Glasbeno učenje (3. del)

Glasba ima v daoističnem obredju posebno obredno in duhovno vlogo. Ni zgolj spremljava, temveč velja za način, s katerim posvečenci vzpostavljajo ravnovesje med ljudmi, naravo in kozmosom.  Za vse daoistične glasbenike je glasba torej oblika duhovne prakse.

Tradicionalna glasbila imajo v daoističnih obredih osrednjo vlogo, saj niso le spremljava petju ali molitvi, temveč so obredni pripomočki, ki pomagajo vzpostaviti povezavo med človeškim in božanskim svetom. Vsako glasbilo ima svojo simboliko in natančno določeno mesto v obredu. Zato so tradicionalna glasbila v daoističnih templjih nepogrešljiv del verske prakse. Brez njih obredi ne bi imeli enakega simbolnega pomena, saj zvok velja za sredstvo, ki povezuje vidni in nevidni svet ter podpira duhovni namen obreda.

Daoistična glasbeno-liturgična učenja in spoznanja, ki sem jih bila deležna v templju, so unikatna-osebna izkušnja. Zavedam se, da bi jih kdo drug sprejemal na svoj način, glede na predznanje in življenjske izkušnje. Kljub temu, da sem dolgoletna učiteljica flavte, sem stopila na pot učenja daoističnih tradicionalnih obrednih glasbil popolnoma »nevedna«, odprta in radovedna, kot majhen otrok, ki z iskro v očeh spoznava in odkriva nova znanja. 

Spoznala sem, da se tradicionalna obredna glasbila delijo na melodična in ritmična ter opravljajo pomembno specifično nalogo pri izvedbi posameznega obredja. Melodična glasbila bogatijo, dopolnjujejo in podpirajo pevca ter se prilagajajo višini njegovega petja. Ker so melodični inštrumenti »barvni podaljšek« pevca, ki ga ne smejo preglasiti, so nameščeni na levi strani ob oltarju (za ostalimi ritmičnimi inštrumenti). Prisotni melodični glasbili na obredjih sta bili pihalo dizi 笛 (bambusova prečna flavta) in brenkalo yangqin 扬琴 (oprekelj). Prvi teden sem tako na jutranjem kot večernem obredju skoraj vsak dan urila svoje glasbeno znanje na dizi in igrala skupaj s posvečenko Ou Dao Daozhang, ki je obredje spremljala na omenjenem yangqinu.

Prilagajanje intonaciji glavnega pevca (le-ti so se v štirinajstih dneh menjali in bili skupno trije) je bilo včasih kar zahtevno, saj se je intonacija pevca razlikovala od intonacije napisane v knjigi in sem zato morala prilagajati flavte dizi, ki so temperirano uglašene v določeni tonaliteti (iz D-dizi na C-dizi in celo H-dizi, ki pa ga žal nisem imela). Kasneje sem izvedela, da je napisana tonaliteta za posamezno pesem v knjigi le orientacija, ne pa tudi obveza za pevca.

Obredna ritmična glasbila imajo namen urejenosti in uravnavanja tempa liturgične izvedbe. Na obredjih so bili stalno prisotni: muyu 木鱼 (lesena riba), yinqing 引磬 (ročna pojoča skleda), zhong 钟 (ročni obredni zvonček), qing 磬 (obredna skleda), gu鼓 (boben), dang 铛 (mali ročni gong), tri vrste obrednih činel: cha 镲,nao 铙 in bo 钹.

Vsi ritmični inštrumenti imajo zelo določeno ritmično strukturo, ki je zapisana. Ob priklonih in poklekih, ki so določeni, se predvsem na bobnu in skledi ritmični vzorec nekoliko spremeni – kot napoved sprememb.

Razporeditev glasbil pri oltarju je ravno tako točno določena. Spoznala sem, da vedno gledamo razporeditev glasbil s strani oltarja proti dvorani (pogled božanstev na svet). In kar je zanimivo, je bilo spoznanje, da so glasbila, ki so razporejena na levi strani simbolično bliže božanstvom kot tista na desni.

