osrednji cilj postavila preseganje omejenega posameznikovega življenja. Na podlagi neposrednega izkušanja ustvarjalnih preobrazb neba in zemlje je skrbno opazovala in premišljevala o velikih preobrazbah vesolja ter življenjskem sistemu treh moči: neba, zemlje in človeka. To je tisto, kar zagovarja Knjiga premen 周易 (Zhōuyì): zreti navzgor v nebo, opazovati zemljo pod seboj, bližnje vzore iskati pri človeku in oddaljene v stvareh.
Posameznikovo življenje je umestila v veliki tok preobrazb vesoljnega življenja ter v njem našla temelj človekove poti premagovanja smrti in približevanja večnosti.
To je začetni temelj, ki odpira celotno vesolje kot velik življenjski sistem – qi resnične enosti. Je korenina bivanja vsega življenja ter izvor življenjskega sistema neba, zemlje in človeka. Človek lahko s posebnim postopkom izpopolnjevanja ohranja prednebeški qi resnične enosti v lastnem telesu ter z njim vzpostavi vzajemni odziv s prednebeškim qijem, ki ga prejemata nebo in zemlja. Nato s tem prednebeškim qijem očiščuje in prečiščuje lastno telesno obliko in qi, zaznamovana z nečistostjo in škodljivim jinom, dokler ne združi prednebeškega in ponebeškega v celoto, nazadnje izoblikuje sveti zarodek ter se vrne v stanje čistega yanga. To je večna pot k resničnemu življenju, ki jo je odprla daoistična notranja alkimija. Za izhodišče ima prednebeški izvorni qi in se vrača k materi resničnosti, večnosti in svetlobe (vračanje k taijiju). Preseganje doseže tako, da posameznikovo življenje vključi v tok poslednje resničnosti. S tem se seveda uresniči tudi človeška želja po telesni nesmrtnosti.
Druga raven alkimičnega preseganja življenja zadeva notranjo raven življenjskega izkustva. Prizadevanje daoistične notranje alkimije za dolgoživost in nesmrtnost ni omejeno zgolj na mehansko podaljševanje telesnega življenja, temveč se osredotoča tudi na človekovo notranjost. Velik pomen pripisuje neposrednemu notranjemu dojemanju življenja in njegovemu dokončnemu spoznanju. To, kar imenuje preseganje in dokončno spoznanje, je najprej prebujenje uma. Če naj telesno življenje preseže omejenost in se prebije iz teme smrti, mora srčna zavest preseči omejitve končnosti ter doseči stanje jasne svetlobe. Daoistična notranja alkimija zato pri razumevanju življenja poudarja njegov notranji pomen in povzdignjenje življenjskega izkustva. Seveda ta raven zanjo ni isto kot posvetno razumevanje duševnega življenja, temveč izhaja iz povsem novega razumevanja življenja. Preseganje in osvoboditev srčne zavesti po njenem pomenita najprej konec posvetnega duševnega življenja: temeljna osvoboditev se doseže z razbitjem navezanosti uma na zunanje okoliščine.
Resnični pomen posvetnega življenja je namreč prav zapletenost srčne zavesti v zunanje okoliščine in njena navezanost nanje, iz česar nastajajo prepleti človeških žalosti in radosti. Preseganje takšnega duševnega življenja je osnovni cilj notranje alkimične prakse srčne zavesti in notranje narave.
