Pot v “neznano” (1. del)

Preden z besedami opišem neverjetno, nepozabno izkušnjo, ki sem jo doživela v Templju Chongdao Gong (崇道宫) Quanzhen linije (Quánzhēn pài 全真派), od 28. junija do 12. julija 2026, ne morem mimo »naključnih« dogodkov in prehojene poti, ki so do tega čudovitega in celostnega doživetja privedli.

In ko se ozrem nazaj, jasno vidim kako so naša življenja prepletena in kako je vse načrtovano, povezano in podpirajoče – kako se vsak dan razkrivajo skrivnosti Daa.

Vse skupaj se je pričelo junija 2025, ko me je po »naključnem« srečanju, član SDT Maj Dolšak Fabris (Yuan Ximing) povabil k sodelovanju v Oddelek za daoistično glasbo SDT. Seznanil me je z načrtom dela Oddelka za daoistično glasbo in študij glasbil tradicionalne kitajske glasbe za obdobje od julija 2025 do julija 2028.

Z velikim veseljem sem se odzvala povabilu k sodelovanju v Oddelku za daoistično glasbo SDT, saj me kot profesionalno flavtistko in pedagoginjo od nekdaj zanima tudi mističen pristop igranja flavte, poustvarjanje glasbe in odkrivanje ter raziskovanje neznanih, očem skritih glasbenih področij.

Nisem vedela, kaj me čaka, zato sem z radovednostjo in hkrati z odprtostjo do neznanega pristopila in se preprosto prepustila. Februarja 2026 sem prejela tri originalne tradicionalne kitajske DiZi bambusove flavte (uglašene v D, E in F) in prvi stik s flavtami je bil čudovit. Mehkoba bambusa je v objemu dlani dajala občutek domačnosti in topline. Poleg tega so flavte DiZi v primerjavi s prečno koncertno flavto lahke, enostavne (saj ni tipk) in prijetne za držanje. Na flavtistični poti sem se že srečala z raznoterimi tradicionalnimi flavtami, a tako prefinjene in mehke še nisem držala v rokah.

Pihanje v DiZi je enostavno, saj je luknjica, v katero pihamo (kot pihanje v steklenico), ki ji rečemo nastavek, podoben kot pri prečni flavti, le da je v isti ravnini kot luknjice za prstne prijeme (nastavek ni dvignjen kot pri prečni flavti). Vendar sem kmalu ugotovila, da je pri igranju DiZi flavte ključno pravilno nameščanje bambusove membrane (druga luknjica poleg nastavka desno), ki omogoča, da DiZi flavta sploh zazveni.

Po prvih neuspelih poskusih sem ugotovila, da zvok DiZi-ja ni odvisen od mene, oziroma, tistega, ki na flavto igra, temveč od napetosti nameščene membrane, temperaturnih razlik in vlage v prostoru, ki vplivajo na zvok. Šele po številnih postopnih poskusih sem ugotovila, kakšno je njeno optimalno učinkovito delovanje in s tem pridobila čudovit, jasen, čist in prodoren zvok.

Pred mano pa se je pojavil drugi izziv: vse tradicionalne, daoistične obredne pesmi so pisane v številčnem glasbenem sistemu (Jiǎnpǔ 简谱), ki je bil zame nov. Ker številčnega sistema in prijemov še nisem poznala, sem pesmi jutranjega obredja, ki smo jih skupaj vadili, notirala in transponirala za določeno flavto DiZi ter si tako olajšala notno branje in s tem igranje.

Vadba doma, skupne vaje v templju in prvi glasbeni obredi SDT pa so prinesli drugačen občutek kot sem ga bila vajena pri igranju prečne flavte. Bolj kot sem se poglabljala v DiZi in spoznavala starodavno melodično izročilo daoističnih obrednih pesmi, bolj sem čutila notranje spremembe, ki so celostno vplivale name. Telo je postajalo vedno bolj umirjeno in mehko, čustveno sem postajala nevtralno »nedelujoča« in hkrati dojemajoča ter skladna z vsem, kar se je okoli mene dogajalo. Miselno sem poglobila zbranost in osredotočenost. Vse je name delovalo zelo harmonično in aktivno-pomirjujoče. Kljub temu, da smo morali na vajah pesmi ponavljati tudi večkrat zaporedoma, sem le-to v sebi dojemala kot meditativno stanje, kjer me je zvok popolnoma prežel, objel in sem samo BILA – kar je temeljno načelo daoistične prakse.

Po nekaj mesečnem uvajanju, igranju in študiju tradicionalne daoistične glasbe pa je vse skupaj privedlo do prelomnega »naključnega« pogovora z rektorjem SDT 袁微琪 道长 - Yuán Wēi Qíjem, ki me je seznanil z možnostjo poglobljenega študija, izobraževanja in tesnega celostnega dojemanja izvornega daoističnega glasbenega obredja v sestrskem templju Chongdao Gong (崇道宫). Glede na to, da gre za triletno sodelovanje med templjema, ki ima cilj in namen postopno vzpostavljanje trajnih oblik prenosa znanja o daoistični obredni glasbi in tradicionalnih kitajskih glasbilih v Evropo, sem dani predlog s hvaležnostjo in velikim navdušenjem takoj sprejela. Posledično je sledilo uradno povabilo predstojnika templja Chongdao Gong (崇道宫), Song Chongdaa (宋崇道 观主).

Dvomesečne priprave na dvotedensko izobraževanje s področja daoistične glasbe in tradicionalne ljudske glasbe so bile napolnjene s številnimi potrebnimi in praktičnimi napotki rektorja SDT Yuán Wēi Qíja 袁微琪  道长, prorektorice Yuan Weiheng - 袁微恒  道长, vodje glasbenega oddelka Yuan Ximing - 袁希明 道士 in ostalih članov SDT. Predpogoj je bil edino ta, da se naučim številčnega notnega sistema, ki mi bo omogočal tamkajšnje nemoteno igranje daoistične glasbe.

Odkrito moram povedati, da sem od nekdaj sanjala, da bi lahko živela v templju, obdana z menihi, odmaknjena od tega materialističnega sveta, kjer se težave kar vrstijo ter vodijo v začarani krog... In ja, ta želja, ta notranji klic, ki je speče čakal na »naključni« trenutek, ko bom zrela in pripravljena, je naposled le prišel.

Srečna in hkrati malce vznemirjena sem s hvaležnostjo v srcu stopila na štirinajstdnevno potovanje v »neznano«. Izkazalo se je, da je bilo to potovanje POT NAVZNOTER, POT VASE, V ZNANO – pričela se je pot odstiranja Daa.

Alenka Zupan, članica SDT