Na levi strani od sredine navzven so si glasbila sledila v naslednjem zaporedju: muyu 木鱼 (lesena riba) in yinqing引磬 (ročna pojoča skleda za vodenje petja) – obe glasbili igra vedno en glasbenik, sledi cha 镲 (majhne obredne činele), bo 钹 (velike obredne činele z rdečo vrvico) in na koncu gu 鼓 (boben) z zhong 钟 (obredni zvonec) – obe glasbili igra vedno en glasbenik. 

Na desni strani od sredine navzven pa si glasbila sledijo v sledečem zaporedju: qing 磬 (obredna skleda), dang 铛 (mali ročni gong), nao 铙 (velike obredne činele) in na koncu zhong钟 (ročni obredni zvonček).

Ker je bilo zame celotno obredje novo, sem sprva na obredjih le spremljala ostale glasbenike z dizi flavto, poslušala ritmični pulz, hitrost pesmi in se čim bolj prilagajala. Izvajanje uvodne pesmi, vseh devetih pesmi ter zaključne pesmi, v skupnem trajanju obredja približno 45 minut, ni enostavno, sploh, če to izvajaš prvič v življenju. Kasneje, z vsakodnevnim vadenjem z glasbeniki, pa sem se popolnoma zlila z ritmom in melodijo ter obredno glasbo tudi začutila.

Skladnost in usklajenost sta dva od štirih principov izvajanja glasbenega obredja. Na določenih delih se je melodija ritmično razlikovala od napisane v knjigi, kar sem kasneje preko študija, kjer sem vse pesmi preigrala na dizi ter prepela melodije s posvečenko Ou Dao Daozhang tudi popravila v knjigi in usvojila (tretji princip: ohranjanje avtentičnosti melodičnega izročila). Sicer pa je bilo vsako obredje dragocena izkušnja, ki je v meni spodbudila poglobljeno izvajanje. Le-to je vodilo v notranje zlitje z vsemi glasbeniki in posledično v povezano zvočno celoto (četrti princip: enost med notranjo naravnanostjo in zvokom).

V času bivanja v templju me je posvečenka Ou Dao Daozhang seznanila še z dvemi melodičnimi glasbili:

Sheng 笙 je eden najstarejših kitajskih pihalnih inštrumentov, z zgodovino, ki sega več kot 3.000 let v preteklost. Spada med ustne harmonike s prostimi jezički in velja za predhodnika sodobnih ustnih harmonik. Sheng sestoji iz cevi, ki so razporejene v krožni obliki in prirejene tako, da ustvarjajo podobnost feniksa, ki simbolizira ponovno rojstvo. Glasbenik piha v kovinski ustnik na spodnjem robu, z dlanmi podpira in drži inštrument ter s prsti zapira ali odpira luknje na straneh cevi, s čimer ustvarja različne tone. Sheng ima topel, melodičen zvok, ki lahko ustvarja več tonov hkrati, kar omogoča igranje melodij in harmonij istočasno.

Zame je bil sheng pretežek inštrument in si nisem mogla predstavljati, da bi ga igrala na celotnem jutranjem ali večernem obredju. Že po par minutah so me roke tako bolele, da sem kar obupala. Prepričana pa sem, da bo njegov zvok nekoga tako očaral, da bo tudi njegovo težo z lahkoto prenašal.

Guzheng 古筝 je eden najstarejših in najbolj priljubljenih kitajskih strunskih inštrumentov, z zgodovino, ki sega več kot 2.500 let v preteklost. So kot citre s premičnimi pragovi, znane po svojem bogatem, harfi podobnem zvoku in elegantnem videzu. Običajno imajo 21 strun, ki so razpotegnjene čez leseno resonančno telo. Pod vsako struno je premičen prag, ki omogoča glasbeniku, da uredi višino tona. Glasbenik igra s prsti desne roke, ki trga strune, medtem ko leva roka pritiska na strune na levi strani pragov, da s tem ustvari vibracije, glissande in druge glasbene učinke. Za poglobljeno igranje na guzheng je bilo žal premalo časa.