Jung je pri pisanju »Uvoda« v Skrivnost zlatega cveta uporabil lastno teorijo kolektivnega nezavednega za zelo ustvarjalno razlago alkimične prakse uma in notranje narave. Človekov duševni svet je raziskoval plast za plastjo, kakor bi lupil čebulo. S pojmoma »animus« in »anima« iz svoje teorije arhetipov je razlagal stanji yina in yanga v alkimičnem razumevanju srčne zavesti in notranje narave. Ta razlaga je na Zahodu močno odmevala. Da bi razumeli skrivnost življenja, moramo namreč razumeti globlje ravni duševne zavesti in človekov globinski jaz. Praksa srčne zavesti in notranje narave v notranji alkimiji s prečiščevanjem esence in njenim preobražanjem v qi, prečiščevanjem qija in njegovim preobražanjem v duha ter prečiščevanjem duha in njegovim vračanjem v praznino nazadnje doseže resnično združitev z Daom. Skozi izvornega duha in pravi jaz uresniči poslednje preseganje življenja. Jung je menil, da sta pravi jaz in izvorni duh v notranjealkimičnem nauku o srčni zavesti in notranji naravi zelo skladna z njegovo teorijo arhetipov. Po raziskavah učenjakov naj bi prav nauk notranje alkimije v Skrivnosti zlatega cveta navdihnil Jungovo oblikovanje arhetipskih pojmov »animus« in »anima«. Poleg daoistične notranje alkimije sta Jungovo psihoanalitično teorijo kolektivnega nezavednega navdihnila tudi budistična šola zgolj zavesti in nauk o mandalah v tibetanskem tantričnem budizmu. Osma zavest te šole, alaya-vijnana, in deveta, amala-vijnana, ustrezata njegovemu kolektivnemu nezavednemu. Obenem ustrezata jazu na različnih ravneh človeške zavesti.
Zakaj ima teorija globinske zavesti tako velik vpliv? Leta 2002 sem pri iskanju gradiva v harvardski knjižnici Widener opazil, da se je na Zahodu tiho že pojavila nova disciplina, imenovana »raziskovanje zavesti« (Consciousness Study). Kaj pravzaprav raziskuje?
Spominjam se izreka iz Apolonovega templja v starogrških Delfih: »Spoznaj samega sebe.« S tem stavkom bi lahko pravzaprav povzeli končni cilj vseh človeških znanosti: spoznati samega sebe. Vsak odmik od tega cilja je zgrešena smer; samospoznanje je največja naloga človeštva. Vzhodna notranja alkimija, šola zgolj zavesti, tibetanski tantrični budizem in zahodna Jungova teorija kolektivnega nezavednega so nastali prav zato, da bi spoznali samega sebe.
Zakaj torej raziskovanje zavesti (Consciousness Study) tako cveti? Prebral sem veliko angleških del s tega področja. Njihovi vsebinski sklopi vključujejo kitajsko daoistično alkimijo, budistično šolo zgolj zavesti, tibetanski tantrični budizem ter vsebine hinduizma in tibetanskega budizma. Zahodni del zajema eksperimentalno psihologijo in Jungov nauk o kolektivnem nezavednem, imenovan tudi globinska psihologija. Vse to skupaj sestavlja znanstveno področje raziskovanja zavesti (Consciousness Study). To je tudi ena najaktualnejših novih disciplin na Zahodu.
Glede na to, da se industrija umetne inteligence (AI) trenutno razvija z veliko hitrostjo, življenje na osnovi silicija pa vse bolj postavlja izziv človeškemu obstoju in je prihodnja usoda človeštva negotova, se zastavlja vprašanje: na katerem področju bivanja lahko ljudje zares zgradimo »požarni zid zavesti«, ki bo resnično naš? Osebno menim, da lahko pravi jaz daoistične notranje alkimije, področje zavesti niča v šoli chan ter deveta zavest šole zgolj zavesti, amala-vijnana, uspešno vzpostavijo takšen »požarni zid zavesti«, lasten človeškemu duhovnemu bivanju.
Hiter razvoj sodobne znanosti in tehnologije torej človeka sili k dvigu njegovega lastnega duha. Zato bi morali tudi vrednotenje notranje alkimije daoistične šole Quanzhen (全真道) dvigniti na to raven. Njenega pomena za prihodnji razvoj človeškega duha skoraj ni mogoče preceniti. Sedanje raziskave pa notranjo alkimijo Quanzhen še vedno obravnavajo le kot prakso negovanja življenja in je še niso dvignile na višjo raven spoznavanja in izpopolnjevanja samega sebe.
3. Ekološka modrost daoizma in njen navdih za sodobnost
Ob vse hujši ekološki krizi, ki zajema ves svet, si ozaveščeni ljudje povsod po najboljših močeh prizadevajo najti ustrezne odzive. V zadnjih letih domači in mednarodni akademski krogi veliko pozornosti namenjajo iskanju vrednot, etičnih pogledov in svetovnih nazorov v tradicionalnih kulturah človeštva, ki bi nam pomagali iz ekološke stiske in omogočili obnovo izgubljenega doma. V domači kitajski tradicionalni kulturi so opazili različne oblike okoljevarstvenega mišljenja, ki se izražajo v daoističnem filozofskem in verskem ter konfucijanskem pogledu na naravni svet.
Na kratko lahko ta načela povzamemo takole: celovit in organski pogled na naravo; svetovni nazor enotnosti neba in človeka, po katerem so ljudje naši bratje in sestre, vse stvari pa naši sopotniki; pogled na življenje, ki ga ceni in spoštuje ter priznava enakovrednost vseh bitij; delovanje brez prisile, ki sledi okoliščinam in ne poveličuje zasebne preračunljivosti; način življenja, ki razkriva preprostost, ohranja neobdelanost ter zmanjšuje sebičnost in želje; osredinjenost na bistvo Daa, ki stvari opazuje z vidika Daa; ter nauk o povezanosti Daa in stvari, po katerem imajo vse stvari naravo Daa.
Raziskovalci menijo, da je ta vrednostna načela tradicionalne kitajske kulture z ustrezno novo razlago mogoče preoblikovati v dejavno ekološko misel za reševanje sedanje krize. S tem se močno strinjam in menim, da moramo pri oblikovanju široko vključujoče ekološke teorije resnično pogled usmeriti v dediščino prednikov. Poleg tega nastajajoča ekološka teorija ni podobna običajni tako imenovani teoriji zahodne tradicije, ločeni od prakse, temveč je nova oblika teorije, ki povezuje človekovo vednost in delovanje ter prežema njegovo mišljenje in ravnanje.
Skratka: ekološka misel lahko resnično učinkuje le, če postane človekov osnovni način življenja. Če torej želimo spremeniti svet, moramo najprej spremeniti sebe. Takšno povezovanje vednosti in delovanja je ena osnovnih značilnosti tradicionalne kitajske kulture. Zato ima ta pri oblikovanju sodobne ekološke teorije posebne prednosti v primerjavi z viri zahodne tradicije.
Že 道德经 (Dàodé Jīng) je postavil znamenito miselno trditev: »Dao sledi temu, kar je samo po sebi.« Ta ima tudi ekološki pomen. Številne religije in filozofski sistemi po svetu zagovarjajo človekovo osvajanje narave in njegovo oblast nad njo, le tradicionalna kitajska misel, vključno z daoistično filozofijo in religijo, poudarja enotnost neba in človeka ter človekovo spoštovanje in strahospoštovanje do narave. Daoistična filozofija poleg tega za opis značilnosti bistva Daa pogosto uporablja lastnosti naravnih stvari. Tako 道德经 (Dàodé Jīng) za ponazarjanje njegovega delovanja posebej rad uporablja vodo in doline, mojster šole Quanzhen Wang Zhijin (王志谨) iz dinastije Yuan pa je v Zapisih z gore Panshan 盘山录 (Pánshān Lù) dodal še gore, oblake in druge naravne pojave. Zagovarjajo neposredno zaznavanje narave Daa v lastnostih naravnih stvari. To jasno kaže na bližino daoističnih mislecev naravnemu svetu.