Posvečenka Ou Dao Daozhang me je seznanila tudi z vsemi ritmičnimi glasbili, ki se jih uporablja na obredjih: 

Gu 鼓 (veliki boben), ki ga igramo z desno roko ter Zhong 钟 (obredni zvonec), ki ga igramo z levo, kjer je to predvideno. Ta dva inštrumenta igra vedno en glasbenik, saj obredni zvonec ni vedno prisoten in takrat bobnar s palicama udarja z obema rokama na boben (začetek obredja, uvodna pesem, vmesni prehodi in posebni poudarki, kjer se ritem zgosti, zaključek obredja). Igranje na ta dva inštrumenta je od vseh tolkal najbolj zahtevno, saj se ritmično dopolnjujeta. Zato sem zanju potrebovala največ časa, da sem uskladila izvajanje pravilnega ritmičnega vzorca tako z levo kot desno roko.

Cha 镲 (majhne obredne činele) in Dang 铛 (mali ročni gong) na katerega udarjamo s plastičnim tolkalcem na dolgem ročaju. Oba inštrumenta lahko igra en glasbenik. V tem primeru je ena činela v za to namenjenem podstavku obrnjena navzgor, in z levo roko udarjamo drugo činelo navzdol. Z desno roko pa izmenično ritmično udarjamo s tolkalcem na mali gong v ležečem položaju. Le v primeru, da je na voljo več glasbenikov, se na obe glasbili igra ločeno. Obe glasbili sem takoj vzljubila in izmenično igranje nanju je bilo zame kot igra, zato sem se vseh pesmi tako jutranjega kot večernega obredja hitro naučila. Pri tem mi je pomagal posvečenec Dao Zhang, ki je tudi prvi teden, ko sta bila Mojster Song in Mojstrica Giochi odsotna, izvajal jutranje in večerno obredje kot glavni pevec. 

Bila sem zelo hvaležna, da si je vsak večer po zadnjem obredju, ki je bilo po večerji, vzel čas zame in me vsega tudi naučil. Opozoril me je, da je potrebno paziti predvsem na zven inštrumentov, saj ni vseeno kam udarimo. Na primer: mali čineli se morata pravilno odbiti, da je zven iskriv in lahkoten (pri tem uporabljamo razmeroma majhno silo udarca). Udarjanje s plastičnim kladivcem na mali gong pa mora biti usmerjeno v sredino, da je zven svetel in bleščeč. Priznam, da sem se pri igranju nanje zelo zabavala in veselila, kot majhen otrok. Neverjetno kako nekateri inštrumenti s svojim zvenom vzbudijo veselje in radost v nas.

Bo 钹 (velike obredne činele z rdečo vrvico) sem hitro usvojila in se naučila igranja čisto vseh pesmi. Tudi pri tem inštrumentu sem imela vsak večer pomoč posvečenca Dao Zhanga, ki me je naučil tudi pravilne drže inštrumenta. Pri komunikaciji sva si pomagala s prevajalnikom, da sem lahko vse njegove razlage in učenja razumela. Te činele so dokaj težke in ker se jih igra z obema rokama je pri tem potrebno pravilno oviti rdečo vrv okoli prstov in dlani leve roke. Drugačen oprijem velja za desno roko. Šele tako lahko nemoteno uporabljamo obe čineli čez celotno obredje. Igranje nanje je bilo zabavno in mi je več težav predstavljalo ovijanje rdečih trakov okoli prstov in dlani, kot pa samo izvajanje vseh pesmi.