Bogastvo ekološke misli v daoistični filozofiji ni naključno, temveč izhaja iz notranjih zahtev njenega nauka o Dau. Odnos med človekom in naravo oziroma med nebom in človekom obravnava celostno. Do narave oziroma neba goji veliko spoštovanje; modrost Daa je v svojem bistvu modrost narave. Zagovarja življenje v bližini narave, kar je povsem drugače od zahodne kulture, ki v naravi vidi predmet osvajanja. V 25. poglavju Laozija piše: »Človek sledi zemlji, zemlja sledi nebu, nebo sledi Dau, Dao sledi temu, kar je samo po sebi.«
Veliki Dao giblje in preobraža nebo, zemljo in vse stvari: vse sledi naravnim zakonitostim, vse prejema moč naravnega izvora in vse se vrača h korenini. Zamisel, da Dao sledi temu, kar je samo po sebi, nam lahko posebej pomaga pri današnjem urejanju odnosa med človekom in naravo ter izhodu iz vse hujše ekološke stiske. Poleg tega Laozijev nauk o štirih velikih — velikem Dau, velikem nebu, veliki zemlji in prav tako velikem človeku — vsebuje misel, da imata nebo in zemlja višjo vrednost kot človek. Znani francoski strokovnjak za daoizem Kristofer Schipper (s kitajskim imenom Suo An 索安) je nekoč dejal: današnji ekologi vedo, da nam lahko daoizem kot ena izmed vzhodnih tradicij pomaga najti način življenja, s katerim bo naš poškodovani planet bolj harmoničen.
Daoistična filozofska in verska misel, da »imajo vse stvari naravo Daa«, je notranje skladna s poudarkom sodobnih okoljskih etikov, da ima narava lastno vrednost. Obe danes razširjeni obliki ekološke etike, antiantropocentrizem in ekološko etiko onkraj antropocentrizma, lahko najdemo tudi v daoistični ekološki misli.
Kot primer bomo tukaj vzeli daoistični nauk o votlinskih nebesih in blaženih krajih ter raziskali ekološko misel, ki jo vsebuje. Upam, da bomo zgoraj opisano raziskovalno usmeritev tako premaknili z makroravni na mikroraven ter na določeni praktično izvedljivi ravni poiskali poti iz sedanje stiske.
Nauk o votlinskih nebesih in blaženih krajih je pomemben sestavni del daoistične kozmologije. Njegovo osnovno vsebino lahko v sodobnem jeziku pojasnimo takole: v bivalnem prostoru s središčem na Zemlji, kjer prebivamo ljudje, torej v tako imenovanem »svetu velikega neba«, sočasno obstaja šestintrideset razmeroma ločenih življenjskih svetov različnih velikosti, to so desetero velikih votlinskih nebes in šestintrideset malih votlinskih nebes, ter dvainsedemdeset posebnih območij, to je dvainsedemdeset blaženih krajev. Večina teh votlinskih nebes in blaženih krajev leži v večjih in manjših znamenitih gorah na Kitajskem ali med njimi. Medsebojno so povezani in sestavljajo poseben podzemni svet. V njem prebivajo nesmrtniki nižjih stopenj ali skupine ljudi, ki so se umaknile iz sveta.
Po daoistični razlagi imajo svetovi votlinskih nebes in blaženih krajev podobno kot naš svet velikega neba svoje nebo in zemljo, sonce in luno, gore in reke, rastlinje ter druge naravne sestavine. Ker se nahajajo v prostoru sveta velikega neba, so z našim svetom povezani na različne načine: ljudje včasih po naključju zaidejo v votlinska nebesa, njihovi prebivalci pa občasno obiščejo človeški svet. Zaradi svoje relativne ločenosti imajo obenem lastno, posebno prostorsko-časovno zgradbo. Na splošno svetovi votlinskih nebes ljudem niso odprti in je njihov obstoj močno skrit. Po svoji funkciji so, razen redkih votlinskih nebes, namenjenih zgolj umiku iz sveta, prostori daoističnega izpopolnjevanja pred dosego končne osvoboditve.