Muyu 木鱼 (lesena riba). Pri učenju lesene ribe muyu, je bila od sobote, 4. 7. 2026 moja učiteljica Mojstrica Giochi, ki je s svojim čudovitim glasom in prefinjeno energijo od tega dne dalje vodila vsa obredja kot glavna pevka. Tudi na njenih lekcijah sem si pomagala s prevajalnikom. Za začetek sva predelali le prvi dve pesmi večernega obredja in isti dan, na večernem obredju, sem že igrala celotno večerno obredje na »neslišni« muyu (plastično ploščo), poleg nje, ki je vodila celotno obredje na pravi muyu. Med obredjem sem opazila, da je veliko neskladja v ritmičnem zapisu v knjigi, po kateri sem igrala. Zato je v naslednjih dveh dneh sledila natančna analiza zapisov v knjigi, dopolnitve ter številni popravki. Samo igranje na muyu ni zahtevno, ker gre le za udarjanje na glasbilo. Zahtevno in odgovorno pa je igranje nanj na vseh obredjih, saj tisti, ki je glavni pevec igra na muyu in s tem vodi celoten obred.

Yinqing 引磬 (ročna pojoča skleda za vodenje petja), ki se igra skupaj z muyu ima zelo svetel, zvončku podoben zvok. Nanj sem samo poskusila igrati. Žal pa se nisem uspela naučiti izvajati obeh glasbil skupaj.

Zhong 钟 (ročni obredni zvonček) sem se učila ravno tako z učiteljico in Mojstrico Giochi, ki mi je demonstrirala položaj roke, ki je rahlo pod kotom ter različno hitrost zvonjenja, ki jo je potrebno ustrezno prilagoditi glede na hitrost posamezne pesmi. To, da sem usvojila pravi tempo ter ga tudi ohranjala, mi je vzelo kar nekaj časa in dni. 

Vsak bi mislil, da je igranje zvonca enostavno, vendar je kar zahtevno ohranjati vedno isti tempo ter s tem isti gib.

Nao 铙 (velike obredne činele) imajo kovinske ročaje v obliki bunke in so zato lažje oprijemljive. Učiteljica Ou Dao Daozhang je nanje igrala tako čudovito, da sem vsakič znova občudovala njene elegantne gibe rok in zvok, ki ga je ustvarila s podrsavanjem. Zvok ustvarjamo na način, da drsamo po robu navzgor in navzdol ter jih hkrati sukamo. Hitrost podrsavanja se spreminja glede na ritmični vzorec. Igranje na nao je bilo kar zahtevno, saj gre za občutek, ki ga je potrebno pridobiti v zapestjih s podrsavanjem navzgor in navzdol ob njunem dotiku. Tukaj bi potrebovala še nekaj časa, da bi igranje na nao popolnoma obvladovala. 

Pri vseh naštetih tradicionalnih obrednih glasbil sem se igranja nanje učila od treh izkušenih mojstrov: posvečenke Ou Dao Daozhang, Mojstrice Giochi in posvečenca Dao Zhang. Prevzel me je njihov poglobljen občutek za ustvarjanje zvoka, oprijem glasbil in način udarjanja – igranja na glasbila. V vsakem trenutku učenja sem občudovala njihovo samodisciplino, notranji mir in njihov kultiviran odnos do izvajanja obredne glasbe. Njihova učiteljska potrpežljivost, natančnost razlage in spoštljiv odnos do mene, ki sem se vsega učila prvič, kot majhen otrok, me je vedno znova očaral. 

Vsem trem sem neizmerno hvaležna za vse trenutke in ure, ki sem jih bila deležna in jih preživela v njihovi bližini. S svojo energijo, žarom in vibracijo so me navdahnili in preoblikovali. Bogatejša za nova glasbena znanja in izkušnje ter spoznanja o globljem pomenu vseh glasbil, ki so obredna »orodja« za vzpostavitev povezave med človeškim in božanskim svetom, je bilo zame novo odkritje, ki je tudi moj osebni glasbeni svet obogatilo in osmislilo. Zavedam se globine in pomena izvajanja daoistične glasbe, kjer je zvok sredstvo povezovanja vidnega in nevidnega sveta.

Članica SDT, Alenka Zupan