Z vidika izvora naj bi bila nastanek in razvoj tega nauka tesno povezana z navado starodavnih kitajskih prednikov, da so v prazgodovini in na začetku civilizacije prebivali v gorah. To postane jasno, če upoštevamo, da so bile »kamnite sobe« in »jame« v preddaoističnem obdobju ter ob začetkih daoistične religije osnovna bivališča tistih, ki so se izpopolnjevali na poti Daa. S kozmološkega in ontološkega vidika nauk odraža poseben daoistični pogled na nebo, zemljo, človeka in stvari. Razumevanja neba, zemlje, človeka in stvari, ki jih vsebuje, so globoko pomenljiva in spodbujajo k premisleku.
Razlikujejo se od naših običajnih pogledov na bivanje, nebivanje, praznino in stvarnost: oblike bivanja neba, zemlje, človeka in stvari razlagajo na podlagi kozmologije medsebojno vpetih krožnih plasti. To je notranje skladno s temeljnim daoističnim naukom o Dau. Danes, ko se soočamo z globalno okoljsko krizo in je ekološko okolje sveta velikega neba v skrajni stiski, raziskovanje daoističnega nauka o jamskih nebesih in blaženih krajih ni več le neutemeljeno razpravljanje, temveč ima nujen praktični pomen. Zdaj je napočil čas, da zemlja, gore in reke razkrijejo vse svoje notranje skrivnosti ter sprejmejo človeštvo, ki išče umik iz sveta.
4. Daoistično povezovanje stotih miselnih šol
Sima Tan (司马谈, 169–110 pr. n. št.) je bil predstavnik daoistične smeri Huang-Lao v zgodnjem obdobju dinastije Han. Astronomije se je učil pri Tang Duju (唐都), nauka o premenah pri Yang Heju (杨何), nauka o Dau pa pri Huang Ziju (黄子). Dejal je: »Daoistična šola človekov duh zbere v eno, njegovo gibanje uskladi z brezobličnim in zadosti vsem stvarem. Njena metoda sledi velikemu toku yina in yanga, prevzema dobre strani konfucijancev in mojstrov, zajema bistvo šole imen in legalistov, se premika s časom ter spreminja v odzivu na stvari. Pri oblikovanju običajev in opravljanju nalog ni ničesar, za kar ne bi bila primerna. Njena vodila so jedrnata in lahko uporabna; z malo posegi dosega veliko.«
Tu je poudarjeno, da daoistična šola združuje prednosti konfucijanske, moistične, imenske, legalistične, jina in janga ter drugih šol. Posebej je izpostavljeno, da se daoistična šola »premika s časom in spreminja v odzivu na stvari«. Dao ni toga, nespremenljiva dogma, temveč je ves čas v procesu vzajemnega delovanja s konkretnimi okoliščinami stvari; je gibljiva modrost.
Sima Tan pravi tudi: »Daoistična šola zagovarja nedelovanje, obenem pa pravi, da nič ne ostane neopravljeno. V praksi ji je lahko slediti, njene besede pa je težko razumeti. Njena metoda temelji na praznini in nebivanju, njeno delovanje pa na sledenju okoliščinam. Nima vnaprej določene razporeditve sil niti stalne oblike, zato lahko do kraja spozna naravo vseh stvari. Ne hiti pred stvarmi in ne zaostaja za njimi, zato je lahko gospodar vseh stvari. Ima pravila in jih nima: ravna glede na čas. Ima merila in jih nima: usklajuje se s stvarmi.
Zato pravimo, da modrec ne propade, ker se drži sprememb časa. Praznina je stalnica Daa, sledenje pa njegovo vodilo.« To pokaže, da je načelo delovanja Daa sledenje spremembam časa; spreminjanje s časom je duša daoistične modrosti.
Osrednje daoistične kategorije, trdo in mehko ter yin in yang, prežemajo vseh sto miselnih šol. Predqinske šole — šola lahkega in težkega, konfucijanska, legalistična, šola jina in janga, vojaška, diplomatska, trgovska, šola nesmrtnikov, šola negovanja življenja in šola računskih ter vedeževalskih veščin — vse vodijo k daoistični šoli. Yin in yang se z vojaško šolo povezujeta skozi »neobičajno in običajno«, s šolo yina in yanga skozi »kazen in krepost«, z legalisti skozi »nagrajevanje in kaznovanje« ter »naklonjenost in avtoriteto«, s konfucijanci skozi »človečnost in pravičnost«, s šolo lahkega in težkega skozi »lahko in težko«, z diplomatsko šolo skozi »odpiranje in zapiranje« ter s šolo imen skozi »ime in stvarnost«. Kot je dejal Chen Yingning (陈樱宁, 1880–1969): »Daoistična šola povezuje vseh sto šol.« Dao je namreč najvišji ontološki temelj in načelo vesolja ter družbe, vse druge šole pa pomenijo uporabo Daa na posameznih področjih.
Daoistična filozofija in religija se ne oklepata knjižnega dogmatizma in nimata učenjakarske togosti. Nauk o Dau je namreč gibljiv nauk: Dao se nenehno spreminja in se razodeva prav v gibanju. Lu Xun (鲁迅) je izrekel zanimivo misel: na svetu sprva ni poti; ko po istem kraju hodi dovolj ljudi, pot nastane. Bistveno je, da pot ustvarijo ljudje s hojo.
Tudi Dao daoistične filozofije se razodeva v gibanju. Naj tu dodam misel o velikanu sodobne zahodne filozofije Martinu Heideggerju, mojstru eksistencializma, med čigar znamenita dela spada Bit in čas (Sein und Zeit). V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je s kitajskim učenjakom bral 道德经 (Dàodé Jīng) in Laozijeva misel o Dau ga je globoko pretresla. Dejal je, da je že pred več kot dva tisoč leti neki filozof za osrednji pojem svojega filozofskega sistema uporabil »Dao«.
Heidegger je njegovo nenehno porajanje, spreminjanje in gibljivost razumel predvsem iz pomena poti. Po njegovem je to zajelo samo bistvo mišljenja. Močno je nasprotoval spreminjanju filozofije v sistem in skupek vednosti ter menil, da bi morala biti živa modrost. Zato v poznejšem razvoju njegove misli pogosto srečujemo naslove, kot so Poljske poti (Holzwege) oziroma Smerokazi(Wegmarken). Menim, da je dojel bistvo Laozijeve misli in do določene mere uresničil »preobrazbo zavesti v modrost«. Ta izraz si tu izposojam iz šole "zgolj zavesti", da bi poudaril, da se mora filozofija upirati spreminjanju v "zgolj vednost", pojme in sisteme ter se vrniti k svoji živi, nenehno spreminjajoči se modrosti. Sistemi vednosti so statični in togi, modrost pa se mora vedno odzivati na konkretne okoliščine. Ker so okoliščine različne, so seveda različni tudi izidi.
Tako vidimo, da so ljudje, ki so v kitajski zgodovini zasloveli po modrosti, izhajali iz daoistične šole ali imeli daoistično držo. Mednje sodijo Lü Shang (吕尚) iz obdobja Zahodnega Zhouja, med ljudstvom znan kot Jiang Taigong (姜太公); iz obdobja pomladi in jeseni Guan Zhong (管仲) iz države Qi, Boyang Fu (伯阳父) iz Zhouja, Sun Wu (孙武) iz Wuja in Zichan (子产) iz Zhenga; iz zgodnjega obdobja vojskujočih se držav Fan Li (范蠡) iz Yueja in Wu Qi (吴起) iz Chuja, pa tudi mojster Guigu (鬼谷先生), Su Qin (苏秦) in Zhang Yi (张仪). Dodajmo še Zhang Lianga (张良), enega glavnih svetovalcev ob ustanovitvi Zahodnega Hana, Zhuge Lianga (诸葛亮) in Cao Caa (曹操) iz obdobja treh kraljestev, Wei Zhenga (魏征) iz časa cesarja Taizonga dinastije Tang ter seveda Liu Jija (刘基) iz dinastije Ming.
Nekateri med njimi so bili sami daoisti. Ko je Fan Li pomagal kralju Goujianu (句践) iz Yueja premagati državo Wu, se ni oklepal oblasti in položaja kakor Wen Zhong (文种). Globoko je razumel daoistično načelo, da se je po opravljenem delu treba umakniti, zato je z lepotico Xi Shi (西施) odplul po rekah in jezerih. Pozneje je opustil politiko in se posvetil trgovini. Pod imenom Tao Zhugong (陶朱公) je »trikrat pridobil veliko bogastvo« ter dosegel izjemen trgovski uspeh. Njegov sodobnik, minister Wen Zhong, pa je izgubil življenje. Po zapisih je bil Fan Lijev učitelj Ji Ran (计然). Zhang Liang je po tem, ko je pomagal Liu Bangu (刘邦), ustanovnemu cesarju dinastije Han, osvojiti cesarstvo, prejel naslov »markiz Liu«, tedaj zelo visok plemiški naziv. Vendar se ni oklepal slave in položaja. Njegova zadnja odločitev je bila po Zapisih zgodovinarja 史记 (Shǐjì) »oditi na pot s Chisongzijem«, kar pomeni umakniti se iz sveta in se izpopolnjevati na poti Daa. Ko je Liu Bang pozneje začel množično pobijati zaslužne može in niti vojskovodja, kot je bil Han Xin (韩信), ni ušel obglavljenju, se je Zhang Liang lahko varno umaknil.
Tudi Kongming (孔明, Zhuge Liang) je bil sicer eklektik, ki je uporabljal konfucijanske, legalistične in daoistične nauke, vendar sta bila njegovo znanje in osebnost izrazito daoistično obarvana. Wei Zheng je užival globoko zaupanje cesarja Taizonga iz dinastije Tang in bil njegov pomemben svetovalec, pred tem pa je bil daoistični duhovnik in je imel ta status.
Ali ni vredno poglobljenega premisleka, da je daoistični nauk v kitajski zgodovini oblikoval toliko izjemnih ljudi? Menimo, da je to neposredno povezano z daoističnim filozofskim in verskim prizadevanjem za modrost Daa. Seveda vidimo, da je tudi konfucijanski nauk v zgodovini oblikoval veliko pomembnih ljudi, denimo Konfucija (孔子), Mencija (孟子), Xunzija (荀子), Dong Zhongshuja (董仲舒), pet mojstrov Severnega Songa, Zhu Zija (朱子), Lu Jiuyuana (陆九渊) in Wang Yangminga (王阳明). Toda vrsta ljudi, ki sta jih oblikoval ta nauk, ni enaka.
Razlika med njimi je podobna razliki med Laozijem in Konfucijem. Konfucij je Laozija občudujoče primerjal z zmajem: Laozi naj bi ravnal kot zmaj, čigar glavo vidiš, repa pa ne; znal se je globoko skriti, vedel je, kdaj napredovati in kdaj se umakniti, ter razumel, da mehko in šibko premagata trdo in močno. Skratka, razumel je preobrazbe Daa.
Daoistična modrost ima izrazito strateško razsežnost. Ko 道德经 (Dàodé Jīng) razlaga značilnosti bivanja Daa, odpira več različnih razsežnosti. Poleg kozmološke razlage njegovih osnovnih lastnosti skozi krožno gibanje nebesnih teles ga obravnava tudi z vidika vladanja, vojskovanja, diplomacije, medčloveškega ravnanja in negovanja življenja. Fan Li (Tao Zhugong), Laozijev učenec druge generacije, je razložil še pot trgovanja.
Skratka, vsa področja s strateško razsežnostjo, denimo vojna, trgovina, diplomacija ali celo manjše strateške igre, kot je šah, vodijo k Dau, saj je Dao nenehno v gibanju in preobražanju, njegovo krožno vračanje pa ima lasten notranji ritem. Tudi razvoj in spreminjanje vsake stvari na svetu imata lasten notranji cikel vzpona in upada. Zato vsaka v sebi nosi svoj Dao.
Dr. Zhang Guangbao, Oddelek za filozofijo Univerze v Pekingu